AR 5/1980 - Bine Mlač: Angelo Dibona (1879 - 1956)
 |
Angelo Dibona (1879 - 1956)
Foto: Summitpost |
Angelo Dibona spada med največje gorske vodnike svojega obdobja. Rodil se je 7. aprila 1879 v Cortini d'Ampezzo, kjer je 21. aprila 1956 tudi umrl. Tega velikega alpinista zgodovina postavlja v skupino najvidnejših pionirjev prvih dni stenskega plezanja v divjih navpičnicah Dolomitov. Okoli sebe je imel zbran krog prijateljev, s katerimi je splezal večino svojih smeri. Med njimi izstopa Luigi Rizzi iz Campatela di Fassa ter Dunajčana Guido in Max Mayer. Slednja sta se iz uveljavljanja željnih klientov kaj kmalu razvila v skoraj enakovredna soplezalca. Svojim številnim ponovitvam je Dibona dodal še 65 prvenstvenih vzponov, ki še danes pod »težo« kasneje dodanih klinov brez izjeme nihajo med IV. in V. težavnostno stopnjo.
Na primer: značilna in zanimiva zgodba iz njegovih časov - raz Odsteina. Tedaj je predstavljala zanimiv in težak problem predvsem velika žmula, ki je bila nekje na polovici raza. V šali rečeno je Dibona zgrabil bika za roge in v velikem stilu igraje preplezal žmulo po krepko previsni poči. Čez kakšne težave je prišel, nam pove opis prve ponovitve, ko se je smeri lotil Paul Preuss. Tedaj »najtežji raz v Alpah« ima pod žmulo pikantno prečnico, ki je bila preplezana prosto. Kasnejši ponavljalci so jo poimenovali kar po Preussu. Druga ponovitev oziroma tretji vzpon je bil po svoje že malce zabaven. Naveza Redlich-Stefansky se je izognila Dibonovi poči in Preussovi prečnici in našla prehod čez »svoj« Redlich-Stefanskyjev previs. Nato je prišel na prizorišče Alfred Horeschowsky, že tretji ponavljalec prav z vrha plezalske elite. Ob »varianticah« je naredil še svojo varianto in nižje pod vso to kolobocijo dodal še svojo prečnico, kasneje imenovano Horecshowskyjeva prečnica. Zanimivi dogodki nam povedo vse zgode in nezgode teh pogumnih mož tedanjega časa ter njihovo uspešno reševanje ali izogibanje težavnim odstavkom v steni in iskanje šibkih mest smeri.
Angelo Dibona je po svojem razu vodil še štiri naveze nekako v času slabih osmih ur. Še danes trdijo, da vsaka druga naveza bivakira v razu! Dibona je v vsej smeri zabil le tri kline. Številne naveze v tej smeri izdatno uporabljajo že zabite kline in svoje kline, stremena in zagozde, čeprav je raz že tako opremljen kot božično drevo, piše Karl Lukan v Alpinismusu ob stoletnici Dibonovega rojstva.
Leta 1908 je Dibona »našel« smer po Rotwandu (Roda di Vael) ter tako prvič preplezal 450-metrsko steno, ocenjeno s četrto težavnostno stopnjo. Z njim je bila večja družba, E. A. Broom, H. C. Croning in A. Verzi. Naslednjega leta se je lotil severovzhodnega raza Velike Cine z E. Stüblerjem. Dva omembe vredna podatka sta nekako povezana s tem razom. Nekateri raziskovalci in opisovalci zgodovine Treh Cin trdijo, da je ta severovzhodni raz leta 1908 prvi preplezal samohodec iz vzhodne Tirolske, Rudolf Eller. Drugi podatek pa pravi, da je po nekakšni ironiji usode v stričevem razu skupaj s klientom leta 1968 našel smrt njegov mladi nečak Ivano Dibona, prav tako znamenit gorski vodnik (Nesrečo naj bi v izstopnem delu zakrivil klient, ki je napredoval istočasno kot vodnik.).
