Po praznikih: V bistvu bi moral odgovoriti na enega od komentarjev, pa res ne vem, če mi je tega sploh treba.
Iz vprašanja se mi zdi, da bi me nekdo rad porinil v razpravljanje, kritiziranje, naprej metanje … ki pa nima, v sedanjem, družbeno povsem neodgovornem času, povsem nikakršnega smisla.
Kriza, kakor ji pravijo, se je razvila iz sistema, v katerem naj bi veljala pravila določena s strani posameznih zakulisnih podsistemov, in se sproti prilagaja potrebam teh podsistemov. Tako je tudi na širšem področju kot pa ga (za)beležimo na spletnih straneh G-L.
Za
Po(pre)vzemi registriranih organizacij so ravno takšni kot drugod. Vse to je povezano na eni strani z denarjem in na drugi, če jih tako poimenujem kot Strojin, z intergeneracijskimi procesi. Sam sem se z njimi srečal kaj kmalu za tem, ko sem se vključil v organizirano planinsko skupino. Prvo takšno srečanje mi je vzelo voljo po nadaljnjem skupinskem delovanju, obenem pa ponudilo zanimivo opazovanje sistema, ki deluje vse do danes in bo nedvomno preživel tudi nas.
Ob priložnosti, zapisu delovanja na dolgi rok so se pojavili številni zapisi (nekaj jih je že vnesenih na spletnih straneh), ki bodo resnemu zgodovinarju (ga še iščemo) pokazali, kako sistem deluje. Bojim pa se, da se bodo pojavljali vedno novi, ki ga bodo znali še bolj izkoriščati.
Kaj
Vprašanje, kaj objavljati, kaj poobjavljati, je izključno posameznikova stvar. V kolikor kdo poseže v to, ima razlog, ta pa zopet vpliva na dogajanje. Osebno menim, da je treba določene stvari res spustiti (npr. tvegano tekmovanje, ki vodi v nevarnost), ostalo pa v čim večji meri zabeležiti, saj le tako lahko ustvarimo dobro sliko dogajanja.
Če gremo (pol)konkretno k stvari. V preteklem letu smo med številnimi drugimi zabeležili tudi dve tragični nesreči in zapise o poteku reševanja - dovolj za zaprtje »podjetja«. Obe sta bili zgovorni že sami po sebi. Ob dodajanju drugih mnenj so se pojavili številni zapisani in nezapisani komentarji, dogodki … predvsem laične in »pollaične« javnosti (mnenje profesionalcev … je možno dobiti le v uradni, nam nedostopni različici). Po tem dodajanju nastopi velik osebni moment. Človek, ki ima dovolj znanja, izkušenj in vedenja (s)z (pol)omenjenih področij, lahko sam pri sebi presodi. Ima po vsej teh očitnih napakah in neukrepanju, nespremembah ... sploh še smisel beležiti početje tega »podjetja«?
Zagotovo si ob branju tega mislite (želite), da bi povedal stvari do konca, vendar to res ni moja stvar. S svojim pisanjem ne bi rad dokazoval, koliko sem boljši od drugih, če pa to nisem.
Prevečkrat sem poskušal stvari dopovedati, iskal druge poti, zato menim, da je po (ne)prostovoljnem zaključku, sedaj to odgovornost regulatorjev, če hočete tudi »sivih eminenc«, ki s svojim početjem ustvarjajo takšno slabo stanje. Davkoplačevalci pa tako ali tako velikodušno plačamo brez možnosti vpliva.
Že
V mojih prvih spletnih aktivnostih (živimo v hribih, tako da moramo za sprejem internetnega signala včasih dodati tudi malo bodeče žice, po kateri lahko spleza signal) sem se spomnil na strica, ki pa ga nisem nikoli videl.
Obstajajo cele vrste zapisov o gorskih nesrečah in tragedijah. Tistih pravih, ki bi celostno in dovolj realno prikazala dogajanje pred, med in po teh dogodkih pa je zelo malo. Ukvarjanje s podobnimi dejavnostmi, veliko razmišljanja in ugotavljanja, skoraj rekonstrukcije s podobnimi ljudmi, lahko prinesejo zaključke. Vendar ti pogosto ne pridejo med ljudi odkriti.
Ste se morda kdaj vprašali, zakaj je novinar in pisec Štefan Kališnik tako »zakril« svoje zgodbe? Zato, da ne gredo v pozabo in da niso dostopno razumljive vsem. Raziščite jih, vendar ne iščite v skrivenčenih »uradnih« knjigah … Sam imam na zalogi (že pripravljenega) vsaj še tisoč enot arhivskega gradiva za objave, tako da je dela več kot dovolj, časa za ustvarjane pa ob vsakodnevnem delu »za ljubi kruhek« vse manj.
Boris Štupar