Planinski vestnik – Marjan Bradeško: Anton Sazonov - Tonač, intervju

Objavljeno: Planinski vestnik 9-2007, str. 17-22

Moraš pa vedno malo »naštudirati«

Anton Sazonov - Tonač gotovi sodi med »stare mačke« v slovenskem alpinizmu. Klasični alpinist, himalajec, turni smučar, gorski reševalec – in prijeten sogovornik. Prijazen, ko je treba biti potrpežljiv z »zelenci« na alpinističnem tečaju, hkrati pa strog, da je kaj – saj je vedno malo nevarno, kot je povedal v najinem pogovoru. Ko sem še hodil na »ferajn« (sestanke alpinističnega odseka), se mi je zdel malo hudomušen, nekako nisem vedel, ali misli resno ali se šali. Pa se je potem vedno pokazalo, da misli resno – da morajo biti stvari izpeljane dosledno, da je potem varno in lepo. Tonač je bil med našimi prvimi himalajci, mnogi so si ga zapomnili po velikem zimskem vzponu v Čopovem stebru, nekateri so se na njegovih predavanjih navdušili za gore ... Ko sem ga obiskal, me je sprejel na tradicionalni slovenski način – ponudil mi je kos odličnega kruha, ki ga je sam spekel.

Kdo ti je prvi rekel Tonač?
Moram kar malo pomisliti. Pokojni Lojz Šteblaj, tak posebnež je bil, me je nekoč poklical: »Tonač!« Odzval sem se, klicali so me na različne načine – in videti je, da se je Tonač potem prijel. Nobena posebna zgodba ni povezana s tem.

Ko si nam osnovnošolcem leta 1975 prišel predavat v Polhov Gradec, sem si zapomnil samo dvoje: Himalajo, ki je bila takrat zame neskončno daleč, in tvojo frizuro – lasje so ti nekako značilno »štrleli« vstran. Si za frizuro posebej skrbel?
Ne, za to pa res nisem posebej skrbel. Vedno sem bil na kratko ostrižen, če se pa nisem počesal, so lasje šli malo po svoje. Tako so pač rasli moji lasje. (Smeh.)

Poročil si se pozno. Pri triinpetdesetih.
S tem je bilo pa tako. Sem že mislil, da bom »ušel«. Pa je prišla na Matico (PD Ljubljana Matica) tečajnica, ki je hotela plezati že po spomladanskem tečaju. In sem jo peljal enkrat v Turnc, pa potem v hribe. Naslednjo zimo smo bili na turnem smučanju na Komni, pa sem jo povabil, naj pride konec tedna gor. Potem pa se je stvar zelo zanimivo obrnila. Ko smo tekmovali, kdo bo s smučmi skočil dlje vstran, sem vezi nastavil zelo na trdo. In sem se nekaj zataknil, nerodno pristal – in v nogi je škrtnilo. Vez se ni odpela. Bil pa je prvi april. Najprej mi sploh niso hoteli verjeti. Ko so me odpeli, so videli, da je noga v slabem stanju. Potem je nekdo le tekel dol in po aki. Druga skupina je postavljala iglu in ko ji je povedal, tudi ni verjela. Sam je vlekel aki skoraj gor do mene – šele takrat so dojeli, da gre zares, da sem si res zlomil nogo. Ko so me pripeljali na Komno, v sobo, so pokojnega Janeza v strojnici prosili, naj me naloži in odpelje dol. Pa je rekel: »Naj kar pride dol!« Prav nihče ni hotel verjeti, vsi so mislili, da je to prvoaprilska potegavščina. No, medtem je moja bodoča žena že krenila iz doline, tako da smo ji nekoga poslali naproti, da jo je ustavil. Spravili so me v dolino, odpeljala me je v bolnišnico, potem skrbela zame ... in končalo se je s poroko.

Zdaj pa k velikim vzponom. Verjetno so ti nekateri ostali še posebno v spominu. Odprava na Trisul leta 1976, na kateri si bil vodja?
Ja, Aleš Kunaver je rekel, da bi bilo dobro, da bi ta Trisul že enkrat osvojili. In smo se ravno nekaj dogovarjali z Medvoščani, pa smo se odločili zanj. Ker je tak – dolg. Odprava je bila matičarska (PD Ljubljana Matica). Imeli smo letalsko karto za dvanajst ljudi, pa smo morali dobiti še dva člana, saj je bila tako precej cenejša – veljala pa je le 45 dni. Nazadnje nas je šlo enajst, a še vedno smo nekaj prihranili pri ceni prevoza. Večino opreme smo dobili v Katmanduju, tudi hrano smo kupili tam, tako da smo šli na pot s skromno prtljago – glede na opremo smo bili takrat gotovo majhna odprava.

Kako je bilo torej na Trisulu? Kje si bil prej najviše?
Na Trisulu sem kot vodja prišel tik pod vrh oziroma pod greben takrat, ko sva s soplezalcem šla naproti tistima, ki sta se vračala z vrha – to sta bila Štefan Marenče in Andrej Grasselli. Tudi sam sem nameraval iti na vrh, pa se je potem drugače izteklo, saj sem ju, že precej utrujena, spremljal dol do tabora. Prej sem bil na Anapurni (1969), pa v Hindukušu (1968), po »Čopu«, prej pa še na odpravi na Kangbačen (1965). Tam sva s Pavlom Dimitrovom prišla najviše. Takrat nam je zmanjkalo hrane. Ko smo postavili tabore do štirice, se je pokazalo, da je greben naprej zelo valovit. Potem smo našli neko vesino, Škarja in Šimenc sta postavila še petico, a nista mogla več. Vodja je rekel: Pa dajmo še en »rukar«. S Pavletom sva vzela zares in šla proti vrhu. Iz enojke na trojko, prespala, na štirico, prespala, na petico, prespala, potem pa naslednji dan do grebena. Tam naju je že lovila noč. V skladu z dogovorom sva sporočila, da se vračava. Pa sva se vseeno odločila, da bova tam počakala na jutro, skopala sva luknjo, opreme nisva imela, temperatura je bila –33 stopinj Celzija, veter je pihal 60 km na uro. Vso noč nisva spala. Ko sem zjutraj vstal, se mi je obzorje kar malo zamajalo. Pogledal sem vrh in rekel: »Pavle, ne vem ...« Odločila sva se za sestop, takrat je šlo za biti ali ne biti. Odvrgla sva vso nepotrebno opremo. Še aparat sem zagrabil, ampak ne vem, sveti Anton je rekel, naj gre z menoj. Če bi šla takrat na vrh, ne bi prišla nazaj. Do grebena sva hodila kakih devet, deset ur, ko so naši šli naslednjič gor, so tisto zmogli v treh urah. Midva sva bila tako izčrpana, v petih dneh sem popil kakega pol litra tekočine, hrane nič, drugega nič ... huda dehidracija. Po dveh dneh sestopa, ko sva štirico našla samo po naključju, nama je potem na trojki dr. Andlovic ponudil kompot, pa sem ga takoj izbruhal. Potem mi je dal infuzijo.

Kako pa je bilo potem v »Čopu« (prvi zimski vzpon, leta 1968)?
Ja, »Čop« je bil pa čisto drugačen. Pripravljeni smo bili, v formi, morala na višini, kljub hudim razmeram. Vedeli smo, da je od nas odvisno, ali bomo zmogli. In je, kot vidimo, uspelo.

