AR 5/1980 - Bine Mlač: Gora vseh gora - Zermatski lev - Minotaver Alp (1. del)
Matterhorn, francosko Mont Cervin, italijansko Monte Cervino, je ena izmed najznamenitejših gora Zemlje. Dviga se v Valiških Alpah med Švico in Italijo jugozahodno od švicarskega Zermatta in severno od italijanskega Breuila oziroma Cervinnije.
Vrh Matterhorna je ozka, skoraj vodoravna osemdeset metrov dolga kamnita grebenska rez v smeri vzhod-zahod, z dvema izmerjenima vršnima točkama: švicarskim (4477,5 m) in italijanskim vrhom (4476,4 m).
Izraziti obris Matterhorna je izražen s pravilnimi linijami njegovih štirih grebenov in med njimi razpetih sten: Hörnligrat (severovzhodni ali švicarski greben), Furggengrat (jugovzhodni greben, ki se združi s švicarskim vrhom), Liongrat (jugozahodni ali italijanski greben) ter Zmuttgrat (severozahodni greben). Liongrat in Zmuttgrat se združita na italijanskem vrhu. Vse stene razen južne so trikotno oblikovane, južna stena pa je od zahoda proti vzhodu trikrat prerezana. Tu je greben De Amicis, ki se konča na Pic Tyndallu, Deffeyesov greben, ki se konča v skalovju med Pic Tyndallom in vršno piramido, ter greben Pizzo Muzio, ki se dotakne vrha in je rahlo zakrivljen proti Furggenovi rami z ozkim ter lahkim grebenom. Druga nepravilnost je severozahodna stena, saj jo loči od severne stene Zmuttov podstavek.
Med Hörnlijskim grebenom in Furggenom je 1000 metrov visoka vzhodna stena, ki se dviga s Furggenskega ledenika. Med Hörnlijem in Zmuttom je 1200 metrov visoka severna stena, ki se dviga z Matterhornskega ledenika, med Lionskim grebenom in Zmuttom je zahodna stena, ki se dviga nad Tiefmattenskim ledenikom. Ostane nam še 1400 metrov visoka južna stena nad ledenikom Forca.
Približno 300 metrov pod vrhom tvori samo na severni strani skalni sloj bazo za vršno piramido. Na tej višini sta tudi rami in to na italijanskem (Lionskem) in grebenu Furggen: Pic Tyndall in Furggenova rama. Na Hörnliju je na višini 4003 metrov Solvayska koča, izhodišče pa je Hörnlijska koča in zasebni hotel Belvedere (3260 m). Na Lionskem grebenu je Rifuggio Carrel (do leta 1969 Rifuggio Savoia) na višini 3835 metrov, izhodišče pa je Rifuggio Duca di Abruzzi (2902 m).
Prvo estetsko, arhitektonsko in geološko študijo o Matterhornu je napisal John Ruskin, ki ga je opisal kot najlepšo goro Evrope. Različna geološka struktura gore in njena tako neverjetna kompozicija (diskretni segmenti skal, ki so povezani med seboj z verigami najtežjega kremenjaka), vse to daje videz slikovitosti in veličastnosti. Kombinacija arhitekture in estetike je ustvarila Matterhorn kot primer izolirane vladajoče gore. Ruskin ima prav, tisti, ki prepleza goro, se resnično počuti veličastno.
Toda tisti, ki žive ob gori, gledajo nanjo drugače. Matterhorn zanje ni ne pašnik, ne njiva, niti kristal, zanje pomeni mrzlo skalovje in smrt. Da bi plezali na goro, bi jim pomenilo potrato časa. To je delo za neumne. Tujci, »Les Anglais”, ki so nekoč šli skozi Breuil (Cervinijo) do Theodulskega prelaza, so spraševali svoje vodnike Pessiona, Herina, Meyneta in druge, zakaj nihče še ni poskusil preplezati gore, ki je najlepša v vseh Alpah.
Bilo pa je nekaj mož, ki jim ideja o gori ni bila tuja. Kanonik Georges Carrel, učen mož, katerega so spoštovali njegovi sovaščani, jih je naganjal, da bi našli pot na vrh (podobno se je dogajalo v Chamonixu okrog Mont Blanca). Večine ni prepričal s svojimi »blodnjami«, celo njegova soimenjaka, Jean Jacques in Jean Antoine Carrel, ki sta bila divja lovca, tihotapca in neutrudljiva hodca, skratka trdna moža, sta se norčevala iz njegove ideje. Abbé Gorret pa se je navdušil nad idejo, saj mu je bila izredno všeč, poleg tega pa ga je gnalo pravo alpinistično navdušenje.
Tako so se neko jutro leta 1857 znašli Gorret in oba Carrela na vrhu Tête du Lion, na južnem »satelitu« Matterhorna. Naprej niso šli. Poskus, če ga smemo tako imenovati, je imel skromne rezultate, bil je samo zabava in nič več. Le gornik lahko razume tak podvig, saj ni nikjer rečeno, da se mora vsaka stvar končati zmagoslavno ali pa s porazom. V tem vzponu je viden razvoj ideje in veliko poguma, poleg tega pa je vzpon kljub vsemu izredno dejanje. Gorret je napisal: »Od takrat naprej nas je obsedla misel na vzpon na Matterhorn. Carrel je imel goro neprestano v glavi; jaz pa sem nanjo mislil podnevi, ponoči pa sem sanjal o njej. Ujela me je.«
Tako gorništvo je čisto; močno hrepenenje vodi k uspehu, premaga vse duševne in telesne ovire. Ti trije pionirji so v prvi vrsti mislili le na vzpon na goro. Mnogo poskusov se je zgodilo pred sprostitvijo ideje, ki je obrodila zmago, katero pa je lahko dobil le človek, ki je pri tem najbolj sodeloval, in to je bil Edward Whymper.
