Zvon – Tone Wraber: Tokrat je, Mojstrančan po rojstvu in mnogokratnem bivanju, predstavil 22 izletniško-gorniških ciljev v okolici Mojstrane in povabil na lahke, malo zahtevnejše in tudi težavne poti
Objavljeno: ZVON, oktober 2007, str. 51/52
Dr. Stanko Klinar: DOVJE IN MOJSTRANA
Vodnik za izletnike in planince - Celjska Mohorjeva družba, 2007
Prebiram prikupno knjižico, ki jo je izletnikom in planincem namenil dr. Stanko Klinar, po poklicu germanist, po znanju in srcu pa odličen naslednik kugyjevskega čutenja in opisovanja slovenskega alpskega sveta.
Poleg številnih gorniških člankov je napisal vodnik po Karavankah, ki je med letoma 1971 in 1997 izšel že v 4 izdajah, pa Sto slovenskih vrhov (1991), pravo visoko pesem doživljanja in oboževanja visokih in nizkih slovenskih gora v domovini in na slovenskem obrobju.
Tokrat je, Mojstrančan po rojstvu in mnogokratnem bivanju, predstavil 22 izletniško-gorniških ciljev v okolici Mojstrane in povabil na lahke, malo zahtevnejše in tudi težavne poti. Tako 6 izletov imenuje dolinske, 7 sredogor-ske, 9 pa visokogorske, te, večjemu naporu primerno, ne več izlete, temveč ture. Z zadovoljstvom sem ugotovil, da sem dosegel, tudi po nekajkrat, vse cilje zadnjega razdelka, seveda v kar nekaj desetletjih, ki bi jih lahko imel za svojo viharniško dobo, da pa se še nisem odzval večjemu delu lažjih vabil. Pa tudi pri teh ne morem mimo izletov z nepozabnim vodnikom Pavlom Kunaverjem, ki nas je vodil v Vrata in ob pogledu na Grančiše ni pozabil omeniti, kako sta ga obrusila zgornjesavski in vratski ledenik, pa v nepozabnem sončnem oktobrskem dnevu na Vrtaško planino, po poti, ki mi tudi 52 let pozneje ostaja v spominu kot najbolj strma v mojem življenju.
Ko listam po straneh knjižice, v polno doživljam gorski svet, ki ga dr. Stanko Klinar zna opisovati kot le malokdo pred njim in zdaj. V novejšem obdobju ga lahko primerjam le s Tinetom Miheličem - oba gora ne obvladata samo kot hodca, temveč tudi na najvišji duhovni ravni. Oba gorski svet poznata, oba se zavedata, da je gorništvo/planinstvo resna igra, ki se je ne smeš lotiti nepripravljen. Ob omembi severne pregrade nad dolino Vrat, se pravi sveta med Škrlatico in Kukovo Špico, dr. Stanko Klinar zapiše: »Gneče na teh vrhovih ni. Je pa fantovski izziv. Vendar previsok za naš "planinsko izletniški vodnik", ki se zato tem velikanom le pokloni v vdanem goročastju in prosi planinske izletnike, da si za obisk teh gora brezpogojno omislijo gorskega vodnika in da si kot dodatno jamstvo za uspeh priskrbijo brezhibno telesno kondicijo.« Ob tem si ne morem kaj, da se ne bi spomnil, da sem se leta 1967 ravnal po tem nasvetu, ko sva z Mikcem Drašlarjem lazila po Oltarju, Široki Peči in Dovškem Križu, leto pozneje pa sem se šel vodnika že sam in vednost razširil tja do Kukove Špice.
Klinarjevo pisanje je kleno, polno domislic, tudi duhovitih, poznavalsko o ljudeh in zgodovini krajev, o katerih pripoveduje. Kot botanik bi primaknil še kakšen cvetoči okras. No, eden je, na 60. strani predstavljen kot »žilavo življenje v kamniti pustinji triglavskega grebena«, a brez botaničnega imena. Gre za obirski grobeljnik (Alyssum ovirense).
Sedem krajevnih imen je v vodniku zapisanih drugače kot v prevladujoči rabi. Stanko Klinar jih v ločenem seznamu navaja na oba načina, razlike pa so skoraj nepomembne. Ob tem naj pripomnim, da se imena iz roda v rod in tudi od zapisovalca do zapisovalca spreminjajo. Ko dr. Stanko Klinar piše o Rokavu, Oltarju, Dovškem križu, Škrnatarici in Kukovi špici - tudi jaz bi pisal enako, le drugobesedno poimenovanje bi napisal z veliko začetnico -, naj spomnim, da je gore v grebenu med Škrlatico in Kukovo Špico v svojem rokopisnem poročilu o botaničnih izletih leta 1841 Henrik Freyer, tedanji kustos ljubljanskega deželnega muzeja, zapisal takole: »Benennungen der Berggipfel vom Steiner gegen Moistrana. dovk, jesira, na krish, shkerlaterza (gleicht an Hohe dem Zmir), kovk, moshiz, sleme.« Vsekakor je zanimivo, da je Henrik Freyer zapisal ime Škrlatica, ki ga ni mogel izvedeti drugje kot na svoji poti iz Mojstrane na Luknjo in planino Zajavor nad Trento, ko je bil na ogledih za botanično ekskurzijo saškega kralja Friderika Avgusta II. Stanko Klinar se zavzema za Suhi Plaz. Zakaj pa ne, bi rekel, saj je tudi vrh Laška Planja v Kaninski skupini dobil ime po pašniku globoko na rezijanski strani, na katerem so imeli pašno pravico Furlani iz Železne doline.
Ko pišem o Klinarjevi knjigi, si ne morem kaj, da mi ta ne bi vzbudila mnogih spominov na gorska doživetja in vednost o gorah, predvsem pa občudovanje in priznanje njenemu avtorju.
Ne bi bilo prav, če bi ob pohvali izpustil odlično slikovno opremo, ki sta jo prispevala predvsem avtor in Jože Mihelič.
Dr. Stanko je napisal »Vivant montes!«, kar naj parafrazi-ram z »Vivant sequentes!«
Dr. Tone Wraber