Takrat so vam šli gorski reševalci naproti – ali ste se sami vrnili?
Ja, takrat še ni bilo radijskih zvez, mobitelov. Še ko smo si sposodili policijske postaje za vajo v Aschenbrennerju, nam je dež ponoči pokvaril opremo ... Tako da niti pomislili nismo, da bi si za »Čopa« kaj sposodili. Imeli smo zvezo s Cickom (Franc Štupnik), ki nas je opazoval. Prve tri dni je bilo lepo vreme, ko se je pokvarilo, pa smo vsak večer samo zavriskali. Dogovorjeno je bilo, da to pomeni, da je vse v redu. Cicko nas je slišal, Lakota (Franc, smučarski tekač) pa je vsak dan prihajal v Vrata po novice in se z njimi vračal v Mojstrano. Osmi dan smo prišli na vrh, okoli poldneva, jasno, to je bilo doživetje, smo se objeli in zatulili, ampak od polminutnega tuljenja smo bili kar malo zadihani, smo bili že utrujeni. No, Cicko pa nas je slišal v Vrata, kljub sneženju in megli, Lakota je bil tudi tam – in je rekel: »Ali so ven prišli ali so pa padli.« Hoteli smo čez vrh Triglava, ampak bi bilo tvegano, odločili smo se za Velo polje. Šli smo do roba, do Morbegne. Takrat pa megla izgine, oblaki se razblinijo, pokaže se dolina, posije sonce, veter se umiri. Gledamo Velo polje, množico ljudi, v snegu so naredili križ iz vej za pomoč pri pristanku helikopterja. Smo rekli: »Glej, nekaj se je zgodilo! ... Mogoče je pa to zaradi nas?« Oni pa so nas tudi opazili in smo se videli. Prav takrat pa je izpod Rjavca potegnil pršni plaz, da se je vsa dolina zakadila. Ko se je polegel, smo z olajšanjem ugotovili, da so vse pike še tam. Če bi bili takrat malo naprej, bi se slabo izteklo. Opremo smo pustili na planoti, bilo je dva metra snega, pokonci nisi mogel hoditi. Potem smo ugotovili, da je najbolje ležati na snegu in se po njem kotaliti – tako si ostal še najbolj na vrhu.

Je še kakšen vzpon, na katerega si še posebno ponosen?
Zelo doživeto je bilo prečenje znamenitih igel nad Chamonixom (Les aiguilles de Chamonix), vse med četrto in šesto stopnjo. Pet dni. To sva s pokojnim Pretnarjem opravila leta 1961, šlo je za tretjo ponovitev in prvenstveno varianto. Do Midija (Aiguille du Midi) nisva šla, ker je tam samo še snežni greben. Vreme je bilo lepo, takrat sem sploh prvič plezal na ledni slap. Z lednimi »rori«, vijakov še ni bilo. Izklesal si oprimek, prijel, noge malo više, spet drugi oprimek ... Dve uri za en raztežaj. Tudi bajl (lednih kladiv) še ni bilo. Opreme v Ljubljani ni bilo nobene, za devize smo v Chamonixu kupili po nekaj klinov, nekaj karabinov in še kakšno vrvico ...

Kaj pa oblačila? Sem slišal, da si zelo zagovarjal, da mora imeti dolgo spodnje perilo okoli pasu vrvico in ne elastike.
Takrat smo bivakirali. Zdelo se mi je, da je bil krvni obtok v nogah malo slabši, če si imel elastiko. In sem si v vse spodnjice napeljal »štrikec«, ki sem ga lahko popustil in olajšal prekrvavitev. Potem je bilo manj možnosti za omrzline. Takrat smo nosili po večini bombaž in jopico. Vetrovka je bila platnena, trojna. Dokler je bila suha, je bila še kar lahka – v primerjavi z zdajšnjimi seveda še vedno težka –, ko pa je bila premočena, je tehtala kar tri kilograme. Zanimivo pa je bilo, da so se v mokroti vlakna napela in je vetrovka tesnila – in četudi je bilo vse pod njo tudi mokro, si zaradi tesnitve s svojo toploto to grel in ti je bilo razmeroma toplo. Pozimi pa je v hudem mrazu zmrznila in si bil kot srednjeveški vitez v oklepu.

Kako je bilo pa kaj pri reševalcih? Si si kakšno akcijo posebej zapomnil?
Dve punci (Mica Kavar in Vida Strašek) sta plezali v Paklenici, takrat tiste stene še niso bile tako znane. Pa je Vida padla in si poškodovala trtico. Na policijo v Ljubljani je prišlo sporočilo, dali so nam kombi in smo zvečer šli dol – Evgen Vavken (zdravnik), Anton Jeglič ... Navsezgodaj zjutraj nas je tam srečala neka ženička. Ko smo ji na vprašanje, kam gremo, povedali, da gremo iskat ponesrečeno žensko, je rekla: »Ovoliko muškaraca za jednu ženu, neverovatno!« (Toliko moških za eno žensko, neverjetno.) Kakšna ženska pa je to? Tam ženska namreč ni bila vredna nič.

