Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Dnevnik s Prokletij

 od 8. do 18. aprila 1974


Vir: arhiv planID, za G-L priredil: Genadij Štupar

 

 

petek, 12. april 1974, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1760

Večer (1974) - Jože Havle: Odprava koroškega alpinističnega odseka na Prokletije se je februarja letos nepričakovano tragično zasukala.

Na Prokletijah sta se ubila dva njena člana, Maksimiljan Čas, 37, in Branko Logar, 24.
Večer se je dogovoril s koroškimi alpinisti, še preden so odšli na pot, da bodo za naše bralce napisali vrsto sestavkov o odpravi. Danes začenjamo z objavljanjem njihovega dnevnika s Prokletij


Jože Havle: Za nami so še zadnji napori ob pakiranju opreme in hrane v zaboje. Krepko si oddahnem, saj je največji del dela opravljen pravočasno - tri dni pred odhodom na dolgo bivanje v 1000 km oddaljeno pogorje Prokletij. Želja se nam bo izpolnila.
Med letnim bivanjem v dolini Grbaje smo doživeli toliko lepih in nepozabnih trenutkov, ki so v vseh nas še živo v spominu. Ti spomini in doživetja so še danes eno glavnih gonil pri organizaciji in ogromnem delu, ki je potrebno za takšen tabor. S poletom in voljo smo delali ves čas priprav in ponosni smo, da nam je to uspelo.
V soboto, 2. februarja, je pred naše skladišče pripeljal tovornjak, last KZ Vuzenica. Nanj smo naložili 5 zabojev, težkih okrog 500 kg. V njih je bila vsa naša tehnična in osebna oprema, hrana in oprema za reševanje ob eventualni nesreči. Težki zaboji so drug za drugim romali na tovornjak. Še zadnji dogovori in avto je odpeljal v garažo, kjer bo čakal do odhoda.
Potovalni načrt ekipe je bil takšen:
Berti in jaz potujeva s tovornjakom do Beograda, kjer bo Bertija zamenjal eden od Poljakov, on pa bo do Gusinja vodil poljsko ekipo. Jože, Maks in Branko pa bodo potovali do Zagreba z avtobusom, od tam do Titograda z avionom, do cilja pa zopet z avtobusom. Vsa pot je planirana tako, da v Gusinje pridemo istega dne, seveda če spotoma ne bo večjih problemov.
V nedeljo popoldne z Bertijem odpotujeva do Vuzenice, kjer sva gosta pri Jožetu in njegovi ženi. Ob kramljanju in razglabljanju o naši poti čas hitro mineva. Pozno zvečer se odpravimo k počitku. Kljub temu da sem utrujen, ne morem zaspati. Nenehno mi misli uhajajo na našo pot in sprašujem se, ali nismo kaj važnega pozabili. Nazadnje me spanec le premaga.

Ponedeljek, 4. februar
Z Bertijem vstaneva dokaj pozno, ob pol osmih. Na mizi naju že čaka pripravljen zajtrk. Morava pohiteti, saj smo se s šoferjem domenili, da ob osmih odrinemo.
Jožetu dam še zadnje napotke, kako naj potujejo, nato pa vzameva pot pod noge. Točno ob osmih sva pri tovornjaku, kjer naju že nestrpno čaka šofer.
Motor je zarohnel in med »na svidenje čez mesec dni« se odpeljeva negotovosti nasproti.
V dobri uri smo že v Mariboru. Od tod naprej nas je spremljal dež vse do Zagreba. Megle so se pričele dvigovati in upali smo, da nam bo vreme naklonjeno. Tovornjak je požiral kilometer za kilometrom. Cesta je bila suha, prometa malo. Kratek postanek smo si privoščili okrog 14. ure, saj so naši želodci zahtevali svoje, nato pa zopet po sivem traku do Beograda, kamor smo pripeljali v trdi temi. Na železniški postaji nas je že nestrpno čakal Bertijev brat, ki živi v Beogradu. Železnih konjičkov je bilo na cesti toliko, da moramo voziti previdno in počasi. Pojavil se je problem, kje parkirati naš tovornjak, da bi bil na varnem in ne predaleč od našega nočišča, saj vemo, da je dolgoprstnežev povsod dovolj. Ivan je rešil tudi ta problem. Avto smo postavili na parkirišče javne pošte. Ravno čez cesto pa je bila postaja milice. Tako smo bili gotovi, da bo imel naš tovor najboljše angele varuhe. Ivanov fičko nas je po labirintu beograjskih ulic le pripeljal do hotela Zvezdara, kjer je rezerviral za nas prenočišče.
Večer nam je hitro minil ob klepetu in srbski ružici, ki pa jo je malo, saj se vsi zavedamo, da nam lahko alkohol le škoduje. S šoferjem greva v posteljo, medtem ko Berti še govori z bratom. Veliko si imata povedati, saj se vidita le enkrat v letu.

Torek, 5. februar
Vstanemo ob šestih. Ivan nas zapelje do postaje. Z Bertijem patruljirava po peronih in čakava vlak, ki pripelje iz Varšave. Kjerkoli vprašava, na kateri peron pripelje ta vlak, nikjer ne vedo. Ostane nama le čakanje. Pozorno poslušava glasove iz zvočnika, ki napovedujejo prihode in odhode vlakov. Šumeči so in nerazločni. Ob sedmih sva le slišala, da prihaja vlak, ki sva ga čakala. Berti je razumel, da prihaja na tretji tir, jaz pa na sedmi. Da se ne bi prepirala, sva jo mahnila na tretjega. Žal ni bil pravi. Pohitiva na sedmega. Kmalu zagledava velik kup nahrbtnikov. Njihove dimenzije so bile ogromne. Ravno hočeva vprašati, ali so to Poljaki, ko iz vlaka stopi Tadej, ki ga oba dobro poznava, saj je bil leta 1972 z nami v Prokletijah. Toplo smo se pozdravili, nakar nama je predstavil še druge. Vseh je bilo pet. Začudeno sem ga vprašal, zakaj samo pet. Razložil mi je, da »rakovnik«, to je njihov vodja, pride pozneje z letalom, ker je moral v Varšavi urejevati še nekakšne denarne zadeve. Otovorimo se z nahrbtniki, saj smo jih morali zanesti do avtomobila. Noge so se mi šibile pod težo tega ogromnega nahrbtnika. Mimoidoči so se radovedno ozirali za nami in slišati je bilo začudene glasove, kot »vidi ove rančeve« ali »bogami,dobri su,kad ovolike rančeve tovore na ledjima«. Jože nas je že čakal z dvignjeno cerado na avtomobilu. Nahrbtnik za nahrbtnikom je romal v njegovo notranjost. Po krajšem posvetu se Poljaki odločijo, da s tovornjakom pojde njihov član Jan. Ločimo se s toplim stiskom rok in glasnim »v Gusinju«.
Čas je že, da vam predstavim udeležence tega zimskega tabora.

Poljska ekipa:
njihov vodja je 26-letni Stanislav Czerwinski. V alpinizmu je že skoraj veteran. Udeleženec več poljskih odprav v Kavkaz, Pamir in iranske gore. Odličen alpinist in še boljši tovariš. V Prokletijah prvič.
Jan Wolf - 23-letni profesor matematike. Po ocenah Poljakov njihov najboljši plezalec. Leta 1971 bil v Prokletijah. Plezalec več zelo težkih smeri. Dober tovariš, vedno pripravljen pomagati.
Krzystof Ulanicki - 23 let. Delavec v kovinski industriji. Član več poljskih odprav. V gore hodi od otroštva. Neustrašen plezalec in dober tovariš. V Prokletijah prvič.
Tomazs Czarski - 21-letni študent. Majhen, vedno pripravljen na šalo. Drugače pa skromen in potrpežljiv. Dober plezalec in prav tako dober tovariš. V Prokletijah prvič.
Tadeusz Stupski - 24-letni profesor matematike na varšavski univerzi. Visok, toda vitek. Umirjen in potrpežljiv. Njegovo geslo: »Dvakrat premisli, preden enkrat storiš!«. Dober tovariš. V Prokletijah drugič.
Jiržy Božikowski - 25 let, zdravnik. Visok in močan, vedno pripravljen na smeh in šalo. Človek z izredno razvitim čutom za tovarištvo, le-to mu je sveto. V Prokletijah prvič.
Grazyna Januszewicz, edino dekle med nami. 22-letna študentka meteorologije. Živahna in prijetna družabnica. Pleza 5 let. V Jugoslaviji drugič, v Prokletijah prvič. Dobra tovarišica in skrbna kuharica.

