AR 5/1980 - Ciril Debeljak: Čas, ko so planinci in alpinisti obiskovali naše gore samo v poletni sezoni, je minil že pred več kot pol stoletja.
Zimske sobe v izpostavljenih visokogorskih postojankah so danes edino zatočišče, kjer ti ljudje iščejo streho nad glavo in preždijo noč pred naporno plezalno turo ali vzponom na vrh. Če bodo spali po človeško ali pa samo tre-petali do zore, je odvisno od društva, ki je lastnik postojanke. Nekje najdeš odeje, celo kurjavo in na deskah pogradov stare žimnice ali penasto gumo, drugje pač prazen prostor brez vsega. Zimske sobe so danes opremljene različno - po razpoloženju in posluhu gospodarskih odsekov društev ali upravnega odbora, ki določa režim, kaj lahko in hoče dati na razpolago zimskim obiskovalcem.
Za težko turo naslednji dan mora alpinist privleči do postojanke (zimske sobe) spoštovanja vreden tovor, in če je ta postojanka brez najnujnejšega za prenočitev, še dodatek, če hoče vzpon začeti prespan in poln moči!
Planinska zveza Slovenije in komisija za alpinizem naj bi določili kriterije in normative za zimske sobe. Kaj je najmanj, da lahko v visokogorski postojanki izven sezone odprt prostor imenujemo zimsko sobo, poleg tega pa še obvestilo, kje so sploh zimske sobe in s čim razpolagajo.
Razumljivo je, da predstavlja zimska soba breme za društvo. Vsa čast mu, če jo lahko opremi samo. Če je v stiski, bi morali najti rešitev v tem, da bi Planinska zveza pomagala z najnujnejšimi sredstvi ali opremo, da bodo zimske sobe urejene približno enotno, sicer prazni in ivnati prostori postanejo bumarang za društvo. Če obiskujejo gore pozimi ljudje, ki kljub odejam v zimski sobi vdirajo v glavne prostore, bodo vlomi v postojanke in njih zaklenjeni del še pogostejši kot do sedaj. Prepričan sem, da vsako društvo lahko z dobro voljo opremi sobo z odpisanimi odejami in na gole deske položi penasto gumo ali dotrajane žimnice. Snage v teh sobah še dolgo ne bo. Kultura obiskovalcev ni na visokem nivoju (razen redkih izjem) in društva imajo in bodo imela še dolga leta neprijetno dolžnost spomladanskega čiščenja svinjarije, ki se je nabrala prek zime.
»Finančne« škode pri tem ni, organizirati je pač treba lastni alpinistični in mladinski odsek, da pri tem čiščenju pomagata.
Morda bomo pa z leti le obudili vest pri vseh, celo pri onih, ki danes delajo škodo in bodo zimske sobe postale vzor in slika ljudi, ki jim je gora pri srcu vse leto.
Na našem ožjem območju so vprašljive postojanke s potrebno zimsko sobo: Okrešelj, Korošica, Kamniško in Kokrsko sedlo, delno še Klemenča jama, kjer je v bližini bivak pod Ojstrico, ki pa je zaprtega tipa. Planinska zveza naj čimprej reši ta problem, ki je danes obdelovan povsem nenačrtno. To zahteva razvoj zimskega alpinizma, ki je nujen in mu prav to ne sme biti cokla. Pišem v dobro društev, ki te postojanke oskrbujejo. Bolje skromen strošek za najnujnejše v zimski sobi kot pa strah pred vlomom, ki prazni zimski sobi sledi prej ali slej!
Med obiskovalci gora pozimi niso v večini denarni magnati, temveč ljudje s skromnimi dohodki - mladi plezalci in planinci, ki si popolne opreme za plezanje in prenočevanje ne morejo privoščiti. Pomoč tej večini je moralna dolžnost društev in Planinske zveze. Razvoja ne bi smeli zavirati; moramo mu pomagati. Pomoč pa ni draga in zato potem spimo mirne vesti, da društvo ni samo ekonomika in gospodarstvo, temveč tudi kanček posluha za ponavadi zanemarjeno društveno delo na drugih področjih.
Ciril Debeljak