Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

82 ur v ferdamani zimski steni

iTD (1974) - Stane Belak-Šrauf 
Pred vrati je peta himalajska odprava in ena izmed njenih navez je hotela preizkusiti svoje sposobnosti. 

Naskočila je severno steno Frdamanih polic, ki je pozimi ni še nihče preplezal.

Kdo le ne pozna biserov naših Julijcev, ki se dvigajo nad idilično martuljško vasico v zgornje-savski dolini. Celo s ceste prevzame mogočna scenerija slehernega, četudi mu gore niso najbližje prijateljice. Med čari, ki jih premore svet nad Martuljkom, dominira mogočna Špikova piramida kot simbol večnosti in nepremagljivosti.

Nobenih zavarovanih poti ni v tem prepadnem skalovju in le alpinisti si utirajo poti na osamljene vrhove.
Desni sosed mogočnega Špika so v stran pomaknjene in očem manj opazne Frdamane police. Že ime, ki so ga dali gori domačini, pove, kako je s to rečjo. In le tisti, ki je že kdaj zašel v veličastno gorsko krnico Pod srcem ve, kako nebotične so martuljske stene. Več kot 600 m visok zid prepadov se dviguje v nebo in le redkim je uspelo priti tam čez.

Prvič sta vzhodno steno gore preplezala slovenska plezalca Pavla Jesih in Miha Potočnik že pred 47 leti. Šest let pozneje je stena privabila odlična nemška alpinista Raimonda Schinka in Adolfa Bischofbergerja, ki sta odlično pripravljena preplezala steno v njenem osrednjem delu 31. avgusta 1933. V steni sta naletela na hude težave in jih ocenila s peto stopnjo zgornje meje. Šele 21 let pozneje so smer ponovili slovenski plezalci. U. Župančič, J. Šilar in J. Krušič ter v zgornjem delu izpeljali direktno varianto na desni vrh. S tem je bila izpeljana najelegantnejša smer v ostenju in svoj sloves je obdržala vse do današnjih dni. Ni naključje, da je doživela v svoji dolgi štiridesetletni zgodovini bornih 10 ponovitev!

To bi bil oreh v trdi gorski zimi! Z Marjanom sva že nekaj let nazaj razmišljala o tem velikem načrtu.
Zimski alpinizem zaradi svojih čisto posebnih razmer nima veliko posnemalcev. Le malokdo si drzne v neprijazne zimske stene, ko zapade sneg in jih pokrije led. Izredno kratki dnevi in težavne okoliščine zahtevajo brezpogojno pripravljenost in najboljšo opremo, ki je že s finančnega vidika problem naskakovalne naveze. Najmanjši spodrsljaji so lahko usodni, saj plezalec na pravočasno pomoč gorske reševalne službe pravzaprav ne more računati. In z vsem tem sva bila seznanjena, ko sva se dokončno odločila, da to steno preplezava letošnjo zimo.
Težka psihična obremenitev naju je pestila 17. marca, ko sva zarana zjutraj stala ob znožju temnih previsov, ki so jih zaljšali nešteti snežni balkoni. Prejšnji popoldan sva preplezala 40 metrov stene in jo opremila z vrvmi. Za to delo sva potrebovala debele štiri ure. To je dalo slutiti doživetja skrajnjih težav.
Kljub temu sva trdno odločena preizkusiti svoje sposobnosti. Pred vrati je 5. himalajska odprava, katere moštvo bo sestavljala tudi najina naveza. Tako ob 7. uri zjutraj stopiva v steno - in izpustila naju je šele čez dvainosemdeset ur!

Štiri ure za 36 metrov
Ob pritrjenih vrveh dokaj naglo splezava čez gladke plošče in previse do zadnjega klina; tu se težave strnejo. Tam, kjer poleti omogočajo plezanje oprimki in skalni stopi, naletiva na zajetne snežne balkone in napihe, ki kot strahovi vise celo v previsih. V nekaterih je za kamion snega. Z lednim orodjem odkopavava sneg, ki zavira napredovanje. Plezava izmenično tako, da drugi v zameno za psihične in plezalske napore prvega prevzema vlogo tovornega živinčeta. Ker nimava s seboj prižemnih kljuk, morava plezati oba enako resno. Noben meter stene nama ni podarjen. Cele ure se mučiva v previsih. Slabo zabiti klini v neprimernih razpokah zmanjšujejo varnostne ukrepe. Najin prvi cilj je velikanska previsna plošča, kjer nameravava prenočiti. Toda ob živčni plezariji dan mineva z neznansko naglico. Stena pa se upira na vse kriplje. Za 36 metrov, kolikor seže vrv v višino, porabiva štiri ure. Poleti pa sva isto višini premagala v petnajstih minutah! To je cena vzpona pozimi, ko je poletna težavnost le člen v nizu postavk, ki dajejo vrednost podvigu.
Kljub vsemu z nočjo le doseževa majhno strmo snežišče ob znožju velikanskega previsa. V sneg izkopljeva za tiste razmere udobni sedišči in bivakirava pod zvezdnim gorskim nebom.
Z dolino naju povezujejo le radijske postaje, vendar je to solidna moralna opora. Vse to sodi k varnostnim ukrepom.
Vremenske napovedi za drugi dan plezanja niso najboljše. Obetajo otoplitve, to pa v gorah pomeni plazove in poslabšanje vremena. Torej sva slabo izbrala!
Namesto zajtrka naju čaka izredno težak in izpostavljen del stene, ki pomeni poleti tudi najbolj zračno plezanje. Navpična zajeda v zalomljenem skalovju drži proti previsnemu odlomu, ki zapira prestop v veliko grapo. Ko naju doseže sonce, se začno kot na povelje z vseh strani podirati opasti. Zasipajo naju plazovi mehkega snega in vode. Namesto po trdni skali plezava po navpičnih snežnih tvorbah, ki jih je ustvarila zima. Nevarno zračno telovadbo, v katero so naju prisilile razmere, ustavijo nepretrgani plazovi, ki jih bruha grapa nad nama. Potem ko sonce izgine, se tudi stena nekoliko umiri. S skrajnjim naporom splezava v grapo, kjer je laže, zato pa sva na milost in nemilost izpostavljena snežnim in kamnitim izstrelkom. Hitrost napredovanja je deset metrov na uro!

Pošast naju hoče izpljuniti
Vremenske grožnje so se uresničile in gore je zajela neznanska odjuga. S stene se usipajo okruški in z vseh strani grme plazovi. Do kože premočena skušava priti danes čim više. S tisto previsno zajedo sva si vrnitev pravzaprav odrezala. Zato čim hitreje iz nevarne grape.
Toda to so le pobožne želje. Padajoča snežna brozga in voda zavirata vsakršno naglico. Stena se zdi kot črna pošast, ki naju hoče izpljuniti. Prebijava se skozi razmočene kamine proti veliki votlini, kjer upava, da bova vsaj malo v zavetju. Ves čas sva tarči majhnih plazov, ki jih bruhajo žlebovi in snežišča. Povsod voda! Sama voda in vse več je črnega ledu. In skalovje kot zakleto. Vsaka razpoka se ob zabijanju klina razleze kot testo in varovalni klini so tako rekoč brez vrednosti.
Tri leta sva se odpravljala v steno in čakala na ugodne okoliščine! In sedaj sva sredi pravega pustošenja! Tudi to je značilnost zimskih gora. Visoko ceno bova plačala za to pustolovščino.
Pozno popoldne vlažne megle zagrnejo gore in najin svet se skrči na nekaj deset metrov vertikale. Noč naju lovi v gladkih ploščah, ki ne dajejo upanja za bivak. Še en raztežaj izsiliva dnevu in sreča naju preplavi, ko doseževa sistem globokih kaminov. Ti držijo v veliko snežno pobočje v zgornji tretjini stene. Že v trdi temi najdeva neudoben prostorček za bivak, kjer se še pošteno usesti ne moreva.
Druga noč na prostem je prava apokalipsa povsod pronicujoče vlage in mraza. Minute postajajo ure in imava občutek, da kalvarije ne bo nikoli konec.
Jutro tretjega dne naju najde prezebla in zdelana ob znožju nebotičnega kamina, katerega stene so se čez noč odele s skorjo gladkega ledu. Kljub temu po radiu sporočiva v dolino, da se odlično počutiva, kajti slabe novice s tega mesta bi bile povsem neprimerne.
Potem plezava skozi ledene kamine, ki jih zapirajo robati previsi. Gre nama za kožo in gora se brani neobičajno trdovratno. Vsa pravila elegantnega plezanja in varovanja so tu ničeva. Tu velja edino - reši se, kdor se more! Vsa raztrgana doseževa tista tako težko pričakovana snežišča. Toda spet sva razočarana. Tu, kjer sva pričakovala sprostitev, naju čakajo tako strmi snegovi, da zaboli oko. V snegu do pasu in čez se prebijava kvišku in edina želja je trden klin v varni skali. Končno je tudi ta preizkušnja za nama. Dosežen je skalni steber, kjer poteka direktna varianta na vrh.
Ves popoldan 19. marca plezava mesta v stebru, ki so poleti zgornje 4. stopnje. Sedaj naju peste popolnoma zaledeneli žlebovi in umikati se jim morava v previse, ki pa so vsaj kopni.

