Mladika - Janez Jalen: Pri krivem macesnu na najvišjem robu pred koncem Zelenice se je Lojz ustavil.
Drobno se prestopajoč je steptal s smučmi za dober seženj naokrog sneg, odpel smuči, jih zasadil v trdež, odložil nahrbtnik, zateknil palici v stremeni in tako pripravil suh sedež za dva.
Razgreta od dolgega vzpona, ožgana od sonca in vetra, je pridrsela za Lojzom izza do tal zasneženega drevja po izvoženi smučini njegova sestra Mara. Lojz jo je pričakal z že natočenim gorkim čajem iz termalke, katero si je bil izposodil od Ferjana. S skoraj razposajenim nasmehom je ponudil upehani Mari pločevinasti kozarček: »Da se ne prehladiš, deklica!«
»Mhmm,« je prikimala Mara, izpila na dušek in vrnila kozarec: »Pa nase nikar ne pozabi!«
Zaškrtale so zapone pri stremenih in še preden je Lojz utegnil spraviti termalko, so že tudi Marine smuči stale zasajene poleg palic. Lojz je še poskrbel, da se je Mara zapela, pokrila in ogrnila, potem sta pa sedla na pripravljeni palici kakor dvoje ptic izpod neba, ki ne sejejo in ne žanjejo, a vendar žive. Mara je posegla v Lojzov nahrbtnik — sama nahrbtnika še ni premogla — in postavila na sneg modro, po robeh že precej okrušeno kanglico, v kateri je včasih nosila rajnemu atu malice na žago. V roko pa je vzela dokaj majhno stekleničko — skoraj gotovo so bila nekoč zdravila v njej — jo hitela potresati, tako razplunkala olje in kis in zlila penečo se tekočino na fižol v kanglici. Stekleničke ni zavrgla. Spravila jo je nazaj v nahrbtnik za drugič. Odrezala je Lojzu in sebi kos kruha, dala Lojzu s kruhom vred tudi žlico, postavila kanglico namesto na mizo sebi tik nad zapognjeno koleno, pogledala po strani Lojza in se ponorčevala: »Nič ne zmrduj! Saj si prav zjutraj pri pridigi slišal, da je beraštvo tudi svoje vrste bogastvo. In vedi, da je fižol riba revnih. Hooo! Tako razkošnega števila rib kakor midva si vsi smučarji skupaj, kar jih je danes na Zelenici, ne bodo privoščili.«
»Mar mi je, kaj jem. Samo ... kar priznam: Nerodno bi mi bilo, če bi naju kdo videl.«
»Zakaj?« se je začudila Mara. »Bi rekel: Lej jih! Fant reduciran, dekle na službo čaka, si pa smučanje privoščita.«
Mara je prenehala jesti: »Kaj so te morali res na cesto postaviti, da se boš naučil ljudi prav precenjevati?«
»Mar misliš, da jih ne znam?«
»Sebe že ne.« »Samemu sebi nihče ni pravičen sodnik.«
»Čuden si, Lojz! Tisto poldrugo leto, kar si bil v službi, si s svojo boro plačo bolj skrbel za naju z mamo kakor zase. Kako lepo si me smučarsko opremil. Sebe pa samo za najhujšo silo. Sedaj pa ... Fant! Druge naj bo sram, ne tebe.« Lojz ni nič rekel. Le pogledal je Maro tako hvaležno, kakor pogleda žival, ki ji ruješ trn, katerega sama ne more doseči. »Današnjega najinega izleta si pa kar nikar nič ne očitaj. Jesti bi morala doma tudi. Smučk pa, ne tvojih ne svojih, s toliko ljubeznijo prisluženih in prizatajevanih, sploh ne pustim prodati. Nikoli nikdar ne. Jih rajši sežgem. Sneg ne pade samo za tiste, ki so vsega presiti. Če imam pa danes nov životnik, sem si ga sama spletla. Volno mi je pa znal Joža zastonj dati, kakor zna biti marsikdaj samo neizprosen računar. Tudi zate jo bo dal. Vem. Čaka le prave prilike, da te ne bo preveč bolelo.«
»Mara! Neustrašeno gledaš svetu v spačeni obraz. Dobro bi vzgajala otroke.«
Spet sta pričela zajemati. Pa je Mara kar s polnimi usti še povedala, da so ji sedaj za trdno obljubili nastavitev na kaki bližnji šoli. Naj se Lojz kar nič nikar ne boji. Tudi ona zna skrbeti za tri.
Od koče in z brežin naokrog so se oglašali veselo brezskrbni pogovori smučarjev in so kaj pogosto zavriskali v glasen smeh. Mara in Lojz sta bila pravkar spet nateknila rokavice in se razgledala, kako se najbolj neopaženo ogneta koče, da jima ne bo treba nič zapraviti. Hotela sta že odbrzeti, pa ju je zmotil šum podrsajočih smuči in zamolklo priglušeni udarci krpljic na koncu palic ob pršeči sneg. Izza košate smreke se je prikazala po vseh najnovejših predpisih mode opremljena smučarka. Z Lojzom sta se začudeno spogledala, z Maro sta se pa takoj prepoznali kot nekdanji sošolki.
»Ooo, kaj mar motim?«
»Prav nič.« Mara je predstavila: »Moj brat. Gospodična Ida Kraševičeva.«
»Saj midva z gospodom se iz srečanj v Ljubljani že davno poznava, le doslej ni hotelo nikoli tako nanesti, da bi si tudi imeni mogla povedati,« je priznala Ida, slekla rokavico in ponudila Lojzu roko.
No, in potem — Lojz je videl samo še Ido. Celo tega ni opazil, kako čudno se ujema njegova oprema z nad vse izbrano opremo spremljevavke. Ida se pa kar nič več ni menila za svojo družbo. Lojz še manj za sestro. Pozabila sta Maro poklicati celo takrat, ko sta šla v kočo pit čaj.
Mara se je morala zadovoljiti z grenko tolažbo: »Jo že še spozna.« Pa je še pristavila, kakor bi molila: »Da bi le ne bilo prepozno.«
Dan se je nagnil. Drug za drugim so se spuščali smučarji v zasnežene plazove nad Sveto Ano, da bi jih nad Tržičem ne podila noč. V drznih zavojih sta Lojz in Ida prevozila strmino. Bila sta kakor izbran par in marsikatera smučarka se je ozrla za Lojzom in marsikateri smučar je zavidal postavnega fanta pa brhko dekle. Sama sebe vesela, razigrana od dolgo zaželenega poznanja, je Ida kakor razposajen otrok z vrh zameta odskočila na Ljubeljsko cesto. Rrrsk. Zakrilila je z rokami, omahnila naprej, padla, se zavrtela, podrsala po izvoženi cesti in obležala. Zaustavila jo je leva smučka, ki se je globoko zarila v mehki sneg na drugi strani ceste. Zadnji konec desne smuči se je pa prečudno postavil navpik, prvi konec pa je sam zase brzel po cesti navzdol, kakor bi ga vse na svetu prav nič ne brigalo. Ida je zlomila smučko. Lojz je ves prestrašen hitel pomagat. Ida je pa sama vstala, se ustopila sredi ceste z rokami v žepih in pričakala svojega zaskrbljenega spremljevavca.
»Gospodična Ida, ste se močno udarili?«
»Prav nič.« Lojz se je spomnil smučk. Iz tujega, ameriškega lesa so bile. Kar slišal je, kako bodo doma njegovo ljubljenko oštevali. Očital si je, da je zakrivil nesrečo. Nerodno mu je bilo. Boječe je pripomnil: »Kaka škoda je dragih smučk.«
»Nič jih ni škoda,« se je prešerno nasmejala Ida in iz same razposajenosti skušala prelomiti še levo smuč, pa ji ni uspelo.
»Gospodična, nikar!« je hotel obraniti Lojz Ido nadaljnje škode.
»Ah, kaj! Jutri si kupim druge, prav take. Saj imam še za troje takihle dilic prihranjenega denarja. In — samo reci, pa bom vse troje novih smuči tebi na ljubo prvo uro s sekiro razbila. Lojz!«
Ida je čakala. Lojz pa se je zadnje, zanj tako utesnjene čase navadil gledati tudi gospodarno. Vedel pa je, da bi prav za prav moral zavriskati, tako veselo in glasno, da bi na Košuti in Begunjščici, na Stolu in Vrtači obstali vsi gamsi, dvignili glave in prisluhnili. Pa ni zavriskal. Hotel je le mirno povedati, da ni vreden tolike ljubezni. Kar skoraj izjecljal je: »Sebičen izkoriščevavec bi bil, če bi ob taki plači, čeprav ni za ta mlada leta prenizka, sprejel toliko žrtev.«
Ida je tja v prazen dan zamahnila z roko: »Fant! Meni za vsakdanje življenje skrbi papa. Dovolj visoko je postavljen. Kar pa sama zaslužim, mi puste do zadnje pare vse za šport.«
Lojz je prebledel. Odtrgala se mu je duša od srca. Desnica je sama od sebe tesno stisnila odlomljeni konec Idine smuči. Da je stal pred njim moški in ne ženska ... Kar sapo mu je zaprlo. Kakor angel varuh je pridrsela Mara. Ponudila je sošolki svoje smuči in da bo sama že peš prišla do tete v Tržiču in da se Lojz lahko kar nocoj odpelje naprej — domov. Ida je oba povabila v avtotaksi, ki ga telefonično naroči iz Tržiča in če treba, prav iz Ljubljane. Pa se niso mogli zediniti. Lojz in Mara sta zdrsnila po Ljubeljski cesti navzdol. Ida se je pa spet oprijela svoje prejšnje družbe.
Mladi svet je pogledoval skozi okna obcestnih gostiln za Lojzom in Maro in znova zavidal postavnega fanta za brhko dekle in brhko dekle za postavnega fanta. Na sredi zadnjega klanca se je Lojz ustavil z vzorno zaokreteno kristijanijo, dvignil kakor dvoje kopij smučarski palici in povedal Mari, ki v izpeljavi kristijanije prav nič ni zaostala za bratom: »Ti, Mara! Potrpežljiva deklica naša! Meni se tako zdi, da bi bilo vendarle treba nekaterim ljudem prepovedati, hoditi v gore.«
»Mhmm!«
Pa sta spet odbrzela naprej. Teta v Tržiču jih je sprejela z odprtimi rokami. Tako dobro Lojz in Mara že davno nista večerjala. Lojz je še razmišljal, Mara je pa pravkar zadremala, ko je pribrzel avto po zaostale smučarje. Zjutraj sta, za dober teden poskrbljena, oddrsela proti Radovljici. Ljudje so pa spet narobe mislili.
Drugi tečaj se je začel. Mara še ni nastavljena. Lojz tudi še vedno živi iz dneva v dan. Lačna baš nista. Celo vešče znata poskrbeti mami za dobro kavo dvakrat na dan. Ida hodi pa še vedno v urad. Če bi ne bili tako čudni časi, bi jo pa prav gotovo klicali že za gospo doktorjevo. Ooo, kako bi Mara rada imela Ido za svojo svakinjo. Pa kaj, ko nikoli ne bo Lojzova žena. Ni razumela težkih časov. Škoda!
Janez Jalen
Mladika, marec 1934