Dibona je že dokaj pozno, star 28 let, opravil svoj prvi prvenstveni vzpon v Torre Leo v skupini Cadini. 1909 je prvo leto uspešne četverne naveze Dibona - brata Mayer - gorski vodnik Rizzi, ki je sčasoma postala tudi »najboljša naveza v Dolomitih«. V tem letu sta brata Mayer naredila plezalni »program«. Dibona je vselej govoril, da se brez teh bratov-soplezalcev (klientov) ne bi lotil raza Odsteina, Lalidererja, slovite stene Croz dell'Altissimo ali južne stene Meije. Mayerja nista bila samo denarna podpornika teh podjetij v vertikalah, temveč sprva zagrizena začetnika, kasneje pa soplezalca in priganjalca.
Leta 1910 so odšli v skupino Geassure, kjer so intenzivno trenirali plezalno tehniko s klini in vrvjo, saj so se resno pripravljali na vzpon po severni steni Cime Une (Eiserkofel, 850 m, V); z njimi je bil tudi Luigi Rizzi. Še isto leto so preplezali 1000-metrsko jugozahodno steno Croz dell'Altissimo (ocena V+). Smer, v kateri niso zabili niti enega klina, je bila za tiste čase najtežja v Dolomitih. Naslednje leto jo je ponovil Preuss prav tako brez klinov; leta 1922 je Rudatis opravil tretjo ponovitev. V smeri je našel le nekaj klinov, ki sta jih pustila Steyer in Holzner med drugo ponovitvijo. Leta 1911 je Dibona z bratoma Mayer in Rizzijem preplezal 950-metrsko severno steno Lalidererja (ocena V), ki jo še danes smatrajo za največji Dibonov podvig, zagotovo pa je mejnik v raziskavah severnih apnenčastih področij. Smer v celoti zasluži svojo oceno pet in tudi danes še pomeni resen podvig. Kakor Zsigmondy je šel tudi Dibona v francoske Alpe, kjer je preplezal nekaj težkih smeri. Leta 1912 je spet plezal z bratoma Mayer in Rizzijem; preplezali so novo smer v La Meije in to prav v južni steni, kjer se je ubil Zsigmondy.
Kronika njegovih vzponov pravi naprej:
Vzhodnoseverovzhodni greben (smer Mayer-Dibona) Dent du Requina poznajo tudi drugi plezalci, podobno je tudi s smerjo »Angleška spalnica« (Le dortoir des Anglaises), ki sta jo 22. avgusta 1913 preplezala Guido Mayer in Angelo Dibona. Malo prej istega leta sta plezalca obiskala Dauphinejo. Plezala sta po skalni igli, ki je nato postala znana pod imenom Aiguille Dibona; julija pa sta se po severnem grebenu povzpela na glavni vrh Ailefroide. Vzponi v teh skupinah dokazujejo, da so bili dolomitski plezalci sposobni preplezati tudi take smeri, seveda če so imeli priložnost.
Dibonovi veliki uspehi so delovali na številne plezalce kot nekakšen čudež. Vendar sam piše v znamenitem pismu iz leta 1930, da na svojih turah, kjer pleza sam, tu pa tam še tvega, toda na turi, kjer vodi gospodo, je varovanje vselej prvi pogoj.
Dibona je kot gorski vodnik vodil belgijskega kralja Alberta I. in še druge številne veljake. Po raznih pripovedovanjih so številni petičneži, ki jih je vodil po »svojih« divjih razih, dobro segli v mošnjiček, on pa se ni branil posedanja po udobnih salonih, kjer je užival v plišastih foteljih.
Resnici na ljubo piše eden njegovih življenjepiscev, da tudi danes najdemo »narodne« in bolj šovinistično, nemško nastrojene ljudi, ki radi ponarejajo alpinistično zgodovino. Brata Mayer sta bila Žida, imela sta pustolovsko žilico, vendar po njihovem ne spadata v okvir Dibonovega življenjepisa. Tudi Julius Kugy je spadal med bogate, najemal je najboljše vodnike in izdatno uporabljal njihovo pomoč. Toda to jih ne moti, saj ni nikjer sporen ali nezaželen.
Brez sledov Dibonove vsestranske dejavnosti nismo ostali tudi mi. 0 tem pričajo bolj redko obiskane smeri v Široki peči in polica v Špiku (Dibonov raz, Dibonova polica).
Poleg uspešnega vodništva, ki mu je jemalo veliko časa, je poučeval tudi smučanje. Razen materinega jezika je obvladal še nemščino in angleščino, mati pa ga je naučila tudi latinščino. Kaj pa stil plezanja? Pravili so, da je plezal igraje, hitro in spretno kot mačka, toda z redkimi izjemami vselej preudarno. V knjigi Angelo Dibona, Guida di Cortina d'Ampezzo (izšla leta 1976) najdemo hvalnic še in še. Veliko dobrih vodnikov je »prišlo« izpod njegovih rok. Imel je odličen naravni čut za iskanje lažjih prehodov v vseh smereh, tako da v »poslednjih problemih« ni nikdar našel večjih težav ali pretrdih orehov. Veliki mož, ki je živel v gorah, je bil gornik v pravem pomenu besede in do konca kritičen tudi do svojih besed. Tisto, česar ni zmogla »dunajska plezalna šola« ali pa kakšna druga »visoka« plezalna šola, je gotovo zmogel »gost-profesor«; v enem dnevu je bil problem (že) rešen!
Sir Edward Davidson je to omenil v svojem poslovilnem nagovoru v Alpinističnem klubu leta 1913 (Valedictory Address). Njegove besede so vredne, da jih navedemo, saj prikazujejo stanje takratnega alpinizma:
»Angelo Dibona, vodnik iz Cortine, je postal izreden človek našega časa, saj je zmožen premagati razne okoliščine v skalah, ledu in snegu v velikih švicarskih in francoskih Alpah, in to počenja s tako lahkoto, ki je nenavadna za dolomitske plezalce; kot bi nas hotel spomniti na znamenitega Seppa Innerkoflerja in na čas njegovega viška. Podrobnosti teh vzponov je dr. Guido Mayer opisal v Alpine Journalu: severozahodno steno Dôme de Neige des Ecrinsa, severni greben centralnega vrha Ailefroide, jugovzhodni greben Aiguille du Plana in vzhodnoseverovzhodni greben Dent du Requina. Vzpon po severozahodni steni Ecrinsa, katerega je opisal Mayer, je še težji kot znamenita smer v Lalidererju v skupini Karwendel, katero sta leta 1911 preplezala brata Mayer pod vodstvom Dibone; vendar z uporabljanjem železnih klinov in kavljev, kar je do tedaj avstrijska plezalna šola imela za poslednjo besedo. Občudovati je treba drznost in spretnost, ki sta nujno potrebni za uspeh podviga, vendar istočasno lahko oprostimo previdnemu veteranu, če meni, da je verjetno meja tistega, kar se da opravičiti s čistim športom v prostem skalnem plezanju, že dosežena, če že ne presežena.«
Opomba: Pisatelj Tone Svetina v svoji knjigi »Stena« na 355 strani omenja tudi Dibono kot enega od naskakovalcev osrednjega stebra v severni triglavski steni. Ali obstajajo o tem resnični podatki, ali gre za pisateljsko svobodo, ki jo roman dopušča? Avtor članka se priporoča za morebitne podatke.
(se nadaljuje)
Bine Mlač
UGANKA ŠE VELJA
Še vedno velja nagradni razpis iz 3. številke Alpinističnih razgledov (Izplača se uganiti, stran 16), da dobi tisti, ki bo uganil vse tri avtorje navedenih odlomkov, 10 prevedenih opisov desetih alpskih smeri z dostopi in sestopi (višina 700 do 1000 metrov, še brez jugoslovanske ponovitve), 10 fotografij in 10 skic teh smeri.
Kot zanimivost naj dodamo, da so navedeni trije odlomki iz člankov, ki so pisani na zelo podoben način ...