Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ko uporabni predmet

Razgledi - Borut Peršolja: ... postane muzejska zgodba

Leta 2010 smo v Mojstrani dobili Slovenski planinski muzej (ki deluje v okviru Gornejsavskega muzeja Jesenice), prvo popolnoma novo muzejsko zgradbo po drugi svetovni vojni. Do muzeja imam poseben odnos, saj sem zanj prispeval idejno zasnovo v obliki vsakokratnega Vzpona na goro, nekaj besedil in znaten del fotografij na stalni predstavitvi. Muzej tudi redno obiskujem (kot udeleženec posameznih prireditev ali kot vodnik skupin, ki jih pripeljem na ogled), poleg tega pa mu na skromen način pomagam rasti. Kako? S podaritvijo osebnih predmetov, ki postanejo muzejski eksponati.

Zložljive palice (gre za enodelni model, enega prvih, ki so zamenjale običajne smučarske palice) sem kupil leta 1990 v Borovljah v Avstriji in sem jih s pridom uporabljal do letošnjega leta, ko sem za rojstni dan dobil nove. S temi palicami sem obredel velik del slovenskih pa tudi tujih hribov (Zillertalske Alpe, Őtztalske Alpe, Ortler, Veliki Klek, Olimp …). Žal danes enodelnih palic praktično ne delajo več oziroma se jih v trgovinah zelo težko dobi.

Enodelne palice (zložene merijo 80 cm) so bile ob osnovnem namenu – lajšanje hoje navkreber in navzdol – uporabne tudi pri izdelavi bivaka ali improvizirani izdelavi nosil. Moje so bile tako uporabljene leta 1994, ko smo ob poškodbi kolena reševali udeleženko vodniškega tečaja v Bavšici in smo jo prenesli z Lepoča pod Briceljkom do Bavšice. Bile so trpežne (številnim obremenitvam navkljub se niso skrivile), z dobrim navojem, ki je pod težo in obremenitvami le redko popustil. Čeprav so imele nekoliko večje krpljice, sem jih uporabljal tako poleti, kot pozimi. Nujno vzdrževanje je bilo skromno: ponavadi sem jih zbrisal s suho krpo, sem pa tja tudi naoljil, to pa je bilo tudi vse.

Palice, ki sem jih muzeju podaril ob priliki predstavitve knjige Slovenske gore, so inventarizirane pod inventarno številko 3105 in shranjene v depoju Slovenskega planinskega muzeja, dostopne pa so tudi na spletni strani museums.si.

Pred dobrim letom dni (prevzemni zapisnik pravi, da je bilo to 6. februarja 2013), pa sem muzeju podaril čelno svetilko. Kupil sem si jo davnega leta 1993, zato je predvsem na taborih z otroki doživljala veliko pozornost. Njena svetilna vrednost je v primerjavi z današnjimi res skromna, vendar je bilo že to, da si imel proste roke, zlata vredno. S to svetilko sem opravil številne nočne vzpone (na Brano, Konja, Triglav …), smo pa z njo tudi veliko prekartali/pretarokirali v šotorih, na bivakih. Z menoj je bila marsikje po slovenskih gorah, v tujini pa v Zillertalskih Alpah, na Ortlerju (vzpon smo začeli ob tretji uri zjutraj), pa tudi na potovanjih – v Siwi v Libijski puščavi, na Sinaju (Mojzesova gora) in v Tuniziji. Kasneje jo je dobil sin Luka, zato je na njej tudi značilna otroška nalepka. Žal že nekaj let ne dela več, verjetno bi ji bilo treba zamenjati električne vodnike, ki povezujejo baterijo z žarnico.

Čelka je inventarizirana pod inventarna številka 2853 in shranjena v depoju L III/37 Slovenskega planinskega muzeja, dostopna pa tudi na spletni strani museums.si.

Naj bo ta zapis zato vabilo vsem, ki doma posedujete odrabljeno gorniško osebno in zaščitno opremo (še zlasti iz povojnega časa in obdobja zadnjih trideset let). Predno pa jo iz domače kleti ali garaže preselite v Mojstrano, pa se pri kustosinji muzeja Elizabeti Gradnik pozanimajte, če bi jim vaši kosi opreme prišli prav. Reciklaža z namenom torej!

Borut Peršolja  

30.03.2014
 


Z rumeno-modrimi palicami v dobri družbi (naravnih palic).
(Foto: Mijo Kovačevič)


Palice v nahrbtniku na vrhu Škednjovca. (Foto: Mateja Peršolja)

Več fotografij na Razgledi

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti