Delo PLUS 50, Nadure - Gorazd Suhadolnik: ...In potem, v devetdesetih, se je zgodil mali zasebni bum prostega letenja.
Stane Kranjc, Škofjeločan, rojen »doma,
ne v porodnišnici«, bo maja star 62 let.
Ima sina, dve hčeri, šest vnukov in bolj ali manj vsi letijo.
Stanetova prijazna žena Magda in hčeri so sc temu početju sicer modro odrekle, fantje pa so veliko v zraku: oče, sin in trije vnuki, ki so z malimi jadralnimi padali šli med ptiče že v rosnih letih.
Kranjc leti že polnih štirideset let, dvajset let pa že izdeluje padala. V družinskem podjetju Atairz 11 zaposlenimi šivajo najodličnejše naprave za prosto letenje, na leto jih po vsem svetu prodajo več kot 400. V zadnjem času se usmerjajo le v razvoj in izdelavo padal za base skoke, tisto najbolj prvinsko skakanje.
In kaj je pri tem base skoku tako zabavnega, ga vprašam.
»Prosto padanje je posebno doživetje. Užitek je, ko lahko vzamem 10 metrov zaleta, na polno zasprintam, se vržem v globino, stegnem roke, se zvijem v letalski položaj in gledam proti dnu ... Pred skokom je vedno prisoten strah, saj počneš stvar, ki ni normalna, toda tisti hip, ko se odženeš, te preplavi blažen občutek. Veš, da ne padaš navzdol, čutiš zrak, njegov tok te obliva, z vsakim gibom poskušaš optimalno izboljšati letenje, čim dlje.«
Kar končiči me zabolijo, ko poslušam Kranjčevo opisovanje, njega pa, pravi, boli, ko gleda smučarske skakalce, ker vidi, da bi lahko leteli še veliko dlje, če bi jim le kdo znal povedati, kaj naj še naredijo z rokami, ki dajo vzgon, s položajem dlani (zdaj z njimi le zavirajo), držo glave, čim bolj uvitim in ležečim trupom.
Renesansa, tehnika in hipi svoboda
Že kot otrok je hotel doma delati letala, spomni se obletnice rojstva Otta Lilenthala, nemškega pionirja jadralnega letenja, pa fotografij ameriških zmajev v času vesoljske tekme, uslužbenca Nase, ki je naredil krilo, kot bi bilo združeno iz dveh latinskih jader. »Tako preprosto, da bi lahko začeli leteti že pet tisoč let prej. Videti pa je, da se mora za vsako stvar zgoditi preskok. Kot sc je zgodil v renesansi s kulturnim, znanstvenim in tehničnim preporodom.
V petdesetih in šestdesetih so v ZDA s prototipi zmajev leteli le posamezniki, ki so imeli dostop do podatkov, hipiji pa so s koprnenjem po svobodi in neodvisnosti dali zmajarstvu odločilen zalet. »Hipijevstvo je bilo sicer bolj zlagano gibanje, a je poudarjalo svobodo gibanja. Zmaji so to omogočali na najpreprostejši način: tri aluminijaste cevi ali lesene palice, eno od njih postaviš počez, in že letiš. Vzporedno se je razvijalo jadralno padalstvo, ki je prosto letenje še bolj poenostavilo.«
In potem, v devetdesetih, se je zgodil mali zasebni bum prostega letenja.
Zmajarstvo zdaj že lep čas ni več tako vroče, celo jadralni padalci so rahlo iz mode. Stvar trenutka - z ustrezno medijsko osvetljavo - je base skok. »Vsi bi to delali, vendar base ne more postati množičen. Nekateri pač iščejo instantne užitke, danes bungee jumping, jutri skok s tandemom, potem soteskanje. Niso pa si pripravljeni vzeti časa in se stvari posvetiti. Za base potrebuješ najmanj tri leta: da narediš tečaj, si s skoki iz letala nabereš dovolj kilometrine in potem, če si sposoben, si res želiš ter imaš koga, ki te bo učil, nadaljuješ z base skokom. Z nekaj sreče, da to dočakaš živ.
Široke hlače, ozek jopič in le 150 metrov navpične stene
Vreti je začelo v osemdesetih s skoki z zgradb, anten, mostov in naravnih sten (building, antenna, span, carth). Francozi so konec sedemdesetih že leteli s hribov, v devetdesetih pa so zraven prišli alpinisti, ki so se poganjali z navpičnih in previsnih sten v francoskih in švicarskih Alpah ter italijanskih Dolomitih. Tudi Stane je takrat prosto poletel: »To je tisti pravi base. Skoki z mostov in podobnih zadev niso bog ve kaj - skočiš, vržeš padalo in si že na tleh. Skoki s sten pa so pravo letenje.«
Njegov letalski prijatelj do današnjih dni je Robert Pečnik, Zagrebčan, ki je prvi začel komercialno izdelovati wing suite, tisto netopirsko oblačilo, v katerem se hrabri mečejo v prepade in letijo. »Delali smo resno,« pravi Kranjc. »Skočiš, se postaviš v položaj smučarskega skakalca in se odpelješ čim dlje od stene, ven, v dolino.«
Za klasičen base skok so potrebni široke hlače in ozek jopič, seveda padalo ter čelada in le 150,200 metrov navpične stene. »Potem se stena lahko položi na malo manj kot 45 stopinj. Ko začneš leteti, držiš položaj in lahko letiš superdaleč ven,« razlaga Stane.
Wing suit omogoča skok s kratkim zaletom, s sten, ki se hitro položijo. Stane to ponazori s slovito Sfingo v Steni: »Prvič sem tam skočil s padalom v roki in ga po dveh sekundah odprl, ker je 170 metrov pod steno že Jugova grapa, to pa je premalo, da bi skočil in šele potem odprl padalo. Z novejšim wing suitom se to lepše izpelje. Skočiš noter, vidiš Jugovo grapo, greš vanjo, dobiš hitrost, zvoziš ven in potem je fantazija.«
S ptičjo obleko se je v Sloveniji, kjer visokih sten ni na pretek, odprlo veliko več možnosti za base polete. »Seveda pa je to zelo zahtevno,« opozarja Kranjc, ki je na primer že večkrat skočil s sedla ob Mali Mojstrovki. »Na melišče priletiš precej nizko, moraš paziti, ko pa zvoziš, greš le vodoravno ven, preletiš rob in z višine 400 metrov padeš v Tamar.«
Z Vršaca nad Zadnjico je skočil že desetkrat. »Vso pot sem letel ob ozebniku, 70 sekund letenja, 3,3 kilometra razdalje. Bomba.« Z Bavha v Loški steni, pravi, »kar plavaš dol čez, brzina je pa kar velika«. Fantje hodijo skakat tudi okoli Montaža pa izza Boke nad Bovcem, od tam pa se Stane še ni pognal.
Pravniki vladajo tudi v zraku
»Bom šel, vendar v glavi še nisem pripravljen. Letenje zelo dobro obvladam, a dokler nimaš v glavi razdelane odločitve, je bolje, da ne greš,« pojasnjuje Kranjc, ki se za skok odloča strogo racionalno. Najprej gre pogledat, ko skoči kdo od tovarišev, potem se odloči, ali bo tudi sam. Če je za, si let najprej vizualizira.
»Opazujem, kako daleč od stene leti tisti, ki je že skočil, predstavljam si sebe in naredim načrt, kje bom šel. Če nimaš načrta v glavi in čutiš preveč strahu, boš naredil napako. V base skoku pa napake ne smeš narediti.