Vidov ples megla in vetrov
V nahrbtniku tovoriva vode vsaj za 3/4 teže. Jezdita naju kot mori. V robeh Rigljice rohni orkanski veter, ki podi valove vlažne megle. Kot bi trenil, je minil tretji dan v steni, ki se je zaklela, da naju ne izpusti. Gora hoče dodatni davek! Še enkrat bova nočila, to pot na ozkem snežnem grebenčku.
Obsojena sva na peklensko prezebovanje. Spalni vreči sta neuporabni in iz čevljev zlivava vodo. Prav malo imava še uporabnih klinov. Toda jutri bova dosegla vrh!
Vidov ples megla in vetrov je bil edini vtis te noči poleg vsepričujočega mraza. Zadnje čajne vrečice prekuhavam to noč, ki nima konca. Potem se začenjava pripravljati na odhod. Ura je 3 zjutraj. In do šestih nama uspe zagnati najini prezebli telesi!
Kot vse te dni naju tudi ta zadnji dan pričaka za začetek najtežje. Štirideset metrov rdečih previsov v krušljivem skalnem stolpu nama vzame dobre štiri ure. Potem veva, da ni do vrha ničesar težjega več. Gora naju mora izpustiti. Z doline imava ta dan zvezo vsako uro. Opažava, da so že nestrpni. Kako sva šele midva! Kako malo pomeni čas v tem vlažnem breznu. Še dve uri mineta, ko se pehava po obupno strmih in zasneženih žlebovih pod nebom. Malo pred poldnevom je rešilni rob stene tik nad nama. Nenadoma sva polna moči.
In potem stojiva ob 12. uri 20. marca na vrhu stene, ki naju je zadrževala celih 82 ur. Za nama je 26 raztežajev skrajnjih težav in le polarni vihar je priča velikega vzpona. Medtem ko pospravljava »kovačijo«, se mi vtisnejo v spomin Marjanove preproste besede: »Šrauf! To je bila pa najina ta hujš!«

P. S.
Severno steno Frdamanih polic prva pozimi preplezala, od 17. do 20. marca 1974, Stane Belak in Marjan Manfreda oba člana AO Ljubljanska matica. Čas efektivnega plezanja 46 ur. Skupno prebila v steni 82 ur.

Tekst: Stane Belak
Slike: S. Belak in Marjan Manfreda

 iTD  2. julij 1974


Vir: arhiv planID, priredil: Genadij Štupar



Delo/G-L - Franci Savenc:
Štiri dni v steni - podvig naših alpinistov

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti