AR 6/1980 - Dušan Podbevšek: Alpinistični razgledi kot glasilo slovenskih alpinistov obveščajo alpinistično srenjo in odsevajo sliko našega alpinizma.
Zato sem se odločil, da v njih pojasnim Robasov in moj vzpon proti vrhu Everesta.
Mogoče se bo kdo vprašal, zakaj se tako pozno oglašam in zakaj sploh pišem vse to. Zato, ker trdim in lahko tudi dokažem, da je opis najinega vzpona z Robasom, kakor ga je objavil Raztresen, neresničen. Nimam pa namena, da bi polemiziral z Raztresenom v dnevnih časopisih o njegovih člankih, vseeno pa me zanima, kdo mu je dajal takšne podatke, saj sva bila pri poskusu udeležena le midva.
Najprej je izšel članek v Jani, v katerem Raztresen opisuje najin poskus vzpona na vrh Everesta, potem pa je to opisal tudi v žepni knjigi Kruta gora.
Čeprav sem prebral same pohvalne kritike o tej knjigi, bi del zgodbe osvetlil še z druge strani. Vem, da ne morem strokovno ocenjevati dela, kakršno je Kruta gora, toda alpinistični javnosti bi rad pojasnil nekatere bistvene stvari vzpona proti vrhu.
Poleg tega, da je avtor opis vzpona pomešal, so neresnične navedbe, da sem vsakih deset minut nagovarjal Robasa, da se vrneva v varno dolino, ta pa da je šele ob treh popoldne popustil mojim prošnjam.
Kratek opis vzpona:
Na vrhu snežnega stolpa je Robas rekel, da je nadaljevanje preko škrbine nemogoče in se je vrnil do mene. Izmenjavala sva se v vodstvu in je ravno tu plezal prvi. Verjel sem mu, vrnila sva se tri raztežaje in poskusila po levem žlebu. Robas je prvo bombo kisika že izpraznil in odložil, potem pa je poskušal preplezati skalni prag, vendar mu ni uspelo. Nato sem jaz preplezal nekaj metrov visok skalni prag. Ko bi moral Robas priplezati do mene, je tudi on rekel, naj se vrneva, s čimer sem se strinjal. Prazno in še eno zapečateno bombo sem odložil v sneg in se po vrvi spustil nazaj do Robasa, potem pa sva sestopila.
Pa še tole!
Podkomisijo za gorsko vodništvo sprašujem, zakaj niso vseh kandidatov za vodniški izpit obravnavali po enotnih kriterijih? Objavljeni pogoji so bili: dve leti alpinistični inštruktor, starost vsaj 21 let, član planinskega društva, sposobnost za JLA, v zadnjih petih letih 20 vzponov V. težavnostne stopnje, vodenje v IV+ težavnostni stopnji, aktivni alpinist ali reševalec.
Kot piše v zapisniku, so me zavrnili, ker še nisem 5 let alpinist. Toda pri 21 letih še ne morem biti 5 let alpinist, čeprav plezam od leta 1973, izpit pa sem lahko opravljal šele z 18 leti. Prijatelj z odseka je bil zavrnjen, ker je samo eno leto alpinistični inštruktor, dva kandidata pa sta opravljala izpit, čeprav sploh nista inštruktorja.
Zakaj taka razlika in zakaj sploh objavljate pogoje?
Dušan Podbevšek
V kratkem bo izšla knjiga o jugoslovanski odpravi na Everest. Napisali so jo vsi alpinisti, ki so sodelovali pri vzponu. Brez dvoma bodo v njej točni podatki. Pravilnik o gorskih vodnikih bo potrebno dopolniti, nikakor pa ne tako, da bi bili pogoji milejši.
Komisija za alpinizem