Ekipa koroškega alpinističnega odseka (KAO):
Vravnik EngelbertBertos - 33 let, urar. Načelnik Koroškega alpinističnega odseka. Dober plezalec in odličen tovariš. Tehnični vodja tabora. Vedno pripravljen na šalo. Živahen, toda čvrst. Član letnega tabora v Prokletijah.
Jože Jakob - 23-letni uslužbenec pri krajevni skupnosti Ravne. Dober organizator. Živahen in glasen. Zelo dober tovariš. Član letnega tabora v Prokletijah.
Čas Maksimiljan, najstarejši udeleženec tabora. 37-letni valjar v železarni Ravne. Član GRS Prevalje. Izkušen alpinist in reševalec z velikim občutkom za odgovornost in tovarištvo. V Prokletijah prvič.
Branko Logar - 23-letni kuhar. Mlad, toda dober alpinist. Zamišljen, a zelo odkrit in dober tovariš. Izreden smisel za pravičnost. V Prokletijah prvič.
Jože Havle - 27-letni strugar v železarni Ravne. Vodja tabora. Poznavalec mnogih gorstev. Dober alpinist. Pripravnik GRS Prevalje. V Prokletijah drugič.

Cesta Beograd - Titovo Užice je v dokaj slabem stanju, poleg tega pa je bila mokra, zato je bila naša hitrost temu primerno manjša. Težave pa so nam povzročali tudi strmi poledeneli klanci čez Zlatibor in Sandžaške planine. Kljub temu smo pozno popoldne zapeljali čez mejo Črne gore. Upali smo, da bomo hitro v Plavu oziroma Gusinju. Kakšno razočaranje! Cesta je bila vedno slabša in naša hitrost je bila komaj 5 km na uro. Pozno zvečer, okrog 23. ure, smo se le pripeljali v Gusinje. Pričakovali smo, da bomo vso družbo našli že zbrano, pa ni bilo nikogar. Ni nam preostalo drugo, kot da gremo iskat prenočišče. Svojo prisotnost smo prijavili na milici, nato pa jo jadrno mahnili v postelje.

Sreda, 6. februar
Ob petih zjutraj me zbudi tolčenje po vratih. Komaj dvignem težke roke. Nenehno razbijanje me le prežene iz tople postelje. Pred vrati je stal Jože in se režal. Namesto »dobro jutro« sem dobil krepak udarec v ramo, ki me je do kraja zbudil. Povedal mi je, da se on, Maks in Branko prišli v Gusinje ob treh zjutraj. Hitro sem se oblekel, Jana in šoferja pa pustil v toplem zavetju postelje. Srečanje z Brankom in Maksom je bilo prisrčno, kot da se ne bi videli nekaj mesecev in ne le nekaj dni. Vse križem so mi pripovedovali, kako je bilo, kako so potovali, pa bo povedal Jože:
»Na pot smo odrinili v torek zjutraj. Do Maribora z avtobusom, kjer smo presedli in nadaljevali vožnjo do Zagreba. Do odhoda aviona je bilo še nekoliko časa, zato smo pohajkovali po mestu in si ga ogledovali. Dražil sem Maksa in Branka, da je vožnja z avionom naporna, da se ti krči želodec, da primanjkuje zraka za dihanje, ker sem vedel, da se še nista vozila z njim. Malo treme je bilo opaziti na njiju, drugega pa nič. Kaj sta doživljala v sebi, to vesta samo onadva. Ob 16.15 se je avion le dvignil z vzletišča. Hitro sem opazil, da jima je vožnja prijetna, saj sta bila ves čas dobre volje. Čakanje na avtobus Titograd - Gusinje nam je prišlo kar prav, saj smo si z zanimanjem ogledovali Titograd ponoči. Pa tudi tega smo se naveličali in smo komaj čakali odhod avtobusa. Ob 21.20 je le odpeljal. 220 km ni ravno velika razdalja, za nas pa je bilo že to preveč. Želeli smo si le še počitka. Točno ob treh zjutraj se pripeljemo v Gusinje in poležemo po sedežih, saj vas nismo hoteli buditi, ker smo vedeli, da ste utrujeni tudi vi.«
Bertosa in Poljakov še ni. Takoj zjutraj Maks, Jože in jaz pričnemo organizirali prenos ali prevoz vsega tovora v 10 km oddaljeno ledeniško dolino Grbajo, kjer bo naša baza vse dni bivanja v Prokletijah.
S sanmi smo prevažali zaboje, v katerih sta bili vsa tehnična oprema in hrana. Tovor je počasi romal v bazni tabor. Naši hrbti so se krivili in noge trepetale od napora, saj je bilo vso opremo treba prenesti na hrbtih od kraja, do koder je lahko prišel s sanmi, pa do baze. Od jutra do večera smo delali kot »živina«, zato smo zvečer dobesedno popadali po klopeh v koči. Nikomur se ni ljubilo kuhati. Kljub temu smo si naloge lepo razdelili in ob osmih zvečer je bila koča pripravljena za daljše bivanje.
Ves dan je padal dež. Domačini pravijo, da takšnega vremena ne pomnijo. Ta čas je v Prokletijah običajno 3 do 4 m snega, sedaj pa ga je v Grbaji komaj do kolena, medtem ko je Gusinje kopno in ponekod že poganja trava.
Predsednik planinskega društva Karanfil v Gusinju si nam na vprašanje o prognozi vremena ni upal odgovoriti. Rekel je samo to: »Rodil sem se v Gusinju in v njem živim 50 let, takšnega vremena pa se ne spominjam.«
Po urejevanju koče, zlaganju opreme in večerji, ki jo je skuhal Branko, posedemo okrog mize k posvetu, kaj in kako naslednji dan.
Čas je že, da opišem predele, v katerih se bomo zadrževali vse dni bivanja v Prokletijah.
Če greš od Gusinja po vijugastem kolovozu na jugozahod, vstopiš v Grbajo, ozko ledniško dolino. Njen nagli konec je zaprt z ogromnim kamnitim amfiteatrom, katerega najvišji vrhovi dosežejo višino do 2490 m. Ta dolina, slepa in zaprta, v preteklosti ni pomenila nobene prometne vrednosti. To nalogo sta prevzeli njeni z obeh strani prehodni dolini Grnčar in Ropojana. Verjetno so samo zato dolina Grbaja in njeni obrobni vrhovi ostali dolgo časa neznani in neraziskani. Poleg tega je šla po njenih straneh meja dveh plemen. Ti plemeni sta se razlikovali tako po veri kot po narodnosti. V severnem delu, ki je večji, so bili Gusinjani. Te sestavljajo priseljenci iz Črne gore in Albanije, ki so v Gusinju sprejeli mohamedansko vero in jezik večina srbohrvatski. V južnem delu so bili Klementi. To je albansko gorsko prebivalstvo katoliške vere iz velikega plemena Malisari. Pogosti spopadi med plemenoma so se odigravali ravno v dolini Grbaje. To je delalo dolino in okoliške vrhove še manj varne in odvračalo popotnike v relativno mirnejše in lažje prehodne kraje.
Dandanes planinci in alpinisti vedno pogosteje prihajajo v ta predel, ker jim s svojo višino in raznovrstnim reliefom omogoča izredne visokogorske in alpinistične vzpone.
Prostor, katerega opisujem, je osredotočen h Grbaji. Njegova severna meja sta Gusinje in Grnčar, sega pa vse do jugoslovansko - albanske meje. Od zahoda in juga je meja enaka z državno vse do doline Ropojane. Nato po dolgem grebenu Karanfil - Vezirova Brada do Gusinja. Ta prostor je nasproti celotnim Prokletijem le preddverje. Poznavalci pa trdijo, da je to najlepši del Prokletij, ki pripada Jugoslaviji. Poleg Gusinja v teh krajih obstaja samo še eno stalno naselje vasica Dolja. Le-ta ima hiše raztresene po vsej istoimenski dolini ter ob strmih bregovih Bistričice.
Gusinje pa je vseeno glavno naselje ne le za ta kraj, ampak tudi za širšo okolico. O samem naselju ni mnogo podatkov. Prvo sled prinaša Rački. Trdi, da je Gusenio, Dukljaninova župa, današnje Gusinje. V XIV. stoletju je v Plavski župi obstajala vas Gusenio, ki je verjetno današnje Gusinje. So pa še drugi viri o obstoju tega kraja v času srbske srednjeveške države, vendar izginejo vzporedno s propadom te države. Nato se zopet pojavijo v začetku XVII. stoletja. V svojem opisu Skadarskega Sandžaka omenja Bolica vas Gusinje s približno 100 hišami. Okrog leta 1730 dobi naselje Gusinje prvega gospodarja - Šaban bega. Od takrat postaja močnejše in vedno bolj prevzema vodstveno vlogo proizvodnega centra. Dolina oziroma vas Dolja je imela v začetku tega stoletja okoli 15 hiš, danes pa jih ima kakih 50. Razen teh dveh krajev v celi pokrajini ni stalnih naselij. Obstajajo le letni stanovi, ki jih uporabljajo za letno izpašo živine in drobnice. Ti so na Volušnici, pod pašniki Popadije, na izviru Bistričice, na pobočjih Trojana in Vezirove Brade.
Čiste sledove starega prebivalstva je odkril Bolica 1614. Z opisom Gusinja in okoliških vasi prinaša tudi imena vaških starešin. Iz teh imen lahko povzamemo, da so bili prvotni prebivalci Črnogorci. Avstrijsko - turška vojna v letih 1683 - 1693, preseljevanje Srbov na avstrijsko stran in poraz Avstrije imajo zelo velike posledice za ves okoliš. Plavsko - limska kotlina je skoraj čisto izpraznjena, vanjo se naseljujejo Klementi. Njihova moč doseže višek v začetku XVIII. stoletja. Ta rast in moč pa sta motili Turke, saj so bili to kristjani - katoliki in iste vere kot Avstrijci. To je tudi vzrok za začetek borbe med Klementi in Turki. Sledilo je počasno izrivanje Klementov iz gusinjske in Plavsko - limske doline. Gusinje postane turško mesto.
Danes se prebivalstvo tega obmejnega mesteca ukvarja enako kot pred 300 leti z živinorejo in nekoliko tudi z obdelovanjem zemlje.
Prebivalci govorijo še vedno dva jezika. V vasicah Vusanje in Martinoviči do danes izključno šiptarskega, v Gusinju pa srbsko-hrvatskega, v manjši meri tudi šiptarskega. Prebivalci črnogorskega in velik del albanskega rodu ne znajo šiptarsko. Veliko družin je, ki potrjujejo albanski izvor, ne znajo pa albanskega jezika, ker se je v Gusinju »oduvek govorilo bošnjaški.«
Njihovo narečje je ijekavsko, kot pri vseh Črnogorcih. To je nekakšna sredina med izgovarjavo Vasojevičev in Kučev. Jezik sam pa vsebuje mnogo turcizmov, kar je povsem razumljivo, saj so bili Turki dolgo časa gospodarji tega predela.
V geološkem pogledu to ozemlje ni enotno. Prevladuje apnenec, veliko pa je tudi skriljavcev. Meje obeh kamnin so ostre in dobro vidne. Južni del je iz apnenca, medtem ko je severni iz skriljavcev. V sami dolini Grbaje je apnenec nad skriljavcem zaradi delovanja ledenikov naložen v smeri vasi Dolja. V dolinah je geološka meja skrita, nasprotno pa je na vrhovih, kjer je markantna.
Dolina Dolja in Grbaja sta os, okoli katere se nizajo vrhovi tega dela Prokletij. Vlečejo pa se od albanske meje proti severu do vasi Dolja, kjer zavijejo proti SV v Gusinje. Vzhodno stran doline zapira ogromni venec Vezirove Brade -Karanfil. Ta je divje razvit in poln vzporednih reber, ki pa se proti severni strani Vezirove Brade mirno zaobli in se končuje v blagih pobočjih.
Masiv, ki na zahodu zapira dolino Grbaje, je masiv Maja Popadija - Trojan in se razprostira v smeri sever - jug.

Vrhovi, ki kraljujejo v tem delu Prokletij, so naslednji:

Vezirova Brada 1780 m
Volušnica 1870 m
Karaula 1915 m
Maja Popadija 2056 m
Žuta Zemlja 2080 m
Podgoje 2119 m
Očnjak 2180 m
Trojan (Veliki vrh) 2183 m
MajaVojušit 2210 m
Maja Ljubokučit 2220 m
Breg 2280 m
Južni vrh (Karanfil) 2441 m
Severni vrh (Karanfil) 2460 m
Veliki vrh (Karanfil) 2480 m

Po prehodnosti se lahko vrhovi delijo v dve skupini, natanko po geološki meji. Za vrhove, ki so iz apnenca, sta značilni nepristopnost in brezpotnost.
Kot v vseh gorah so tudi tukaj planinci in znanstveniki prvi prehodili te predele. Gusinjani v šoli omenjajo Grbajo in Zastan, »konec sveta«. Prvič so v te kraje prišli planinci med vojnama. Ni pa podatkov o prvopristopnikih. Srečko Vatovec je v časopisu »Hrvatski planinar« iz leta 1936 prvi opisal pristope pod naslovom »V Prokletijah«. Za njim, leta 1940, je bil tam tudi B. Cerovic, ki svojo pot opisuje v almanahu slovenskega planinskega društva. Za njim so prihajali planinci v ta predel v vedno večjem številu, ga prehodili in opisovali. Zadnjih nekaj let imajo Prokletije vsako poletje planinske goste. Pozimi so tja prišli prvič leta 1957. Zaradi slabega vremena ni bil izveden noben pristop na katerikoli vrh. Drugič so bile obiskane 1959. Takrat so plezalci PD Radnički iz Beograda opravili prvenstveni zimski pristop na Severni in Veliki vrh Karanfila.
Čeprav je bila alpinistična dejavnost dokaj živa, še vedno ni dosežena raven, ki jo te stene omogočajo. Stene Karanfila so še z več strani nedotaknjene in čakajo na alpiniste.

Četrtek, 7. februar
Vreme je še vedno nespremenjeno. Že zjutraj pada gost sneg. Megla je debela. Kljub temu z Bertosom odrineva na pot. Hočeva si ogledati drugo in tretjo livado. Čeravno imava na nogah smuči, se nama udira zelo globoko. Sneg je moker in težak. Po dobri uri sva že na tretji livadi. Medtem ko si ogledujeva teren, naju dohitita dva Poljaka, ki sta namenjena v spodnji kotel pod Kopjem. Prejšnji večer so nam povedali, da se resno pripravljajo za osvojitev Kopja. Ta dva pa gresta v Kotel postavit bivak in ga opremit z vsem potrebnim za daljše bivanje. Plazovi grmijo z vseh pobočij Volušnice, Karanfila, Šupljih vrat itd. Kar tesno nama je pri srcu ob pogledu na polzeče tone snega, ki ob glasnem grmenju pada v dolino. Najine vetrovke so že premočene in razmišljava o vrnitvi v kočo. Ko se vračava, srečava Maksa, Branka in Jožeta. Maks preklinja težak sneg, Branko pa se smeji in pravi: »Bo že še boljše.«
Ko se vrnemo v kočo, nam Poljaki predlagajo, da bi en naš član sodeloval v osvajanju Kopja. Po medsebojnem posvetu se Bertos odloči. Vsi smo veseli njegove odločitve, obenem pa nas je malo strah težke naloge, ki smo mu jo naprtili.
Kopje je okrog 700 m visok stolp, ki se kot ost kopja dviga navpično vse do vrha. Skale so gladke in previsne. V tem času pa jih pokriva tanka plast leda. Njegova severna stena je ena najtežjih sten v Evropi. Prvič je bila preplezana leta 1972 poleti. Že takrat so jo plezali s tremi bivaki, štiri dni. Kako dolgo jo bodo sedaj, je vprašanje vremena. Računamo pa, da bo za njeno osvojitev potrebnih vsaj 10 dni.

Petek, 8. februar
Za osvojitev Kopja so določeni štirje plezalci. Trije Poljaki, Jan Wolf, Stanislaw Czerwinski in Krzystof Ulanicki, in Engelbert Vravnik. To so štirje izkušeni alpinisti. Zjutraj se odpravljata v postavljeni bivak v Kotlu Jan in Krzystof. Tam bosta prespala, naslednji dan zjutraj pa vstopila v steno. Maks, Branko, Tadeusz, Grazyna in Tomek pa se odpravljajo v Krošnjo. Tam bodo postavili drugi bivak. S seboj imajo vso potrebno opremo in hrano. Jože in jaz se napotiva v Gusinje, kjer morava urediti nekaj naših obveznosti in nakupiti drobnjarije, ki so nam potrebne. Natakneva si smuči in kmalu sva v Dolji. Vreme se jasni. To je dober znak, saj nam vsem dviguje moralo. Z Jožetom v Gusinju srečava našega soseda s Prevalj, ki tukaj nosi vojaško suknjo. V pogovoru z njim se zadrživa dalj, kot je treba, tako da v kočo prideva že po temi. Ko se okrepiva, se razvije živ pogovor, kaj in kako so delali ta dan. Branko in Maks pripovedujeta, kako je bilo v Krošnji. Bertos pa, ki je pozneje šel v Kotel, nam pove, da sta Jan in Krištof (odslej bom pisal imena, kot se izgovarjajo) našla vstop v smer in da sta ves dan z daljnogledom opazovala steno. Prepričana sta, da bodo uspeli.
Tomaž in Gražina se pripravljata na naslednjo turo. S Tadejem se odločiva, da pojdeva zjutraj, in sicer v greben na Prestol. To je najdaljša smer v masivu Brade.
Klini, karabinci, prusiki in še nešteto drugih reči roma v najina nahrbtnika. Njune dimenzije rastejo in z njimi tudi teža. S tesnobo v srcu se pozno zvečer odpraviva spat.

Sobota, 9. februar
Tomaž, Gražina, Tadej in jaz vstanemo ob šestih. Oblečemo se in na hitro nekaj pojemo. Ob sedmih smo že na poti. Pot čez prvo in drugo livado se vleče, saj hodimo počasi in si ogledujemo steno Volušnice, s katere neprekinjeno padajo drobni plazovi: Precej snega je že odletelo, pa tudi strmina je prehuda, da bi se tam zadrževale večje količine snega. Kmalu smo na tretji livadi, sicer zavijemo v levo skozi bukov gozd. Snega je veliko, tako da le polovica dreves kuka iz njega. Z vsakim korakom se noge vdirajo v sipek sneg. Hoja je naporna, saj je pod snegom polno vej in vejic, ki nam gozdijo čevlje. Z izstopom iz gozda se je povečala tudi strmina. Tik pod strmim žlebom, ki vodi v Spodnji kotel, je pod previsom majhna ploščad. Tukaj počivamo in si navezujemo dereze. Vstop v žleb ni težak, ko smo v njem, pa nas sprejme strmina. Sneg je nabit, na vrhu pa je dobrih petdeset cm pršiča. Kljub derezam nam včasih zdrsne, rešujejo nas le cepini. Strmina nas upeha, zato ponovno počivamo. Na koncu žleba se nad nami kot ost dviga severna stena Kopja. Pogled je veličasten. Naši aparati »škljocajo«, saj vsak, hoče ovekovečiti lepoto, ki nam jo narava ponuja. Vemo, da se v spodnji tretjini stene mučita Stašek in Jan, vidimo pa ju še ne. Pohitimo, saj se je žleb malo položil. Kmalu smo v slemenu, na začetku Spodnjega kotla. Čujem udarce kladiva. Napenjam oči, da bi ju zagledal. Nizko sta še. Plezanje mora biti vražje težko, da tako počasi napredujeta. Vem, da morata za vsak raztežaj garati in se mi kar smilita. Z očmi iščem Bertosa, pa ga ne najdem. Hitimo naprej proti bivaku. Kmalu smo pri šotoru. Bertos sedi in z enookim daljnogledom opazuje početje v steni. Nimamo časa, da bi dolgo govorili, zato se poslovimo. Grazina in Tomek jo mahneta proti zgornjem koncu Kotla. Nameravata v smer »Po kotlih«. S Tadejem pa jo ubereva v desno, v strmo reber »Prestola«. Kmalu sva pod skalnato streho. Prehod do nje sva si izsilila po več kot meter debelem snegu. Za nama ostaja sled, kot da nas je šlo dvajset in ne le dva.
Pod streho se naveževa, saj je strmina vedno večja, pred nama pa je izpostavljena prečka, ki je toliko bolj nevarna, ker je sneg suh in sipek. Prvi raztežaj pleza Tadej. Njegov glasni »ana« mi pove, da ga zebe. Piha si v prste in brunda nekaj nerazumljivega. Izgine mi izpred oči in kmalu začujem klic: »Line!« (po naše vrv). »Hodt«, je njegov naslednji ukaz. Cepin osvobodim varovalne zanke. Napredujem hitro in kmalu sem pri njem. Na strmem kraju je našel debelo drevo, ki varuje. Brez obotavljanja se poženem naprej. Pot mi zapre strm skalnat skok. Na srečo je vrvi konec. Razkopavam sneg, da bi našel razpoko za varovalni klin. Ni je. Med skalami rastejo šopi trave, ki je sedaj zmrznjena in trda kot kamen. V to travo zabijem dolg vijak. Preizkusim ga. Dobro drži. Spet je na vrsti Tadej. Pri meni sploh ne počiva. Zažene se v skale in kmalu pretelovadi čeznje. Tako plezava raztežaj za raztežajem. Težave se večajo, ko prideva na čisti greben. Na vsaki strani je 500 m globine, greben pa je širok le za dober čevelj. Snežne strehe visijo na eno pa spet na drugo stran. Kadarkoli zabijem cepin, da bi lažje obdržal ravnotežje, prebijem streho. Telovadim kot artist na vrvi. Tu in tam je tik pod snegom kak skalni rogelj, ki nama dela še večje preglavice. Ker ga ne vidim, stopim z derezami nanj. Noge se mi tresejo in majejo. Varovanja skoraj ni. Negotovost raste. Če bi enemu zdrsnilo in bi zgrmel v dolino, se bi drugi takoj vrgel na nasprotno stran grebena. To je edina možnost, da obvisiva. Živce imava napete kot strune, kar se pozna na obrazu. Sonce se nagiba k zatonu. Še kakšno uro plezanja in morala bova poskrbeti za bivak. Vreme je čudovito, a žal nimava veliko časa za razglede. Hiteti morava. Nekaj raztežajev naprej vidiva polico, kjer bi lahko bivakirala. Sonce je že zašlo, ko jo doseževa. Hitro se lotiva čiščenja. Iz nahrbtnika vzameva majhen stenski šotor in ga postaviva. Ni toliko prostora, da bi ležala iztegnjena. Najine noge visijo v prepad. Tišino moti le brnenje plinskega gorilnika. Želodca sta se začela oglašati. Ves dan nisva nič jedla. Tudi večerja bo bolj skopa, saj se nama ne ljubi kuhati. »Baševa« se z rozinami in kuhava čaj. Ura je že devet, ko iščeva najbolj udoben položaj za spanje. Spati ne morem in ne morem. Ob enajstih še bedim. V kolenih me mrazi, ker imam mokro obleko. Tadej spi kot ubit. Počasi vlačim iz nahrbtnika polivinil, da bi si ovil kolena. Boljše je tako. Počasi tudi jaz utonem v spanec. Ponoči se večkrat zbudim, ker je začel pihati močan veter; šotor morava držati.

