Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dolfe Kremžar (3. III. 1910 - 25. IV. 1984)

Železar (1984): Bil je naš Dolfe!

Dobrodušen, nasmejani silen kot njegove ljubljene gore. Morda je bilo prav knapovsko delo tisto, ki ga je že v mladih letih sililo v naravo, kvišku, visoko, soncu nasproti. Gore, planinstvo, plezanje, reševalna služba, planinsko tovarištvo, to je bil njegov svet, njegova ljubezen, njegovo vse.

Gorski reševalni službi se je pridružil na Jesenicah že 1945. leta. Skoraj 40 let je zvesto in aktivno delal na tem odgovornem in težkem, vendar humanem področju.
Bilo je kmalu po koncu druge svetovne vojne, v kateri je Dolfe kot pogumen borec sodeloval v borbi proti okupatorju za osvoboditev domovine. Dolfe je podiral zidovje stare cementarne v Mojstrani, da je dobil opeko za gradnjo nove hiše, ki jo je gradil blizu bivšega železniškega kolodvora. Tam mimo vodi pot v Vrata in tam so hiteli planinci na svoj pohod v gore. Ob sobotah in nedeljah, ko je bil tudi Dolfe prost svojega dela v Železarni, takrat je bilo na poti najbolj živahno. »Sklonil sem se,« je pripovedoval Dolfe, »ko so hiteli mimo, da ne bi videli solz v mojih očeh, tako hudo mi je bilo, ker nisem mogel z njimi.«
Silen kot njegove gore, toda mehkega srca. Tudi zadnje mesece, ko je ležal doma bolan, je gledal skozi okno v svoje gore, na Vrtaško planino in Mežaklo.

Kot kača se je vila skupina osmih reševalcev po ozki stezi čez Prag. Na nosilih so nosili ponesrečenega alpinista Bučerja, ki se je ponesrečil v Triglavski steni. Bil je živ, toda od časa do časa je izgubljal zavest zaradi pretresa možganov. Reševalci so vedeli, da je to slab znak. Komaj so ga obdržali na nosilih, na vsem lepem je hotel kar sam naprej. Čeprav so se pri nošnji menjavali, da se ne bi ustavljali, je nošnja na ozki stezi sila nerodna, zdaj eden visi ob strani, zdaj drugi in včasih en sam obdrži vse moštvo. Stane je tarnal: »Vsa teža je na moji strani«. Takoj je bil Dolfe na mestu: »Zamenjajva«. Sploh se ni pustil menjati v moštvu, nosil je vso pot, vedno na najtežjem mestu nosil. In to z lahkoto, kot da nosi prazna nosila. Tak je bil Dolfe. Silen, neutrudljiv. Tam, kjer je držal v steni Dolfe, ni bilo treba klina.

Alarm pozimi, v januarju. Trije alpinisti se niso vrnili s Triglava, kamor so se vzpeli po Bambergovi poti. Štirje jeseniški in štirje mojstranški reševalci so odšli v januarski mraz. Dolfe je gazil naprej v globokem snegu proti sedlu Luknji. Sledili so pogrešane alpiniste vso pot. Pogrešani so bivakirali petkrat, zadnjič v steni tik nad Ledenikom, pod vrhom Malega Triglava, le eden je omagal v Kotu, v višini Studenca. Reševalci so iz Vrat prišli do stare italijanske karavle Morbegne, kjer je Dolfe uredil ogromni vojaški štedilnik, zdrobil nekaj drv in zakuril. Prespali so na topli plošči štedilnika, na deskah, ki jih je Dolfe položil na tople železne plošče. Naslednji dan so dobili pri studencu napol živega člana trojice. »Kruha, vode, « to je bilo vse kar je spravil iz sebe. To je bil njegov šesti bivak, ostala dva sta odšla naprej po pomoč. Nista prišla tisti večer v Mojstrano, tudi onadva sta bila samo malo nižje prisiljena k bivaku, šele ko se je zdanilo, sta odšla naprej. Dolfe je zopet nosil levji delež pri nošnji.

Tako so se vrstile akcije, druga za drugo in v njegovi dolgi reševalski karieri jih je bilo mnogo. Tako v Špikovi grapi pri Leskovarju in Eigenerju, v Prisojniku pri Herlecu, v Špiku pri Uršičih in še in še, leto za letom. Izkazal se je tudi v delovnih akcijah, pri izgradnji bivakov, pri izgradnji zavetišča GRS v Črnem vrhu, pri vseh opravilih na Vršiču, pri vseh neštetih vajah GRS, sodeloval je kot inštruktor s Stanetom Koblarjem v Bovcu in celo v Makedoniji in Bosni. Nemogoče je zajeti vse njegovo plodno delo, saj je bilo vse njegovo življenje posvečeno goram in reševanju.

Čeprav te bomo pogrešali Dolfe, boš ostal med nami. Tvoj nasmeh, tvoja dobrodušnost, vsa tista vedno optimistična preprostost, vse to ne more umreti, to ostane. Z desetletji dela vtisne človek pečat svoji dobi Dolfe, bil si pravi planinski in reševalski tovariš in kot tak boš ostal vedno med nami.

GRS Jesenice
Železar, 10. maj 1984

   Železar

 

 10.05.1984

Jlib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti