Jeseniške novice - Tone Konobelj: Problemi naše arhitekturne dediščine (7)
Sredi vasi Planina pod Golico, 933 metrov visoko, stoji ob cesti, ki vodi proti Savskim jamam, Dom pod Golico s hišno številko 32. Domačini so ga poznali kot Boštjanov hotel ali Hotel Belcijan. Leta 1937 ga je zgradil gradbeni mojster Boštjan Belcijan, rojen 6. januarja 1898 v Suhadolah pri Komendi. Ko se je izučil za zidarja, se je zaposlil pri gradbenem podjetju v Ljubljani, kjer je zaključil še obrtno šolo na Srednji tehnični šoli in kmalu za tem postal samostojni podjetnik. Poklicno pot je začel z gradnjo številnih objektov od Kamnika do Jesenic. Na Javorniku in na Koroški Beli je gradil predvsem stanovanjske hiše, na Koroški Beli tudi osnovno šolo, na Jesenicah pa "ubožnico". Zaposlenih je imel od trideset do štirideset delavcev, večinoma iz Komende. Zanje je na Javorniku celo kupil parcelo in jim uredil stanovanja in skupno kuhinjo. Za stanovanjske hiše na območju Jesenic je sam risal načrte, ker pa je dobro sodeloval tudi z drugimi obrtniki, je največkrat gradil objekte "na ključ". Pri nekaterih projektih v Komendi je sodeloval celo z arhitektom Jožetom Plečnikom, ki je mojstra zelo cenil.
Na Planini pod Golico je postavil hotel po lastni zamisli, saj sta ga navdušila lepa narava in ugodna klima. V hotel so kmalu začeli zahajati številni turisti, pljučni bolniki in celo ugledni slovenski politiki (dr. Anton Korošec, dr. Franc Kulovec in drugi). Najprej je zgradil manjši objekt z desetimi sobami, toda zaradi vedno večjega števila obiskovalcev ga je kmalu povečal. Dodal je nove garaže, veliko zaprto verando in dvajset tujskih sob.
Druga svetovna vojna in prva povojna leta niso prizanesla niti Boštjanu Belcjanu niti hotelu. Mojster je bil kljub sodelovanju s partizani po vojni obsojen na zaplembo premoženja, ker je med vojno nadaljeval gradbeno dejavnost. Odvzem premoženja ga je zelo potrl. Od takrat se je preživljal kot nadzornik pri različnih gradnjah in z risanjem načrtov, posvetil pa se je tudi čebelarstvu. Strt in zagrenjen je umrl 24. avgusta 1970 na svojem domu v Gori pri Komendi. Boštjanov hotel je deloval vse do 6. januarja 1946, ko so se vnele saje v dimniku in je pogorel. Morali so ga obnoviti in šele leta 1950 so ga kot Dom pod Golico ponovno odprli. Dobil je nove lastnike. Tako kot večino ostalih gostinskih objektov v Gornjesavski dolini ga je prevzelo podjetje Gorenjka. Za upravnika so imenovali domačina Joža Klinarja - Lešnikovega, ki je vodil dom več let. Dom je ostal prijetno zbirališče za domačine in turiste. Zabave, plesi, tombole, poroke in druge prireditve so privabljale številne obiskovalce. Sedežnica na Španovem vrhu je gostom hotela pozimi omogočala odlično smuko, spomladi pa so se radi sprehodili do narcisnih poljan.
Toda zaradi kampanjskega obiska gostov je dom zahajal v težave in skoraj vsako leto so zamenjali vodstvo. Leta 1971 ga je morala Gorenjka zapreti. Prizadevni domačinki Anici Ambrožič ga je takrat za pet let uspelo rešiti pred zaprtjem. Konec sedemdesetih let so ga začeli obnavljati in ga po nekaj letih adaptirali. V pritličju so uredili jedilnico, kuhinjo, bar in recepcijo, v prvi kleti, v prvem in drugem nadstropju pa eno in dvoposteljne sobe s sto ležišči z lastnimi toaletnimi prostori. Kljub temu, da so se tokovi zimskega turizma preusmerili v Gornjesavsko dolino, je bil dom še vedno odprt. Toda vse slabši obisk in nove razmere v devetdesetih letih so povzročile, da so ga dokončno zaprli. Ustavili so sedežnico na Španovem vrhu in samo še redki domačini v vasi (Kmečki turizem Betel) so uspeli nadaljevati turistično dejavnost.
Obiskovalce doma tako danes pričakajo neurejena okolica in zaklenjena vrata. Nekdanji simbol planinskega in zdravstvenega turizma je danes razpadajoča zgradba, ki je celo na seznamu spomeniško zaščitenih objektov v jeseniški občini. Že nekaj let je Dom pod Golico naprodaj.
(Za prijaznost in pomoč pri zbiranju podatkov se zahvaljujem prizadevnim uslužbenkam na Občini in v arhivu v Komendi, gospe Anici Ambrožič, gospe Miri Noč in gospe Snežki Ilijevi.)
Tone Konobelj