Nedelja, 10. februar
Vstaneva še pred svitom. Lačna sva. Gorilnik kmalu veselo brni. Kuhava kar v šotoru, saj je veter precej močan. Kako bova danes plezala, se sprašujeva. Krompirjev pire je kmalu kuhan. Dodava še omako iz konzerve. To je najin zajtrk. Svita se že. Obrobni albanski vrhovi se obarvajo v živo oranžno barvo, ki se počasi pomika vedno nižje. Skobacava se iz šotora in očarana strmiva v lepoto, ki se nama ponuja. Ni nama žal za prestanimi napori. En sam pogled na veličastno naravo odtehta vse težke trenutke. Srečen sem, neizmerno srečen.
Hitiva podirati štor. Kmalu imava vse pripravljeno. Veter je še vedno močan, zato zadrživa na sebi vestone. Pred nama je najtežji del smeri. Dolga, izpostavljena prečnica v levo. Tadej me varuje, ko se zagrizem v strmo in požledeno skalo. Poskušam zabiti klin. Nikjer razpoke. Nekako se prerinem čez manjšo previsno žmulo. Ponovno poskušam zabiti klin. Najdem majhno razpoko. Klin je slabo prijel, a vseeno upam, da bo vzdržal, če padem. Napredujem centimeter za centimetrom. Roke in noge se mi tresejo od napora. Pred sabo vidim manjši rogljič. Močno se iztegnem in ga primem. Preizkusim, če je dovolj trden. Drži. Obesim se nanj z vso težo, ko na mah popusti. Zaplaval sem po zraku in klic »drži« se odbija od skal. Močan sunek in bolečina v prsih me skoraj ohromita. Molče se zahvaljujem Tadeju in klinu, da sta me obdržala. Na srečo imam s sabo dovolj »prusikovih vrvic«. Mrzlično delam vozle in stopne zanke. Previdno stopim v zanko. Dobro je, drži me. Počasi se pomikam po vrvi vedno višje. Kmalu sem pri klinu, ki me je zadržal. Pregoljufam se še deset metrov naprej in končno le najdem boljši stop. Zabijem dva klina. Šele sedaj je čas za počitek. Roke spustim ob telesu in se oddahnem. Pogledam na uro. Ojoj! Dve uri je minilo, odkar sem vstopil. Morala bova pohiteti. Zavpijem Tadeju: »Varujem«. Kar smili se mi, ker vem, da vsa ta telovadba čaka tudi njega. Pozorno varujem, od spodaj pa slišim samo sopihanje in neke nerazumljive glasove. Oddahneva si in upava, da je najtežje za nama.
Naprej pleza Tadej. Nahrbtnik je pustil pri meni, sam pa se je zagnal v manjšo zajedo. Kar hitro napreduje. Opazujem ga. Naenkrat zaplava in pristane tik nad mano. Močan sunek me vrže ob steno. Dobro je, obdržal sem ga. Nekaj govori v poljščini, a ga ne razumem. Najbrž preklinja. Malo počiva, kmalu pa je spet v zajedi, na koncu katere je spet krajša prečka. Njegov »asikuravam« me spomni, da lahko grem za njim. Zajeda mi ne dela težav, čeprav nosim dva nahrbtnika. V prečki spet padem. Teža na hrbtu je prevelika in roke na vzdržijo takega napora. Na srečo sta tik pod mano manjša polička in zaplata snega. Zavpijem Tadeju, naj me počasi spušča in kmalu sem na polici. Utrujen sem tako, da karabinc komaj stisnem. Po krajšem pogovoru se odločiva za spust v spodnji kotel. Višina tu ni tako huda, okrog 300 m. Daleč v steno pa se zajeda snežni jezik. Upava, da ga bova dosegla po šestih, sedmih dolžinah vrvi. Spuščava se dolžino za dolžino in okrog dveh popoldne ga doseževa. Čeprav je strmo, se razveževa, nato pa se po zadnji plati podričava v Kotel. Kmalu sva pri Bertosu, ki naju nestrpno čaka pri bivaku. Ob petih popoldne sva že v bazi. Jože je takoj videl, kaj nama manjka, zato je pohitel s kuhanjem. Ko sva se najedla, sta se tudi najina jezika razvezala. Vse hude trenutke sva pozabila. Spremenili so se v lepa doživetja, ki mi bodo ostala dolgo, dolgo v spominu.
Branko in Maks sta okrog poldne odšla v Krošnjo, kjer bosta prespala noč. Ob petih popoldne sta se oglasila prek »voki-tokija«. Navdušena sta bila nad izredno lepo naravo in razgledom, ki je bil še lepši, ker je bilo skoraj idealno vreme. Naslednje jutro nameravata v smer »severni greben« severnega vrha. Domenili smo se, da se znova oglasita naslednji dan ob devetih zjutraj.
Kako so naši junaki plezali v Kopju, pa bo povedal Berti: Ko sta Jan in Krištof dobro preučila steno, sta se odločila za novo smer oziroma varianto, ki bo vodila vsaj do »ust« Kopja, to je dobro tretjino stene. V soboto zgodaj zjutraj sta vstopila, torej pričala težaško delo. Vsak udarec kladiva po klinu je topo odmeval po Kotlu. Jan nabija, medtem ko ga Krištof varuje. Vso opremo imata še ob vznožju stene, le nekaj klinov in karabincev rožlja Janu za pasom. V mislih jima priznam, saj bi prvega plezalca močno ovirala in utrujala vsa teža, ki bi jo moral nositi. Napredujeta prav počasi. Z enookim daljnogledom opazujem vsak njun gib, prav posebno pozorno pa Jana, ki mora garati za vsak centimeter višine. Stena je neusmiljena. Opoldne grem h Krištofu, ki je še vedno pod vstopom. Od blizu se mi zdi stena še težja. Jan visi odmaknjen od stene, kot da bi plezal po stropu. Seveda, saj je previsnost velika. Šele sedaj opazim klin v jugoslovanska smeri. Dobrih deset metrov v lesno teče smer Yu, ki je ena najtežjih pri nas. Jan je prišel do konca vrvi. Namestil se je za varovanje. Po vrvi je k sebi potegnil oba težka nahrbtnika in ju priklenil k steni. Krištof pa je pripravljen za vzpon, napreduje hitro in to po pritrjeni vrvi, s sistemom jumar. Kmalu je na varovališču. Pleza naslednji raztežaj. Zdi se mi, da se ure spreminjajo v minute, tako počasi napreduje. Klini ne prijemljejo, ker pravih razpok ni. Z muko se je do večera prebil raztežaj naprej. Mrak se počasi spušča, plezalca sta že v mrežah za bivak. Kot netopirja visita priklenjena v temno steno. Tako bosta prebila noč.
Jutro je čudovito. Stašek me spomni, da je danes nedelja, saj sem čisto pozabil na dneve. Spomnim se na naše pripravnike, ki doma verjetno pridno trenirajo, ker si želijo sodelovati v takem taboru; in to je ena od silnic, ki jim pomaga pri napornih treningih.
Naprej pleza Jan. Previs se še vedno noče odpreti. Klin za klinom roma v majhne razpoke. Kjer teh sploh ni, je treba »vrtati« za svedrovec. Čeprav večina alpinistov vrtanju nasprotuje, pa je le-to včasih res potrebno. Tako je tudi v Kopju. Stena je gladka in previsna. Medtem ko Jan nabija zadnje metre do varovališča, se po »jumarjih« vzpenja Stašek, ki bo zamenjal utrujenega in premraženega Krištofa. Kmalu je pri njem. Sedaj varuje Stašek, Krištof pa se je spustil po vrvi, ki še vedno sega do dna. Kar hitro je bil ob meni. Skupaj sva odšla do votlinice, kjer je stal bivak. Med živahnim pogovorom sva zagledala Jožeta in Tadeja, kako se spuščata v gornji konec Kotla. Sprašujeva se, zakaj sestopata. Modrovanje je končal Krištof z besedami: »Pravočasen umik iz stene je prav tako časten, kot da bi steno preplezali!« V mislih sem mu pritrdil, in se vprašal, če se tudi mi ne bomo umaknili iz stene, kjer bomo viseli onstran vertikale.

Ponedeljek, 11. februar
Jože je vstal dovolj zgodaj, da je za naju s Tadejem, ki sva spanje nategnila do devetih, pripravil obilen zajtrk. Vreme je še vedno lepo. Sedim pred kočo na mehki puhovki, stremeč v znane in drage gore. Z očmi sledim grebenu, v katerem sva dva dni doživljala strah, padce in mraz. Kljub vsem tegobam se najbolj spominjam lepote, ki nama jo je v vsej veličini ponujala narava. Poln sem še čudovitih vtisov, ki sem ih doživel na ostrem grebenu, kjer bi lahko napačen korak pomenil tudi padec. Vse se je srečno končalo, zato se mi danes vse stene in vrhovi zdijo še lepši. Pred mano se mogočno dviga osamljen vrh Očnjak. Z njegove SV stene od časa do časa zdrkne plazič, ki se od daleč zdi kot rahla meglica, počasi padajoča v globino. Vsak vrh Karanfila se ponaša z dolgo, snežno zastavo. Zdi se mi, kot da me vrhovi pozdravljajo in vabijo, naj še pridem in uživam v njihovem veličanstvu in samoti.
Branko in Maks se ob dogovorjenem času nista javila iz Krošnje. Vzamem daljnogled in skozenj opazujem greben v upanju, da ju bom zagledal. Dolgo strmim. Zaman. Verjetno sta za grebenom in ju zato ne morem ugledati. Po dogovoru vsako polno uro odpiram voki-toki, toda njunih glasov ni. Verjetno sta naletela na hude težave, saj je skala žlednata in nimata časa za pogovor.
Tadej je odšel v Gusinje s pošto za starše in žene, ki verjetno nestrpno pričakujejo vesti iz Prokletij.
Popoldne dobim zvezo z Bertosom, ki se muči v steni Kopja. Povem mu, da se Maks in Branko še nista oglasila. Mnenja sva, da se bosta verjetno takrat, ko bosta pripravljala bivak. Vprašam ga, kako napredujejo, kakšno je počutje onstran vertikale. Ker je bil na varovališču in je imel časa dovolj, mi je nadrobno opisal njihovo delo tega dne.
Mrači se že, o Branku in Maksu pa še ni sledu. Poloti se me nemir. Skrbi me, zakaj se ne oglašata. Se jima je pokvaril aparat? Ne najdeta prostora za bivak in sta v iskanju pozabila na uro? Takšne in podobne misli mi rojijo po glavi. Vedno bolj me skrbi. Voki-toki imam nenehno odprt. Ura je devet, aparat pa je še vedno nem. Z Jožetom in Tadejem se menjavamo pri aparatu. Z baterijo pa pošiljamo svetlobne signale. Nemir je vedno večji. Tako dežuramo do polnoči. Preden odidemo k počitku, napravimo načrt za naslednji dan. Tomek, Grazina in Tadej pojdejo zjutraj v Krošnjo, Jože in jaz pa greva na Volušnico, ki je točno nasproti Karanfila, na drugi strani doline, od koder bomo poizkušali ugotoviti kje sta.

Torek, 12. februar
Jutro je čudovito. Vrhovi Maje Popadije so ožarjeni z zgodnjimi sončnimi žarki, ki so belino snega spremenili v čudovito zlato preprogo, ki sega vse do spodnjih pobočij, kjer se spremeni v neprijazno sivino. Rad bi užival ob pogledu na tako lepoto, toda ne morem. Čutim, da me v prsih nekaj stiska, saj je skrb za tovariša, ki se še vedno nista oglasila, prevelika. Slutnja, da je nekaj narobe, me nikakor noče zapustiti. Moram v akcijo, da bom vedel, kako je z njima. Le to mi bo lahko pregnalo skrb.
Ravno se odpravljamo na turo, ko jo v bazo primaha Jan. Začudeno strmim vanj, ker vem, da bi ta čas moral biti v steni Kopja. Na naših obrazih vidi začudenje in skrb, zato nas hitro poteši z novicami. Rekel je, da so se celo noč spuščali iz zadnjega bivaka v »ustih« Kopja. Kmalu za Janom pridejo v kočo Krištof, Stašek in Bertos. Ker Bertos vidi, da imam oprtan nahrbtnik, me vpraša, kam smo namenjeni. Ko mu povem, se odloči, da pojde z Jožetom in mano. Pravi, da počivati tako ne more, ker je pod vtisom dogodkov pretekle noči.
Takoj gremo na pot. Pot drži skozi strm bukov gozd, Bertos nama pripoveduje o dogodkih minule noči:
Zgodaj zjutraj neseva s Krištofom pod ogromno mrko steno vso opremo, ki jo bomo uporabljali do konca akcije, ki naj bi predvidoma trajala 7 do 8 dni. Mislim pa, da še več, saj napredujemo zelo počasi.
Jan in Stašek premagujeta še zadnjih 40 m do bivaka v »ustih«, najbolj markantnega kraja v celi steni. To bo že tretji bivak v prvi tretjini 700 m visoke in previsne stene. Napredovanje je silno počasno in težko, saj je smer začrtana v 200-metrskem previsu. Krištof se že vzpenja po vrvi. Kmalu je v bivaku I. Nahrbtnik za nahrbtnikom dviguje k sebi. Ko ima vse štiri, si pošteno oddahne, saj se je res potrudil preden je potegnil k sebi 180 kg, kolikor tehta vsa naša oprema. Na vrsti sem jaz. Hitro se vzpenjam po vrvi. Pri Krišfofu se ne ustavim, ampak nadaljujem do naslednjega bivaka 180 m visoko. Ko pridem do njega, sem presenečen, ker je v previsu, v katerem je zabitih kar 22 klinov. Tu bova prenočila kot pajka v viseči mreži. Nad sabo opazujem Staška, ki iz previsa izbija kline. Udobno se namestim na sedežu. Poleg sebe imam pritrjeno desko - viseče stojišče, in mi zdaj služi za mizo. Pričenjajo se nenavadne priprave na večerjo. 180 m pod mano ni nič, samo zrak. Noge mi prosto bingljajo v globino. Na moji mizi pa veselo brenči plinski gorilnik. Grejem konservo golaža.
Stašek ima velike težave pri izbijanju klinov. Nekajkrat je nad mano močno zaropotalo in vselej ga zagledam, ko prosto niha v previsu, zraven pa že spusti krepko kletvico, ki jo kljub poljščini dobro razumem. Krištof mi pove, da je takrat, ko slišiš Staška kleti zelo »trudno«, kar pomeni zelo težko.
Vklopim voki-toki. Iz tabora nam sporočijo, da se Branko in Maks ne javljata po radiu in da bodo naslednji dan šli na ogledno akcijo.
Ko Staško izgine nad previsom, ponovno močno zaropota; pogledam in vidim v zraku samo njegove noge. Jezim se nase, ker nisem imel pripravljenega fotoaparata, kajti to bi bil edinstven posnetek.

