Mitja Košir: Spomin je oživel, ko je prišlo sporočilo, da se je Milan poslovil
»No, ekstremist, bo šlo«, slišim izpod previsa, ko se, napačno vpet v zadnji klin, s težavo potegnem na rob izstopne poči v Severnem razu Jalovca. Od tam je do vrha gore le še grušč strehe, ki Jalovcu daje tisto znamenito priostreno podobo, tako poželjivo fotografirano iz Planice in z Rateškega Slemena. Preko izstopnega roba pogleda kodrasta plavolasa glava in nasmejan Milanov obraz. »Saj je šlo«, pravi, sam pa razmišljam, kaj bo spet na odseku, ko je bilo že zaradi »Čopa« toliko hude krvi (z Jožico Trček sva, pripravnika, leta 1963, stara dobrih 15 let plezala v Čopovem stebru, Jožica s Tinetom Miheličem, jaz z Lojzem Pezdirnikom). Pa se ni zgodilo nič, kajti Milan je povedal le bistveno – bili smo v Razu Jalovca.
Spomin je oživel, ko je prišlo sporočilo, da se je Milan poslovil, vmes pa je kot iskrica iz davnih dni posvetila stara, porumenela fotografija z mostu pri Sv. Janezu na Ribčevem Lazu v Bohinju. Je dokumentarna, saj dr. Lojzeta Dolharja s Trbiža (levo) in Milana Valanta (desno) ni več med nami (midva z Jožico Trček, jeseniško sošolko, kasneje Belakovo, pa se le redko srečujeva).
Milan Valant, vrhunski alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik, doma iz Radovljice in nekaj let tudi član alpinističnega odseka Jesenice, je pripadal rodu, ki je že prestopal prag klasičnega in odločno vstopal v svet modernega alpinizma in na tem torišču (zahtevne visoke stene v Alpah, prvi stiki z visokimi svetovnimi gorstvi) dokazoval in (predvsem s prečenje grebena Peuterey v Mont Blancu, 1962 in z udeležbo na odpravi v Kavkaz, 1963) tudi dokazal svojo vrednost.
Zadnja leta sva kakšno za v spominsko knjigo rekla na zborih Gorskih vodnikov ali pa na srečanjih alpinistov veteranov. Njegov prisrčni, sem ter tja navihani, humorni optimizem je bil poln življenjske spodbude, njegova markantna postava pa je zbujala upanje. Vendar usoda igra le na svoje strune.
Mitja Košir