Šaleški AO - Mijo Kovačevič: Bliža se konec tedna, lepa vremenska napoved obeta prijazno nedeljo, in načrti so tudi že skovani. 
Če so najino prejšnjo daljšo turo smuči gladile zgrbano in poledenelo mejo med avstrijsko štajersko in koroško deželo, bodo tokrat raziskovale razgleden osamelec ležeč opazno dlje na zahodu, a še vedno na koroškem.
Na južno stran prepaden, na severno dokaj pokončen in na vzhodno bolj umirjen, se dviguje nad Beljakom in dolino Zile kot mogočen razglednik in severni čuvaj Julijskih Alp. "Tam je lepo. Bi šel zraven, če nebi koleno ... No pa fajn se imejte, pa vse lepo pozdravi!" so bile Pavlijeve spremne misli dan poprej. Težko je to, če veš kako ga vleče v ta njegov in naš svet. Od doma odrinemo še v mraku po severni, nam bolj domači trasi. Na izhodišču smo v dobrih dveh urah. Pravzaprav smo našli dve ali tri dolinska izhodišča v bližini vasice Heiligengeist, a ker še nihče izmed nas tu gori ni bil, se je pač bilo potrebno odločiti za enega.
Izberemo tistega z največ dilcami na parkirišču. Pa saj so bili sami turni, morda je en krpljar malenkostno kvaril odlično povprečje. Pešaki pa kot da so izumrli. Razumljivo, čaka jih/nas koj dolga pot do ošiljenega razglednika.
Pod nogami škripa, sneg je povsem predelan in zbit. "Tole bi pa jaz imel v grapah!", pokomentiram podlago. Vzpenjamo se po ožjem žlebu ob bivšem smučišču in kmalu pridrsamo do dileme speljane v tri klance. Odločimo se za srednjo, čeprav se kasneje izkaže, da te vsaka izmed njih pripelje v raj. A ta je edina v varnem zavetju pred močnim jutranjim soncem. Sicer najbolj? strma in v gostem gozdu. Kot je rekla avstrijka katero smo prehiteli na enem od serpentinastih ovinkov pragozda, "ja ja, bližnjica ..." Sicer pa, vse za kondicijo, tudi če kolena grizeš. S poledenelimi skoki smo tu in tam res imeli nekaj več dela, a v slogi je moč. In če je vse to nabiranje izkušenj, potem velja odmisliti da je gladko in težko.
Čas mineva, vzpenjamo se in še vedno se vzpenjamo. "A je tamle vrh?" so bila čudna vprašanja ob pogledu na prvo visoko oguljeno vzpetino, ki se je kot zadnji odrešitelj razkazovala na nebu ob prihodu iz gozda. Saj nisem vedel ali bi povedal po resnici ali malo zavil v celofan, da ne bo prehitro razočaranje. Od vrha smo bili oddaljeni vsaj še pet kilometrov. In potem sem bil kregan. Bolje tako, kot pa da delim pravljice in potem si še tri ure naprej tepen, ko vrha še vedno ni in ni.
Med prijatelji je debata o tem in onem, takrat razdalja ter čas sploh nista pomembna in tako je prišel tudi naš pred-vrh Zehnernock (1956 m), bivša zgornja postaja sedežnice, sedaj pa postaja prve pomoči in zavetišče za turne smučarje. Mala rdeča hiška postavljena na vrhu kuclja, s prekrasnimi pogledi na Julijce, ter na severovzhodni del Karnijskih Alp in Dolomitov. Tu malce posedimo, pojemo, popijemo in izmenjamo par besed z mladim parom iz naše koroške in gorenjske. Sledi malenkostno adrenalinski spust s psi nad robom strmejšega južnega pobočja, nato pa spet v hrib. Še en spust, pa spet vzpon in tako naprej, vso naslednjo uro, ko dosežemo vrh 2167 m visokega kralja Villacher Alp, najvišjo točko današnje ture, Dobratsch (Dobrač).
Od nemške cerkve se spustimo na zahod, po razu frdamano poledenelega, ozkega in zavitega grebenčka, ob katerem je iz severnega prepadnega žleba pihalo da te odnese. Pet metrov naprej, na vrhu pri rudarskem križu (nad slovensko cerkvico) pa popolno brezvetrje. Nebo je skoraj jasno, lepe razmere in še lepši razgledi. "Daj noge narazen" jo prosim Vatreno čez čas, pa je mislila da se šalim. In potem, ko je vendarle stopila v razkorak, sem ga dobil v objektiv. Najvišjega avstrijskih Alp, Grossglockner / Veliki Klek (3798 m). Bil je kot pravi gospodar visoko na nedeljskem modrem nebu.
Kar nekaj časa smo se pustili razvajati na razgledišču in potem so se oglasili želodčki. Ni kaj, kratek spust do velike koče ob RTV stolpu, kjer so tudi WCji lepše urejeni kot v kakšnem hotelu. Topla in okusna juha, pa pijača so nadoknadili pokurjene kalorije. Ko si odpočijemo, se znajdemo pred kruto resnico. Treba bo dol, da še pred temo najdemo do izhodišča. Psi romajo v nahrbtnike, debele rokavice gor, pa čelade tudi in smo nared. Malo po ledeni cesti, več po pobočjih, ki so kljub številnim grbinam nudila svojevrstne užitke v naslednji uri. Ampak iz svoje kože ne moremo, zato del spusta opravimo po drugi strani grebena. V labirintu v prvo najdemo prehod v pravo dolino in tudi daljšo neznano prečnico, ki nas pripelje do terenov poznanih iz pristopa. In potem je samo še letelo navzdol.
Statistično smo brez pavz baje pokurili 3 ure in 40 minut v vzponu, ter 50 minut v spustih. Ob tem ne gre zanemariti diagrama hitrosti spusta, ki pravi, da so prekratke smučke menda vijugale nekaj manj kot 40km/h po tistih poledenelih strminah. Ampak izšlo se je brez vožnje po tazadnji. Emilov GPS je pridno beležil metre, jih naštel devetnajstkrat po tisoč - 19 km, ter nekaj več kot 1700 višincev.
Vožnja proti domu je minila hitro in nedelja je bila za nas zaključena, skoraj. Čakalo nas je še "mučenje" z obilno, slastno večerjo v Salunu. "A koga noge bolijo?" je bilo eno čudno vprašanje. Skoraj v en glas se je odgovor glasil "Ne". Le kaj si mislim, da kaj takega vprašam; sem se skoraj ugriznil v jezik.
Lepa turna smuka, koristno nabiranje kondicije ob pravi sončni kopeli na nebu.
MK