Hitro se popolnoma znoči, zato pripravljam mrežo za spanje. S Krištofom, ki je okrog 100 m pod mano, se sporazumeva, da bo on sestopil v tabor in bo naslednji dan šel gor. Ta čas pa naj jaz pomagam Stašku spraviti nekaj opreme do bivaka III v »ustih«.
Od zgoraj se še vedno slišijo glasovi in znani zven kladiva. Kaže, da pripravljata bivak. Na nebu se prižigajo zvezde. Nad vrhom Maja Hekurit se prikaže veliki voz. Ura je že enajst, ko se nenadoma nad mano prikaže postava. Jan se spušča ob vrvi, vendar precej bolj levo od mene. Presenečen gledam, kaj se dogaja. Ne razumem, zakaj povratek sedaj, ko so največje težave mimo. Takoj me obvesti kratek vzklik: »Berti, čongni line!« Vem, da moram potegniti Jana k sebi na stojišče, vendar kje naj najdem vrv, na kateri je privezan. Malo prej se mi je pokvarila baterija, zdaj pa sem v popolni temi in nič ne vidim. Le zakaj si prej, ko je bilo še svetlo, nisem ogledal, na katerem klinu je pripeta vrv? »Berti, čongni line«, ponovno zakliče Jan, ki je že v moji višini. Mrzlično iščem in tipam za vsakim klinom, nahrbtniki so mi napoti, tudi mreža se je zapletla. Če takoj ne bom potegnil Jana k sebi, ne vem, kaj bo, ker ne vem, kakšen sistem spuščanja ima. Jan, hitro mi posveti z baterijo, mu zakličem. Ne razume me, zato še enkrat: »Baterija, baterija.« Jan je že pred mano, ne vem, zakaj se ne ustavi. Močno se nagnem ven in takrat zagledam vrv, ki jo takoj zgrabim, vpnem v karabinec in močno potegnem. Takrat že tudi slišim klik in Jan pritrdi na vrv jumar, posebno pripravo za hojo po vrvi. Kmalu je pri meni in končno si oba oddahneva. Razloži mi, da je naprej zelo težko, da si je Stašek poškodoval roko pri padcu in da moramo sestopiti. Tudi Stašek je že tu. Zdaj se pričenja težak spust, ki se zavleče do jutranjih ur. Načrt je tak: Stašek in jaz greva po vrvi dol do kraja, Jan pa se bo spuščal od varovališča do varovališča in za seboj pobiral opremo. Nahrbtnike z opremo in hrano kar zmečemo dol, samo dragocenejšo opremo z aparati spustimo po vrvi.
Jan in Stašek imata posebno pripravo za spuščanje, jaz je nimam in moram se spustiti klasično v »dilferjevem« sedežu. V klin je pritrjena enojna vrv in kar ne morem se odločiti za »dilferjev« sedež. Jan mi predlaga, naj grem po jumarjih. Po kratkem oklevanju se tako tudi odločim. Tako sestopanje je zelo naporno, predvsem pa ne smejo popustiti živci. Spustil sem se že kakih 40 m, ko sem premočno potisnil zgornji jumar, da je zadel v spodnjega in se izpel iz vrvi. Bil sem skrčen in nagnjen nazaj; v takem položaju tudi nisem bil več pritrjen na vrv. Z nogo sem močno sunil, da bi se ujel za lestev, ki je bila v drugem jumarju. To mi je tudi uspelo, vendar sem izgubil ravnotežje in odletel v globino. Imel sem srečo. Ob steni je bila pritrjena vrv, po kateri sem zjutraj šel gor. Na tistem mestu, kamor sem priletel, je bila vrv v loku pritrjena za klin. Bilo je treba samo stegniti roke in se je oprijeti. Bil sem v nezavidljivem položaju, skoraj v vodoravni legi, za eno nogo pripet v lestev, z rokami pa sem se krčevito držal za drugo vrv, na katero sem se v trenutku tudi samozavaroval. Pod mano je 140 m globok prepad. Spust nadaljujem zelo previdno. Zdaj na vrv pritrdim še varovalno zanko, da bi ob ponovni napaki obvisel na vrvi. Kritični trenutki so srečno za mano. Prav previdno nadaljujem spust. V višini prvega bivaka spet naletim na težave oziroma solato iz vrvi, ki so se pomešale in zapletle. Dolgo sem se trudil in končno mi le uspe razvozlati vrvi, da lahko nadaljujem. Ves spust je trajal celo noč in šele zjutraj ob šestih smo vsi trije pod steno. Složno si naložimo težke nahrbtnike in sestopimo po široki gazi do šotora. Po zajtrku gremo takoj v bazo. Še vedno me mučijo besede: Branko in Maks se ne oglašata. Le kaj je z njima? Tolažim se, da bom v bazi vse izvedel.
Sonce pripeka in sneg je že mehak, ko pridemo do globoke grape na severu Volušnice, kjer so poleti čudoviti pašniki. Vemo, kje stojijo letni »katuni«, zato nas korak vodi naravnost proti njim. Čaka nas presenečenje.
O »katunih« ni niti sledu, le dolga pobočja, pokrita s snežno odejo, ki se lesketa kot da bi bilo posuto z milijoni draguljev. Lesket snega nas tako prevzame, da za hip pozabimo na strah in skrbi in se zavedamo, da je narava res največji mojster v ustvarjanju lepot. Zaželim si, da bi lepoto nedotaknjenih snežnih planjav lahko videli tisti ki me doma nenehno sprašujejo, kaj vidim v gorah, da me tako vlečejo. Rad imam tudi druge zemeljske stvari, toda nič me ne prevzame bolj kot lepa, divja narava, ki res zna tvoriti najveličastnejše stvari, vredne vseh naporov.
Nenaden veter nas sprebudi iz zamaknjenosti in nas opomni, da moramo naprej. Napredujemo dokaj hitro, saj se nam udira le do kolen. Vzpenjamo se že v zadnjo strmino pod vrhom, ko zaslišimo čuden glas. Reagiramo hitro, saj se skoraj isti hip držimo vsak za svoje drevo nekaj jih je raztresenih po vsem pobočju. Prva misel, ki jo registriram ob nenadnem zvoku, je »plaz«. Na srečo ga ni bilo. Vidno si oddahnemo. Levo od nas se je daleč po pobočju sneg sesedel, ker je bil spodaj votel, napihnjen in to je povzročilo glas »puf« in naš strah.
Kmalu smo na vrhu Volušnice. Odpre se nam prekrasen razgled. Pred nami je kot na dlani celoten masiv Brade, ki je v skupini Karanfil razrit s strahotnimi prepadi in globelmi. Proti vzhodu pa počasi prehaja v pohlevne, zaobljene kuclje, ki se končajo nekje nad Gusinjem. Še bolj proti vzhodu zagledamo Plavsko jezero, ki je temno modro.
Dolgo tako sedimo in izmenoma opazujemo skozi daljnogled snežišča in grebene Karanfila v upanju, da bomo zagledali Maksa in Branka nikjer ju ni. Vidimo le dvojne sledove, ki vodijo iz Krošnje proti ostremu zobu Maje Hekurit, in ozko gaz od bivaka do Visokega sedla pod severnim vrhom Karanfila. Grazina, Tomek in Tadej se mučijo v strmini tik pod Krošnjo.

V dobre pol ure so že v Krošnji. Hodili so hitro, saj so vso pot od baze do bivaka prehodili v treh urah. Z njimi imamo radijsko zvezo. Tadej nam pove, da sta v bivaku oba nahrbtnika z vso puhasto opremo. Manjkajo le dereze, cepina in vrv. Njegove besede občutimo kot udarce biča. Naše najbolj črne slutnje so se uresničile. Zgodila se je nesreča. Trojka bo prespala v bivaku v Krošnji, mi trije pa se hitro odpravimo v bazo, kjer nas je pričakal, sedmi član poljske ekipe, zdravnik Jirzy ali po naše Jurij. Čeprav smo bili veseli, da je srečno pripotoval, so naši obrazi kot okameneli, saj globoko v nas vrta misel »nesreča«. Domenimo se, da gre Jože takoj v Gusinje in alarmira za pripravljenost gorsko reševalno službo Črne gore; potem se vrne v bazo. Trije pa gremo zgodaj zjutraj v Krošnjo in po sledeh poizkušamo ugotoviti, kaj se jima je zgodilo.