Ko skočiš, se moraš odriniti, potem v zelo strmem letu nabiraš hitrost kakšnih pet sekund, pri hitrosti 100,120 kilometrov na uro začneš leteti. Potem držiš hitrost od 160 do 180 kilometrov na uro in imaš optimalen kot letenja. Vse se ti mora iziti, če se ujameš na primer v grapo, ne prideš več ven: prenizko si, da bi odprl padalo ali da bi preskočil oviro. Na tem hakeljcu jih največ gre.«
Od leta 1981 se je na širnem svetu ubilo 226 padalcev. Stane jih je vsaj 40 osebno poznal. Vendar, pravi, če primerjaš s smrtnimi nesrečami alpinistov in turnih smučarjev, so base skakalci še vedno na boljšem.
V Švici so pod Eigerjem priljubljene stene, s katerih se veliko skače, in tam je Stane pobaral pilota helikopterske reševalne službe, ali jim baserji res dajejo največ dela. »Ah, kje pa, največ je gobarjev, pred kakšnim letom smo jih v eni sezoni reševali 40,« je odgovoril pilot.
»Razmišljal sem, zakaj je brez potrebe toliko nesreč,« pravi Kranjc. »Danes ti hočejo vsako stvar predpisati, nad vsemi nekako vladajo pravniki, če si normalen, se ti mora to zagnusiti. Zahodni svet, Američani, oni v padalstvu tudi zakrivijo največ nesreč, so v vsem zelo omejeni. Base pa je popolna svoboda, delaš, kar hočeš, in tega Američani ne razumejo, gredo čez mejo razumnosti, ne zavedajo se, da to ni računalniška igrica.«
Po drugi strani pa so base skoki mamljivi prav zato, pravi Kranjc, ker z njimi vsaj na neki način protestiraš proti poneumljanju ljudi. »Kršiš neumne omejitve in zapovedi. To ti da dober občutek.« Za Staneta je base skok pojem svobode in druščine malo drugačnih ljudi, ki jih ni mogoče kar tako ukrotiti.
Neznosna lahkost padalske opreme
Vse, kar potrebuješ za base skok, tehta manj kot 10 kilogramov. »Prideš na vrh, se preoblečeš, odletiš v dolino in si v manj kot dveh minutah na tleh,« pravi Kranjc.
Z ženo Magdo sta konec osemdesetih začela izdelovati jadralna padala - najprej za nemško podjetje, nadaljevala sta proizvodnjo reševalnih, potem skakalnih padal (sky diving). Potem sta ustanovila podjetje Atair in Stane je skonstruiral povsem svoje padalo (za ameriško podjetje), najbolje ga je prodajal po ZDA, v njem pa je združil dobre lastnosti jadralnih in skakalnih padal. »Izjemno dobro so letela, uporabljali so jih za tekmovanja. Do leta 2000 smo bili z njimi kar v konici, potem so se pojavili novi modeli, z novo zasnovo, hitrejši. Zelo sem bil vesel, ko sem izvedel, da solastnik največje ameriške padalske firme omenja naša padala kot mejnik v razvoju.«
Potem je Atair začel delati padala za base skok. Po uspehu v ZDA se je odprla prodaja po vsem svetu. Zdaj izdelujejo le še ta, Stane pa je vodenje podjetja prepustil sinu Andreju, ki skače base zadnjih šest let, z jadralnim padalom pa je začel pri sedmih letih starosti. Nekaj padal je Andrej zasnoval že popolnoma sam. »Pri oblikovanju je še veliko možnosti za izboljšave,« pravi Stane in pripomni, da so morali v zadnjem času trgu ponuditi tudi takšna za ljudi, težje od 90 kilogramov. »Prej so bili baserji suhi, športni, zdaj pa imaš ameriškega marinca, naphanega z anaboliki, od mišic se komaj premika, base pa je njegova najnovejša moda. Pred kakšnimi tremi leti je en tak skočil z Eigerja, imel je malo več kot 100 kilogramov, letel je z veliko hitrostjo, potrgalo mu je vrvice na padalu in se je ubil.«
Tekst Gorazd Suhadolnik
Foto osebni arhiv