Zadnje čase imam občutek, da je nesreč v gorah več. Kaj meniš ti?
Do pred kratkim so bile nesreče po večini v visokogorju in bilo jih je manj. Glede na povečano število ljudi, ki danes zahajajo v gore, je nesreč več, v odstotkih pa vendarle manj. Je pa veliko takih, ki gredo bolni v gore oziroma v hribe. Mi na postaji v Ljubljani v zadnjih letih nosimo mrtve s Šmarne gore, Krima in bližnje okolice. Infarkti. Veliko je tega.

Si tudi turni smučar. Od kod si vozil, kje je bilo najnevarneje?
Nevarno je zmeraj. Moraš pa vedno malo »naštudirati«. Lepo turno smučanje je na Komni. Nekoč sem po tečaju ostal tam in smo šli na Plaski Vogel. S smučmi do sedla, potem smo se vzpeli na vrh. Ob vrnitvi pa sem nekako našel tako smučino, da smo se od sedla pripeljali naravnost do Komne, brez vzponov, niti pet korakov nismo šli navkreber, razen na koncu.
Ja, enkrat pa je bilo pa res malo napeto. Sam sem šel od Kredarice do Planine za Skalo. Nevarno je bilo do Konjskega sedla, ker je bil sneg čisto trd. Ko sem se od Ledvičke vzpenjal tja na Gladki Lašt, mi pride naproti turni smučar – pride do mene, pozdraviva se in greva naprej, vsak v svojo smer. Očitno sva bila oba tako utrujena, da ni bilo potrebe po kakršnem koli pogovoru. Čez eno leto pa sem to zgodbo razlagal na vrhu Vršakov. Eden izmed dveh, ki sta bila tudi tam gori, se je oglasil: »Saj to sem bil pa jaz.« Zanimivo.

Zadnjič sem te srečal na trgu, ko si kupoval zelje. Kaj pravzaprav ješ v gorah, kaj sploh priporočaš, glede na svoje izkušnje?
Prisegam ne na nobeno hrano, tudi v hribih mora biti čim bolj taka, kot je v dolini. Jem zelenjavo, meso, skratka, vse, le sladkih stvari preveč ne »obrajtam«. Ko smo šli prvič v Himalajo, na Kangbačen, smo malo študirali, kaj jesti. Maščob ne, beljakovin ne, bolj testenine in sladko, ker to ima kalorije. In smo že v Ljubljani naredili višinske pakete: med, kakav, čokolada, sladkor, v glavnem čokolada. Kakšnega pol kilograma. Pristopni marš je bil dolg enaindvajset dni, zvečer nam je šerpa nekaj skuhal, zjutraj pa smo jedli čaj in čapatije. Vsak dan pa smo dobili za s seboj še tablico čokolade. Na hribu tudi čokolada! Takrat sem se je najedel tako, da sem po njej bruhal. Bilo je je preveč. Kar devet dni nisem šel na veliko potrebo (najverjetneje sta levji delež k temu prispevali dehidracija in odsotnost hrane – s soplezalcem pet dni nisva jedla). Ko sem po petih dneh prišel s hriba, sem bruhal tudi po kakavu. Kuhar je potem vzel nekaj jakovega loja pa kisa in naredil neko čudno juho. Tisto sem pa jedel.

Kako danes gledaš na mlade?
Alpinizem gre v več smeri. Alpinizem v hribih, pa tekmovalno, športno plezanje, pa v dvoranah – in ledno plezanje. Včasih si videl slap, pa si ga pogledal – in nisi pomislil na nič. Danes pa: »U, fant, slap, kako bi se tole preplezalo?« Že takrat, ko je bil Kunaver še živ, smo slišali, da Škoti plezajo na slapove. Pa se nam je zdelo smešno.

Ali to pomeni, da danes sploh ne moreš biti dober v vseh oblikah alpinizma?
Ja, lahko si! Poglej Marijo Štremfelj. Je dobra v Alpah in menda sedmice in devetice tudi obvlada. Pa Tina di Batista, Monika Kambič, pa še nekaj jih je, ki mi verjetno ne bodo zamerile, če jih poimensko ne navedem. Fantov pa je tako ali tako veliko, zato jih ne bom našteval. Za Šraufa (Stane Belak - Šrauf) se spomnim, da je bil v hribih in na Dhaulagiriju kot doma, na Turncu pa sem včasih v kakšnih podrobnostih opazil, da mu ne teče prav gladko. Spomnim se tudi Petra Ščetinina pred davnimi časi, ko je sam treniral.
Pa me je prosil: »Ali bi me ti varoval v dvojnem previsu? Bom poskusil plezati kot drugi.«
Jaz pa: »Zakaj pa, saj znaš plezati kot prvi.«
In mi je odgovoril: »Ne, ne, šel bi kot drugi, ampak tako, da ne bi uporabljal klinov. `Čist na frej.` Ti me varuj z vrha, pa vrv ne sme biti napeta!«
In je preplezal tisti previs prosto, ampak takrat o tem še nihče ni govoril. To je prišlo, ko sta Borut Bergant - Čita in Iztok Tomazin prišla iz Amerike, petnajst let pozneje.
Ja, pa o Šariču (Milan Schara) so pravili, da ko je hodil na Turnc, je nekoga na ramah nosil skozi kamin. Pozneje je pa še svojo punco tako »nesel«.

Kako pa fotografija? Z Matice, s tečaja, se spomnim nekaterih tvojih hudomušnih posnetkov.
Ja, teh sem pa veliko naredil. Ampak samo na turah. Na reševalnih akcijah nismo nikoli slikali, aparat pač ni bil pomemben, varnost, tehnika in samo reševanje so bili v ospredju.

Kam bi šel takoj spet plezat, kje si najbolj užival? Ne govoriva o težkih smereh.
Zeleniške špice mi zelo ustrezajo. Čeznje sem šel najmanj dvakrat na leto. Zdaj že nekaj časa nisem bil tam, za letos nagovarjam ženo, da bi šla z mano. Pa v Triglavu, Zimmer-Jahn, Slovenska, Zlatorogove police – lepa, a dolga. Pa Martuljek – Rokavi, Ponce.

Kam pa hodiš zdaj?
Z družino kar veliko hodimo. Na vrhove, pa tudi tule okoli – Krim, Šmarna gora, Rašica. Tisto, kar me svoje čase sploh ni zanimalo, zdaj pravzaprav šele odkrivam. Pa otroci te navadijo – prej si gledal samo vrh, pa da bi bilo čim bolj strmo ... Ko sta bili hčerki še mlajši, sem se navadil tudi na drugo.
»Oči, oči, pridi sem!«
»Kaj je?«
»Pridi sem, pridi pogledat.«
»Pa kaj je?«
»Poglej, crknjena mravlja! Zakaj pa je crknjena?«
Ali pa, ne vem, kakšna roža, polomljena roža ... samo strmiš, kakšna vprašanja imajo. »Poglej polža. Ga je kdo pohodil, da je ves tak?«
»Ja, nekdo ga je pohodil.«
»Ja zakaj ga je pa pohodil?«
»Ni ga videl.«
»Ja zakaj pa ni gledal?«
(Smeh.)

Veliko si tudi predaval, navdušil ljudi za gore, za alpinizem.
Ja, kot zanimivost lahko povem, da sem predaval v Vipavi, župnik Otmar Črnilogar iz Podrage je pomagal, da sem šel po vseh vaseh tam okoli. Mislim, da so prav tista predavanja zasejala seme alpinizma v Vipavski dolini in na severnem Primorskem. Gradiška Tura je prav po najini zaslugi danes plezalsko oblegana in prvovrstno plezališče. Najprej sva čeznjo potegnila današnjo Furlanovo plezalno pot, potem smo imeli alpinistični tečaj. Ob slovesnem odprtju poti smo naredili celo za tiste čase veliko predstavo, spektakel. Potem ko so pevci zapeli neko pesem, sem se skupaj s še enim plezalcem po vrvi spustil (»abzajlal«) prav v bližino prireditvenega prostora. Velik dogodek.
Predaval sem tudi v Ilirski Bistrici, predsednik planinskega društva Vojko Čeligoj me je seznanil s Hinkom (Poročnikom), ki je bil takrat zelo zagnan za alpinizem. Nekajkrat sem bil na njihovem tečaju, na katerem smo vadili vse, tudi reševanje v gorah, in pozneje so se ti fantje organizirali v reševalno skupino, ki deluje v okviru naše postaje GRS Ljubljana.

Tonač, hvala za pogovor in vse dobro – v dolini, hribih in gorah.