ŠAO Velenje: ... in širimo perspektive - No pa smo končno dočakali to legendarno šolsko Paklo!
Po dveh, za začetnike dokaj zahtevnih zimskih turah in preizkušanju v snegu in ledu je bil naslednji veliki projekt Alpinistične šole združiti skupaj vse tečajnike, stare in mlade, oz. po Matjaževi terminologiji, "mladiče in stare tiče'', pod stenami kanjona Velike Paklenice.
Plezalni tabor so nekateri od nas pričakovali z velikim navdušenjem, tisti z manj izkušnjami pa z dvomi in strahom pred neznanim. Nekateri priznam smo zadnje dni doživljali prave nočne more s podobami krušljivih sten, padajočih plezalcev in zavozlanih štrikov in upali, da bo slaba vremenska napoved preprečila načrte. Mnogi smo se strinjali, da bi bilo bolje odgoditi tabor za kak teden, pa se je vreme sredi tedna začuda obrnilo na bolje.
Mijo pa nas je hitro potolažil: ''Nič bat, fajn bo!''
Objava z vsemi fotografijami na ŠAO >>>
Torej smo natlačili v avtomobile vso potrebno in nepotrebno opremo, verjetno bi je bilo dovolj za cel teden, in na juriš proti morju. V kampu Anića kuk so nas v petek zvečer že pričakali inštruktorji in starejši pripravniki, ki so se že dan prej ogrevali v stenah in se pripravljali na naval tečajnikov.
Noč je bila kratka in za nekatere v šotorih dokaj hladna, razvajenci v apartmajih pa smo se udobno ob kavici zbujali v frišno jutro. Vstati je bilo treba zgodaj, dan bo dolg in pester. Iz parkirišča na začetku kanjona smo se zagnali direkt v hrib pod prvo stenco, kjer so na deloviščih ves dan potekale različne delavnice, od izdelave sidrišč, spusta po vrvi, samoreševanja in še kaj. Pavli nam je predstavil zabijanje klinov in nameščanje frendov, pri tem dodal tudi nekaj zelo koristnih napotkov, med drugim je nazorno razložil, zakaj se ''jebica'' imenuje jebica in za kaj služi ''pičkodregec''. V majhnih skupinah in pod budnim očesom inštruktorjev smo vsi po vrsti splezali prvo večraztežajno smer in jo zaključili s tapravim spustom po vrvi, kar je nekaterim od nas kar malo pospešilo pulz.
Zadnje tri naveze je v skali zajel popoldanski dež, a so srečno zaključili vzpon in spust, med tem ko smo jih ostali čakali in vedrili pod skalami. Že prvi dan smo ugotovili zakaj so nas izkušenejši opozarjali, da so skale v Paklenici ostre kot britev, saj smo se vračali v dolino s popraskanimi koleni in komolci ter krvavimi rokami. Počasi se nam širi tudi alpinistični besednjak, saj poleg že osvojenih izrazov, kot so ''gurtne'' in ''matičarke'', spoznavamo vedno nove uporabne besede, npr. kaj je ''cug'' in ''štand'', pa da so plezalke lahko tudi ''smrdljivke'', etc.
Dan smo zaključili z druženjem v ''baznem taboru'' v kampu, kjer nam je Alen posredoval napotke za naslednji dan, nas razdelil v skupine in vsaki dodelil vodečega in plezalne smeri. Seveda smo dobili domačo nalogo, pozanimati se o smeri vzpona, dostopu, težavnosti in sestopu. Med tečajniki je zavladala panika, vsi smo se trudili zagrebsti za knjižico Vodnik po Paklenici, iz katere smo skušali nam dokaj nejasne informacije prevesti v koristne napotke. Tako smo se nekako pomirjeni spravili v postelje oz. spalke.
Sledilo je spet zgodnje vstajanje in panika, kot da nas čaka Dan D. Družba dveh navez, prvo je vodil Sergej in drugo Pavli, se je začela vzpenjati skozi kanjon proti izhodiščni točki. Tudi stene imajo lahko zanimiva imena. Za začetek smo splezali Tinino smer v steni Kuk od Skadelin, visoka baje 110 m, nadaljevali smo malo višje skozi kanjon v steni Veliki Čuk, malo daljši Severni greben.
Sestop nazaj po melišču je bil po svoje zanimiv, pa seveda razgledi, čeprav kakšnega pravega kuka nismo dosegli. Naše celodnevno druženje je bilo prav zabavno in poučno. Vrvi so se nam vedno bolj zapletale in vozlale, vse je bilo nekako težje kot v telovadnici, kar nam inštruktorji že dobra dva meseca dopovedujejo. Da je razlika med teorijo in prakso očitna, smo to občutili nekateri prvič na lastni koži. Ko prvič sprobaš tapravo skalo in sam varuješ, se vpenjaš v ''štand'', medtem ko imaš pod sabo par deset metrov ''lufta'', je res pomembno ohranit mirno kri.
Prav tako smo sprobali v praksi kako je važna komunikacija, saj tu v kanjonu vse odmeva od sten in se je res potrebno ''dreti'' na vse grlo, da te soplezalec sploh sliši. Pa še dober nauk tega druženja, da ni pametno jeziti inštruktorja s slabim podajanjem vrvi, ali neumnimi vprašanji kot npr.: '''zakaj si pa tale vozel tako naštimal...?!'' Pavlija pa je očitno zelo zabavalo moje nerganje nad skalo v enem zame posebej ''zanimivem'' raztežaju, saj si je kljub mojim pripombam vedno bolj veselo prepeval in ignoriral moje komentarje. Pa verjetno je bil vseeno vesel, da sem prilezla do stojišča brez večjih težav.
Med sestopom po melišču smo z navdušenjem opazovali zloglasno steno Anića Kuk, v katero so se podali nekateri naši sotečajniki, vsa čast jim!
Počasi smo se nabirali skupaj na zbirnem mestu pod spodnjimi stenami s športnimi smermi, da smo lahko opazovali dogajanje nad nami. Vsi navdušeni in z iskrečimi očkami smo si začeli pripovedovati doživljaje, srečni, da smo preživeli ognjeni krst. Paklenica je verjetno na vse nas začetnike naredila močan vtis. Kot bi bili v čisto posebnem svetu, kjer se zbirajo posebneži in zanesenjaki iz vse Evrope, kot kakšen Woodstok v starih hipijevskih cajtih (no mi tastari še mogoče pomnimo, kako je bilo).
Seveda je v kampu sledila še hitra analiza, naredili smo kako skupno fotko za spomin, še na kratko skočili do obale, saj prej ni bilo časa niti za sprehod po okolici. Na poti proti domu smo še vedno podoživljali dogajanje teh dni, toliko novih informacij in lepih vtisov, da bo treba vse skupaj prespati in predelati v glavah, do naslednjič pa pozdraviti buške in zaceliti rane.
Paklenica je bila res enkratno doživetje in čudovita izkušnja. Zahvala gre vsem inštruktorjem za potrpežljivost in trud, vsem sotrpinom za obilo dobre volje in višji sili, ki je pazila na nas.
Predvsem pa sem ponosna sama nase, da sem premogla dovolj poguma in vztrajnosti in dosegla nekaj nemogočega, kar si pred dobrimi dvemi meseci nisem niti upala predstavljati. Takale resna plezarija je bila takrat zame kot znanstena fantastika. Velik izziv je bil že to, da sem se znebila strahu pred globino. Sedaj ugotavljam, da velja tisti rek, ki ga je nekoč nekdo izustil, da ti alpinistična šola spremeni življenje in pogled na svet. Seveda bo do konca šole treba še veliko vaje, in takrat se baje vse lušno šele začne.
Nekaj pa je le manjkalo na tem taboru, kače nismo srečali pa prav nobene, pa toliko je bilo govora o njih, lol.
Pa lep alpinistični pozdrav.
Tečajnica Karmen Perme
Foto: Mijo, Boštjan, Jernej, Tom