AR 6/1980 - Andrej Dernikovič: ...
1. Alpinistični razgledi številka 4, stran 19: smer El condor passa, 25. -27. 12. 1979.
a) V španščini (po določnem spolniku »el« sodim, da gre za španščino) »pasar« pomeni iti, miniti, na primer »no pasa nada« - nič se ne zgodi. Torej, le en s in ne dva. V italijanščini ima isti glagol dva s: »passare«, toda tedaj uporabimo spolnik »il«. Toliko o tem, gotovo je smer taka, da je še za kondorja razgledna. Se bo kdo lotil »obdelave« in analize imen preplezanih smeri - vraga in pol smo nalepili po stenah?! Še sreča, da narava ne govori in se ne huduje nad poimenovanji.
b) Po Alpinističnih novicah v Delu je bila smer preplezana v novembru in ne v decembru. Toliko zaradi doslednosti dokumentacije.
2. Tiste packarije gorskih hrbtov z zadnje strani Alpinističnih razgledov številka 4 si ne privoščite več. Morebiti je pregledna, toda oko Slovenca že sme zahtevati bolj kartografsko strokovno narisan zemljevid. Razumem, da gre za dobro voljo sodelujočih. Toda, da bi revija prerasla lokalne alpinistične okvire (saj gojimo, gojite tudi kako tako željo?), bo treba čimprej misliti na vse.
3. Ali gre v steni pod Češko kočo za dve smeri? Ena naj bi bila Simfonija plazov (8. 3. 1980, plezala Meglič in Tomazin), druga pa Sinji slap (Alpinistični razgledi št. 5, stran 17, 21. 1. 1979 plezala Plevel in Podbevšek)? Morebiti ne bi bilo napak objaviti še skico Simfonije plazov za orientacijo in primerjavo s Sinjim slapom.
4. Alpinistični razgledi, številka 5, stran 31, pregled vzponov v Tamarju v letu 1978. V tem letu sta člana AO Matica pokojni Janez Lovše in Srečo Modic preplezala prvenstveno smer v desnem delu Šit (ali pa je bilo že v Goličici ob Jalovčevem ozebniku), ocena približno V, A1, vzpon pa je bil omenjen v Alpinističnih novicah v Delu.
5. Ste razmišljali o tem, da bi Alpinistični razgledi in alpinisti dali (ponovno in ponovno) pobudo ne le za reševanje problema zimskih sob (AR 5, stran 10), temveč tudi za dostojni hišni red v kočah, ki bi bil veljaven za vse, tudi za »gospodarne« oskrbnike. Saj vendar ne moremo čakati na dvig kulturnega nivoja obiskovalcev koč, ko pa je planinstvo z vsakim dnem bolj modno, koče pa so pribežališče, kjer je mir pred tistimi, ki bi v dolini radi imeli kulturen mir in razumevanje do sosedov. Saj alpinist, če že sam ni udeleženec, najbolj občuti, kaj pomeni poslušati »trotl-jodlanje« v zgodnje jutranje ure, ko se v Osrednjih (in ne le v teh) Alpah že gre na (planinsko) turo. Ne gre, da bi se spravili na posamezna planinska društva, ampak za organizirano akcijo, ki je komercialnost ne sme ovirati. Saj smo združeni v Planinski zvezi Slovenije tudi zaradi takih stvari!? Bolje nekaj manj »gostov« in nekaj manj alkoholnega denarja ter etika in srčna kultura pri ostajajoči družbi!
So planinski domovi, kot sta na primer v Kamniški Bistrici in tisti v Trenti, še vredni svojega vzdevka »planinski«? Ali ni v teh in še nekaterih primerih to le vaba za tiste, ki naj doživijo čarobni mik v romantično opisanih hišicah že kar v dolini in brez truda; pa še »promet« je velik? Velikokrat mi je tamkajšnje okolje dalo čutiti, da s svojo žepnino in majhno potrošnjo nisem preveč za-želen, ker odžiram bolj mastne dobičke.
Je arhitektura sredi gora ter zveneče ime dovolj? Ali ni to že turizem v najslabšem pomenu: »Ljudstvo, oglej si domorodce, pravkar prihaja eden od njih z nahrbtnikom!«, kaj menite?
Morebiti te zadeve zanimajo še koga. Ne zaradi hrepenenja po dobrih itd. časih, temveč zaradi zdravega načina uživanja. Vseh.
Andrej Dernikovič