Drugi plezalci so igrali stranske vloge. Liverpoolski bratje Charles, Alfred in Samuel Parker, so bili prvi, ki so poskušali po Hörnlijskem grebenu (1860 leta). Profesor John Tyndall s F. Vaughanom Hawkinsom in z zermattskim vodnikom Binnelom je dvakrat poskusili (avgusta 1860 in julija 1862), prišli so na vrh Pic Tyndalla oziroma na jugozahodni stranski vrh. Poleg tega je tu še izredno drzen poskus Edwarda Shirleya Kennedyja v januarju leta 1862. Vodilni osebnosti, ki sta drugim bojevnikom prizadeli največji udarec, sta bila Edward Whymper in Jean Antoine Carrel. Veliko je že bilo povedanega in zapisanega o njunem tekmovanju in sodelovanju; ni vredno truda, da bi iskali duševne pobude v dejanjih teh dveh velikih gornikov, ki sta prva ustvarila tekmovanje za to veliko goro. Zmagovalec je bil Whymper, ki je bil bolj naprednih idej in bolje pripravljen. Delno je tudi slučajno, da so nekaj dni za njim prišli na vrh Italijani in to po jugozahodni smeri, vodil pa jih je Carrel. Važna je le podrobnost: ko so Whymper in njegovi prijatelji 14. julija 1865 stali na vrhu, so opazili italijanske vodnike ter pričeli kričati, kar ni gentlemanska poteza in navada! Prav zaradi tega so se Italijani obrnili. Nekaj dni kasneje so se vrnili, da bi dokazali, da se da priti ne vrh tudi z njihove strani, kar je bil enako čudovit podvig, saj so dobili duševno bitko z goro. Komentator Felice Giordano je poudaril, da so Italijani pokazali še več plemenitosti, kot pa bi jo, če bi nadaljevali z vzponom in prišli na vrh le nekaj ur za prvopristopniki. Toda tisti, ki ne ve, kako lahko človek v hipu izgubi moralo, ne more pravilno oceniti takega dejanja.
Zgodovina zmage nad Matterhornom se v tem primeru razlikuje od drugih zavzetij važnih vrhov v Alpah in tudi od premagovanja sten, saj je v teh vzponih sodelovala cela veriga navez, ki so pripravile pot še močnejšim navezam; rezultat takega dela pa je bila samo zmaga. Na Matterhornu sta bila Whymper in Carrel enakovredna, bila sta enako izkušena. Poleg tega so tu igrale veliko vlogo taktika, strategija in celo zavezništvo. Carrel je prav zvijačno poskušal prevarati Whymperja, ko je rekel, da ne more iti z njim, če ne bo vzel s seboj na turo »določene družine« iz doline Aosta. Ta »določena družina« so bili Felice Giordano in njegovi vodniki, ki so bili izredno natrenirani in znameniti možje! Whymper je kmalu spregledal ukano, zato se je podal v Zermatt, da Italijani ne bi izvedeli, kdaj se bo odpravil na goro.
Danes, 115 let kasneje vidimo, da si je Whymper v resnici zaslužil zmago, saj je bil bolj »športen« kot Carrel. V isti sapi pa moramo povedati, da sta bila moža iz različnih družbenih sredin. Za Carrela, ki se je rodil in dihal v visoki alpski dolini, lahko trdimo, da predstave o športu ni nikdar imel. Edino, kar ga je zanimalo, je bilo, kako vzdrževati sebe in svojo družino, želel je praktično in ne duhovno povzdigniti svoje ime in prav v tem se je tako razlikoval od Whymperja! Po zmagi sta se oba bojevnika strašno zbala za svoje življenje: Whymper zaradi strašne nesreče med sestopom, Carrel zaradi neuspešne izvršitve svoje dolgo gojene ambicije.
Glede na alpinistično tradicijo je zmaga vedno važna, neuspehi pa se kmalu odpustijo in pozabijo, razen če s porazom ni povzdignjen zmagovalec. Dosledna predstava o uspehu ne nudi resnične alpinistične zgodovine, ki po vsem tem vsebuje neustavljiv razvoj medsebojno povezanih idej in dejanj, ne pa samo kataloga vzponov, ki povezuje samo zmage. Prav zaradi takega mišljenja vsebuje zapis o Matterhornu tudi značilne in važne poskuse, ki se niso končali z zmago.
(se nadaljuje)
Bine Mlač
Ali že veste ...
... da je rojstna hiša Kugyjevega očeta v Lipi pri Podkloštru najstarejša v vasi in stoji pred njo lipa, kar »gotovo ne priča o germanskih tleh - pri tem ni treba biti nikak romantični hejslovan« (Viktor Smolej: Kugy, dežej, Smolle ipd., revija Jezik in slovstvo, 1979/80, št. 4-5,str. 150). Ipsilon, ki ga je pisateljev oče dodal na koncu namesto i, je »zgolj sprenevedanje oziroma malomeščanska želja po imenitnosti«.
Kugyjev tast, slovenski pesnik Jovan Vesel Koseški je bil pri teh stvareh bolj temeljit. Dejal je: »Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti!« in svojo hčer vzgojil nemško ...
... da so po smrtni nesreči Ivane Stein 26. 8. 1899 na Rateški Ponci nemški časopisi dolžili SPD vseh mogočih napak pri reševanju. »Pri tem se je zlasti oblikoval gospod, ki je bil še do pred kratkim Slovenec, pa se je potem prelevil v Nemca in odvračal turiste od slovenskih koč. Žalostna mu majka!« (Planinski vestnik 1899, stran 150).