Železar (1974) - Marjan Manfreda: Več let je že od takrat, ko sem prvič poizkušal srečo v tej neprijazni Črni steni.
Takrat je bil moj tovariš na vrvi Peter Gros. Čeprav je že dolgo, se tega spominjam, kot bi bilo včeraj. Otovorjena s težkimi nahrbtniki se v ranem jutru vzpenjava pod severno steno. Hoja je počasna, korak negotov. Bolj kot težka nahrbtnika naju muči misel na samo steno. Samo pogledaš jo in že ti je jasno, zakaj se imenuje »črna« stena. Ko se tako pogosto ozirava navzgor in v mislih iščeva prehodov čez ta, skoraj nepremagljivi skalni zid, prideva pod vznožje stene. Tako Črna stena ni več dosegljiva najinima ocenjujočima pogledoma.
Po Slovenski smeri in Zlatorogovih policah se povzpneva do vznožja. Sredi dopoldneva sva na prehodu v Črni graben. Od tu je pogled nanjo še grozljivejši, upanje na uspeh še manjše. Čeprav sem si steno ogledal že večkrat iz različnih krajev, me vedno znova preseneča s svojo mogočnostjo in nepristopnostjo. Iz Črnega grabna se dviga črna trikotna stena, postavljena na glavo. Spodnji del je močno previsen, in ker sonce nikoli ne posije nanj, je tudi moker in krušljiv. Nato se stena nekoliko razširi in položi pa tudi skala ni več mokra in krušljiva. Pod previsno skalo si poiščeva prostor, varen pred padajočim kamenjem. Tu pustiva odvečno opremo. Zavedava se, da stene v enem dnevu ne moreva preplezati, zato bova ta dan poskusila splezati čim višje. Od tam se bova po vrveh spustila nazaj prenočevat, jutri pa bi nadaljevala. Z vso mogočo plezalno opremo se odpraviva proti mestu, kjer se nama zdi stena preplezljiva. Že prvi raztezaj po grabnu nama da vedeti, da stvar ne bo preprosta. Skala je mokra, mrzla in porasla s sluzastim mahom. Oprimki so majhni in nezanesljivi. Precej časa porabiva za teh 40 metrov.
Od tu naprej ne veva, kako bova nadaljevala. Nad nama so črni previsi, ki zapirajo prehod navzgor. Neizrazita poč, ki vodi navzgor, je edini možni prehod in še ta daje le malo upanja na uspeh. Brez nahrbtnika, s klini in vponkami za pasom, se prilepim na skalo. Napredovanje je težko in nevarno; klini slabo prijemajo. Posvetim se samo tem nekaj metrom skale — svet okoli zame ne obstaja. Le tu in tam slišim prijatelja, ki sprašuje, kako je. Iz metra v meter je težje; stena postaja hudo previsna. Telo sili v globino, ki postaja čedalje večja. Napori so skoraj nečloveški. Končno priplezam do slabega stojišča, kjer se lahko vsaj malo sprostim. Skoraj dve uri sem potreboval za 40 metrov. Pogled navzgor ni ohrabrujoč — težave se bodo stopnjevale. Postane nama jasno, da steni nisva kos. Edino, kar lahko storiva, je, da se umakneva.
Noč je že, ko sva na mestu, kjer sva pustila opremo. Čeprav tokrat nisva uspela, ne bom imel miru, dokler stena ne bo preplezana.
Minevala so leta, stena pa je še vedno čakala snubcev. Včasih ni bilo časa, drugič niso bile razmere ugodne pa tudi volje ni bilo zmeraj dovolj. Ves ta čas sem si steno ogledoval od daleč in blizu. Spoznal sem vse njene podrobnosti. Po šestih letih sem spet tukaj; z menoj je Šrauf. Tokrat imava več možnosti za uspeh: dolgo že ni bilo večjega deževja,tako da je spodnji del Črne stene precej osušen. Grozljiva črna barva ni več tako izrazita. Tudi sam sem se spremenil; za menoj so bogate alpinistične izkušnje. Soplezalec je prav tako dorasel težavam, ki naju čakajo. Ker steno že poznava, sva njej primerno opremo tudi prinesla s seboj. Predvsem so to dolgi klini za spodnji del. Predvidevava, da bova za plezanje potrebovala dva ali celo tri dni. Plezalni pripomočki se iz nahrbtnika preselijo na telo. Tako ovešena z vso mogočo »šaro« sva kot novoletni jelki. Še zadnji prigrizek in sredi dneva sva pripravljena za plezanje. Prvi metri so mi že znani. Star, zarjavel klin je nema priča neuspelega poizkusa.
Prvi raztežaj je danes težji. Snega, ki nama je prvič olajšal vzpon po grapi, ni. Pod previsi si urediva dobro stojišče. Tokrat bova poizkusila srečo nekoliko desno, naravnost navzgor. Pregledam in si uredim opremo, prijatelj pa mi zaželi veliko sreče. Od zdaj naprej se bodo slišala le še povelja in preklinjanje, ko bo kdo v težavah. Po centimetrih se vzpenjam kvišku. Tu ni estetskega plezanja. Tudi pravila treh opornih točk ni moč uporabljati. Dovoljeni so vsi načini, samo da se obdržiš na tej mokri, krušljivi skali.
Zabijam kline, kjer se le da, čeprav to ni moja navada. Izmučen, zamazan in raztrgan, vendar srečen, priplezam na prvo stojišče in zabijem več varovalnih klinov. Končno se lahko vsaj malo odpočijem. S pomožno vrvjo najprej potegnem nahrbtnik; ko ga Šrauf spusti iz rok, zaniha daleč od stene. Šele sedaj vidim, kako je v resnici stena previsna. Nato varujem še Šraufa.
Čas naju neusmiljeno priganja, zato pohitiva. Šrauf že gleda, kje naj bi smer potekala naprej. Težave bodo prav tako velike — tudi on bo potreboval mnogo sreče. Opazujem ga, kako se muči v črnih previsih nad menoj. Od tam bo poskusil napredovati levo pod veliko streho. Kmalu ni več dosegljiv mojim pogledom. Le vrvi, ki naju vežeta, me spominjata, da nisem sam. Voda, ki enakomerno in vztrajno kaplja iz previsov nad menoj, me živčno uničuje. Zavesti, da se težave stopnjujejo in povratek zaradi previsnosti ni mogoč, se pridruži še borba s časom. Medtem Šrauf pripleza do stojišča. Pripravim se, da se podam za njim.
Tudi tokrat nahrbtnik zaniha in obvisi prosto v zraku. Najdlje se zamudim z izbijanjem klinov. Dan že ugaša, ko sem pri Šraufu. Tu, v težki prečki, kjer si je uredil varovališče, ne bo moč prenočiti. Hitro se pripravim za nadaljevanje. Dan se poslavlja, ko premagujem težko prečko. Še sreča, da je vsaj tu skala dobra in klini prijemljejo! Vrvi zmanjka, prečke pa še vedno ni konec. Medtem se je stemnilo — borbo s časom sva izgubila. Zabijem nekaj klinov. Potrudim se, da so res dobri, kajti pripeta na teh klinih med nebom in zemljo bova prestajala dolgo, mrzlo noč. Šrauf si pomaga z baterijo. Kot netopir nevarno niha nad globino in snop žarkov poplesuje po steni. Tišina. Moti jo le žvenket plezalne opreme.
Včasih se zasliši preklinjanje. Zazrem se v dolino Vrat. Petek je danes. Kako prijetno bi bilo v veseli družbi v Aljaževem domu! Iz Mojstrane prihajajo avtomobili; le dve luči se premikata, zginjata in se spet pokažeta na drugem mestu. Ko sva spet skupaj, si morava urediti bivak. Prostora ni niti toliko, da bi lahko pošteno sedel. O kakšnem spanju ne moreva misliti. Sam si iz vrvi naredim nekakšen vrvni sedež. Šraufu bo lažje — s seboj ima desko, privezano na prusikih (čičko). Na njej bo prav udobno presedel dolgo noč. Priprave za prenočevanje nama gredo počasi od rok. Paziti morava, kajti vse, kar ni privezano in spustiš iz rok, se ustavi nekaj sto metrov nižje. Ko se »udobno« namestiva, je na vrsti večerja. Hrana nama ne tekne preveč, le huda žeja naju muči. Dobro, da sva na to računala.
Iz doline signalizirajo — sporočiva, da je vse v redu. Vrvi se mi zažirajo v telo; večkrat se moram premestiti. Luči v zaselkih Gomjesavske doline ugašajo — ljudje se odpravljajo k počitku. Ne zavidam jim. Kaj vse doživiš v enem takih bivakov, kaj vse občutiš v teh trenutkih samote, ve le tisti, ki je to doživel. Nekaj lepega, vznemirljivega je v tem, čeprav je združeno z velikimi napori. Kazalci na uri se počasi premikajo. Kako neusmiljeno dolga je lahko taka noč! Za kratek čas zadremam, vendar me bolečine, ki jih povzročajo vrvi, prisilijo k spremembi položaja. Tako počasi mineva noč.
Proti jutru postane hladneje. Na vzhodu se pričenja svitati. Obeta se lep, sončen dan. Rana ura, zlata ura, pravi pregovor, zato se pričneva pripravljati za odhod. Še prej zaužijeva nekaj hrane. Prečka, na kateri sva prespala, vodi naprej proti levi. Šrauf že zabija prvi klin. Kakih dvajset metrov bo še težko, potem se prečka razširi v široko polico. Ko bi to vedela, bi si prihranila hud bivak. Tudi spočila bi se, tako pa sva utrujena še bolj kot prejšnji dan. Šrauf je že na polici in me varuje. V prvih metrih sem neroden in nezanesljiv, šele proti koncu se ogrejem in razgibam.
Sedaj sva v levem delu Črne stene. Od tu imava lep razgled na srednji in desni del stene. Srednji del je gladek, brez razčlemb. Čezenj bi lahko prišel samo z vrtanjem. Tudi na desni ni dosti bolje. Od tu naprej bova poskusila naravnost navzgor po sistemu zajed in poči priti na vrh. Stena ni več previsna, skala pa je suha in manj krušljiva. Razčlemb je več, tako da bo zgornji del lažji. Po nekaj težjih odstavkih priplezava v lažji del. Tu se smer priključi Dolgi nemški. Še nekaj raztežajev in stojiva na Kugijevi polici. Kako hitro je minil dan! Sonce zahaja za vrhovi gora. Opazujeva, kako ugaša dan. Prijetno je, ko veš, da je konec težav in nevarnosti. Plačilo za prestane napore je zavest, da sva preplezala novo smer. Ker se bo kmalu stemnilo, se odpraviva nazaj v dolino.
Prvenstveno smer v Črni steni Severne triglavske stene sta preplezala Stane Belak- Šrauf in Marjan Manfreda. Ocena V—VI, A3.
Smer je bila preplezana v spomin Marjanu Zorču, ki se je ponesrečil 1. julija 1973 v Križki steni.
Marjan Manfreda
Železar, 12. april 1974