Martina Čufar: O smeri La barbe du prophete (8b) imam posebno zgodbo.
Pred štirimi leti, ko jo je preplezal Nico, sem jo šla pogledat in sem rekla, da res ni zame, da je čisto nemogoče, da jo preplezam, ker te po vseh največjih težavah z zelo dolgimi gibi, čisto na koncu čaka še luknjica za en prst, ki je nikakor nisem mogla držat, oz. narediti giba na zadnji oprimek smeri. A linija mi je bila zelo všeč. Ime pa tudi. To je meni pri smeri najpomembnejše!
Potem sem na smer pozabila, letos pa, ko sva se en dan po naključju znašla v tem ne ravno poznanem plezališču Sur le mont, sem si rekla, da grem še enkrat pogledat smer, če so gibi slučajno postali kaj lažji. Tisti dan je bil namenjen čiščenju oprimkov, saj po smeri pogosto teče voda in je bilo vse prekrito z debelo plastjo prahu. Prvi del smeri, do »buhtlna« je dokaj lahek, ene 7b+ po previsnem kotu. Tu je bilo tudi največ dela s krtačko. Potem pa sem začela iskati rešitve za dva »predolga« giba ključnega dela smeri, dolgega 24 gibov. Prvega sem razvozlala z mini grifkom, ki ga lahko držiš samo če zatakneš prste pod previs, drugega pa ne.
Teden kasneje nisem imela nikogar na uri joge, ki jo imam v sredah zjutraj (vsi so šli raje smučat), pa sem si rekla, da grem lahko sama v Sur le mont, z vrvjo gri grijem in crollom, ter tako v miru iščem rešitve za zadnji del, te lepe smeri.
Plezališče je zelo priročno, saj je dostop do vrha sten lažji kot do vznožja. Za ogrevanje sem sama preplezala eno 7b, očistila super lepo 7c+, Aria, in jo tudi preplezala, potem pa sem šla še v svoj projekt. Ni bilo ravno najlažje plezati z crollom, saj je precej previsno in izven linije svedrov, a ko sem našla rešitev še za drugi dolgi gib, zasuk kolena ful visoko, ki te »povzdigne« do male poči, sem bila vesela, kot bi smer že preplezala.
Potem sem se posvetila še najhujši nočni mori, luknji za en prst pod »štantom«. Nicotu je bila to »šalca« ker se mu je prst čisto zataknil notr, meni pa nikakor ne. Poskusila sem vse prste in na koncu le našla rešitev s kazalcem, ki sem ga morala dati not pod točno določenim kotom in zasukati kot pri plezanju poči. Ubogi prst! A je delovalo in zadnji oprimek se je kar sam približal.
Tako solo plezanje sem ponovila še dvakrat, vse dodelala do potankosti, poleg tega sem tik pred koncem odkrila še en »kolenček«, kar mi je začelo vzbujati upanje, da lahko vse skupaj kdaj preplezam. Smer sem imela za dolgoročni projekt.
Včeraj sem bila tam s prijateljico Sylvie in sem si rekla, da dam not komplete potem pa naredim en poskus, da vidim, kako daleč lahko pridem. Prvi del je šel tekoče, pod strehco sem lahko celo malo otresla roke, potem pa v najtežji del. Ko je bil prvi detajl za mano, sem bila že vesela. Ker ni nobenega počitka več, sploh nisem nič več razmišljala, temveč samo delala gibe, ki sem jih že precejkrat naredila sama s crollom. Kar naenkrat sem se znašla na »kvazi« počitku s kolenom sedem gibov pod vrhom. Bila sem res presenečena. Srce mi je tako utripalo, da sem mislila da imama bobne v glavi. Uspelo se mi je malo umiriti in iti nasproti luknjici. V bistvu sem bila zihr, da bom padla, in ne bi bila razočarana. Zdelo se mi je nemogoče, da to kar tako v prvo preplezam. A glej ga čudež, luknjica se mi je kar naenkrat zdela kot šalca in zadnji grif sem tako prijela čisto na izi, kot bi bila 6a. Res sem bila vesela, predvsem, ker sem premagala svoj strah in predsodek pred dolgimi gibi in lukjnicami! Seveda je k temu veliko pripomoglo solo visenje na vrvi in piljene gibov do milimetra natančno, za kar po navadi v dvoje ni časa, saj bi varovalec zaspal od dolgčasa.
Martina Čufar