Drobtinice iz Konca med Grintovci ...
Malce nagajivo pokličem Petra. Vprašam ga, če gre kaj v hribe, že prej pa sem zvedel, da ne more, saj si je zvil gleženj. Že dolgo ga nisem poklical. Pa nimam nič kaj slabe vesti, saj si bo družbo poiskal med vrstniki. Po svoje vem tudi to, da že toliko razmišlja s svojo glavo in ga novi »učitelji« ne bodo spremenili. Vpisal se je v alpinistično šolo ...
Snežni plazovi so zanesljivo darilo, ki kot rezervoar shrani vodo za sušne dni. Snežni plazovi so lepi, če jih utegneš opazovati z varnega, če hodiš po njih, ko je primeren čas. Plazovi so naraven pojav in kot takšnega jih je treba jemati z zdravo pametjo. Torej velja, da ne sekamo drevja na gorah, kjer zadržujejo sneg pred zdrsom v dolino, mu odvzamejo moč in ga zaustavijo tam, kjer nam ne dela škode. Iluzija?
V Koncu, zatrepu doline Kamniške Bistrice, je sedaj precej drugače. S tem je mišljen predvsem spremenjen pogled na gozdove. Na jasi, ki jo je pred leti zopet ustvaril snežni plaz, je lep, dolg in razmeroma zanimiv snežni plaz z odloženimi ostanki, ki so z veliko hitrostjo pridrveli iz in izpod južne stene Skute, padli čez skrajni desni del Velikih podov, na tratah pridobili moč, ki jo je okrepilo zoženje ob Gamsovem skretu. Padec na Trate pod Koglom je razlil snežno gmoto in jo po kratkem diru vrgel čez zadnje skale na neizrazita melišča in v grapi. Ta zadnja pridobitev je bila dovolj velika za snežno gmoto, da se je ustavila šele malo nad gozdno cesto. Lepo vidni žlebovi so napolnjeni s kepami, ki so se privalile za glavnino plazu (lavine). Tokrat je tudi lovska preža ni odnesla. Ta plaz ni ukleščen v grapo kot večina tod okoli in ima zato svoja pravila ...
Hitro sva se zmenila, kje bomo šli nazaj. Malo preden stopimo nazaj na cesto, se Vari ustavi. Pod podrtima smrekama maha s svojim črno belim repom. Nekdaj naučenega še ni pozabila. Vesela je in ker to nekaj pomeni, ji rečem: »Kaj pa je?« Tudi Genadij, psički Rena in Nala pogledajo. Stopimo navzgor in levo. Pod prevrnjenimi koreninami ležijo dva ali trije vrhači in Vari se zbaše mednje. Rumena barva, ki jo presenečeno vidim spodaj, mi ne razkrije, kaj leži pod vejami. Šele ko potegnem prvi vrhač stran, se razkrije, da je nekdo spravil smuči in smučarske čevlje kar tu, da mu jih naslednjič ne bo treba zopet vlačiti s seboj. Nasmejeva se, pohvalim Vari in zamečem predmete nazaj ...
Stopamo mimo planinskega doma v K. Bistrici. Spodaj opaziva družino z majhnima otrokoma, ki gre k jezeru. Tik pred avtomobilom zaslišiva jok in ihtenje. Mati teče z enim otrokom navzgor, za njo hiti oče. Hitro je jasno, da je otrok padel, saj mu droben curek krvi teče s čela po licu. Tečejo k avtu po prvo pomoč. Preprimem še Reno, Genadij pa stopi k drugemu otroku, ki se šele vzpenja v breg. Pregovori ga, prime v naročje in ga odnese k staršema. Pomaga jima in poskuša pomiriti, saj verjetno ne bo nič kaj hudega. Morda kakšen šiv ...
Boris Štupar
Foto: Genadij in Boris Štupar