Sreda, 13. februar
Trda tema je še, ko se zbudim. Ob svetlobi prižgane vžigalice pogledam, koliko je ura: 3.15. Ob pravem času sem se zbudil. Tiho pokličem Bertosa in Krištofa. Molče vstaneta, sam pa pohitim v spodnji prostor, da segrejem čaj. Časa za obotavljanje ni, zato z zajtrkom res pohitimo. Nahrbtnike smo pripravili že prejšnji večer, zato si jih sedaj samo oprtamo. Ker je noč jasna, a temna, si pomagamo s čelnimi svetilkami. Ozki prameni svetlobe razbijajo temo in osvetljujejo ozko gaz, ki se vijuga med redkim bukovim grmovjem. Molče hitimo, le škripanje snega pod nogami moti jutranjo tišino. Od časa do časa svetel stožec iz baterije razpara temo, ki nas obkroža, se dotakne strmih pobočij in izgine v neznano. Stara pot v Krošnjo zavije že iz druge livade. Tokrat moramo na tretjo, ker nam je veliko plazišče pot zaprlo. Kmalu smo pod začetkom strmega, širokega žleba, kjer si privoščimo krajši počitek. V snegu so dobre stopinje, zato pustimo dereze v nahrbtnikih. Korak za korakom se vzpenjamo.
Svit nas dohiti tik pod Krošnjo. Na naši desni se kot konica mogočno razkazuje vrh Maja Hekurit. Danes ni časa za opazovanje lepot. Grizejo in morijo nas težke misli, ki jih odganjamo, toda vedno znova se vračajo. Tik pod bivakom smo, ko zagledamo Tadeja, ki nam maha. Vsi prepoteni in utrujeni posedemo na nahrbtnike ob šotoru. Grazina nam postreže z vročim čajem. Ko si malo oddahnem, vklopim aparat in kličem bazo. Oglasi se Stašek. Povem mu, da smo v bivaku, oglasi naj se čez eno uro, potem pa naj ima aparat neprekinjeno vklopljen. Prekinem zvezo, potem se vsi odpravimo proti visokemu sedlu. Malo pod sedlom je pričela pritiskati megla. Zaradi varnosti hodimo čisto skupaj. V sedlu kratko počivamo. Iz nahrbtnikov vzamemo vrvi, kline, karabince in kladiva. Navežemo se po trije: Tadej, Grazina in Tomek, ter mi trije, ki smo že od noči skupaj. Čeprav je megla gosta in sneg naletava, dobro vidim sledove, ki sta jih pustila Maks in Branko. Dvigujemo se raztežaj za raztežajem. Klinov nam ni treba zabijati, saj iz snega štrli polno skalnih rogljev, ki nam nudijo idealna naravna zavetja. Megla nam zapira pogled v dolino Ropojame. Okrog desetih sledi nenadoma izginejo v majhnem sedlu, 100 m pod Severnim vrhom. Megla se malo razkadi, zato dobro vidimo plazišče, kjer se je utrgal plaz. Še zadnje upanje, ki ga je vsak nosil v sebi, da z Brankom in Maksom ni nič hudega, v trenutku izgine. Tukaj se je zgodilo.
Tadeju, ki je pred mano, rečem, naj gre čez plazišče in pogleda za morebitnimi sledovi. Brez besed hiti po zaledenelem snegu. Iz megle pride njegov žalostni glas: »Sledov ni«. Niti kančka upanja nam ni ostalo. Takoj vklopim voki-toki in javim v bazo, kje smo in kaj vidimo. Ura je deset. Jožetu naročim, naj takoj gre v Gusinje, da bo telefoniral v Ljubljano. Naročim mu, naj pove, kakšno je stanje in naj prosi za lavinske pse. Takoj odide. Stašku pa naročimo, naj vsi odrinejo v Krošnjo z vso potrebno opremo za iskanje ponesrečenih.
Megla je še vedno gosta in vedno močneje sneži, ko se spuščamo po plazišču. Odločimo se, da prekinemo iskanje zgoraj, ker ne poznamo terena, pa tudi potrebne opreme nimamo s seboj. Počasi sestopamo do Krošnje. Po fotografiji, ki jo ima Tadej, ugotavljamo, kam je lahko zgrmel plaz. Tadej je prepričan, da teče žleb, pod Nizkim sedlom, in šele nato strmo pada v dolino Ropojane. Po kratkem posvetu se odločimo. Grazina, Tomek in Krištof ostanejo v bivaku in čakajo ekipo iz baze. Bertos, Tadej in jaz pa gremo čez Nizko sedlo in se spuščamo proti Ropojani. Malo pod sedlom res opazimo sledove ogromnega plazu. Ko se spuščamo po njem, iščem z očmi, da bom vsaj nekaj zagledal. Žal do spodnjega konca plazišča ne najdemo ničesar. Ko pa zagledamo ogromne količine nagrmadenega snega v dolini, se nam upanje, da bomo kaj odkrili, skoraj razblini. Plaz, ki se je na koncu lopatasto razširil, je res ogromen.

Na najširšem delu je širok okrog 150 m. Debelina snega pa je ponekod tudi do 10 metrov. V višinah sneži, nas pa moči mrzel dež, ki nenehno pada. Hodimo po plazu in iščemo. Premočeni smo do kože, saj se nam udira tudi do prsi. Dolgo tako tavamo po dolgem in počez po plazu, naše upanje, da bomo kaj našli, pa je vedno manjše. Šele mrzel veter, ki je začel pihati, nas je spomnil, da moramo poskrbeti tudi zase. Odločimo se, da se ne bomo vrnili v Krošnjo, ampak pojdemo po dolini do Gusinja. Svojo odločitev sporočimo tovarišem v Krošnjo, da jih ne bo skrbelo, kaj je z nami. Hodimo in hodimo, poti pa ni konec. Jože nam je prišel naproti. Nič ne sprašuje, saj čuti isto kot mi. Pridruži se nam še skupina vojakov, ki je spremljala Jožeta. Še vedno dežuje. Hodimo kot v snu, vsak s svojimi mislimi, ki pa so verjetno vse enake. Žalost nad izgubo dveh tovarišev. Še več, kot tovariši smo bili. Bili smo kot bratje, izgubiti brata pa je hudo.
V mraku pridemo do vasice Gusinje, kjer stoji karavla. Poslovimo se od vojakov, in nadaljujemo pot. Trda tema je že, ko pridemo do Gusinja. Najprej gremo na postajo milice, kjer nam povedo, da so psi že na poti. Lakota nas prisili, da hitimo do gostilne, ker ves dan nismo skoraj nič jedli. Po večerji gremo takoj k počitku.

Četrtek, 14. februar
Ko se prebudim, me bolijo noge, pravzaprav pete, ki so polne velikih žuljev. Tudi Bertosa mučijo take težave. Dobila pa sva jih včeraj med hojo po snežni brozgi. Tadej še trdno spi, ko nas pridejo budit. Ponoči sta prišla z Jesenic dva reševalca s psoma. Hitro se oblečeva in pohitiva do milice. Soba je polna ljudi. Z njima so pripotovali tudi reševalci z Ivangrada in Nikšiča. Hvaležen sem jim, ker niso izgubljali časa in so res kar se da hitro prišli do Gusinja. Takoj se lotimo dela. TNZ Črne gore nam je dal na voljo službeni avto. Vso opremo naložimo nanj, nato pa prisede tudi prva ekipa z obema lavinskima psoma, Lonom in Sidro. Bertos odpotuje s prvo ekipo, jaz pa se vrnem v Grbajo v bazo, da držim zvezo z ekipo, ki je v Krošnji in da pripravim opremo za prenos v dolino Ropojane.
Še vedno dežuje, v višinah pa sneži. Veter je precej močan, vidljivost izredno majhna, saj pritiska v dolino megla. Nikjer ni videti niti enega samega vrha.
Po blatni in razriti cesti pripelje avto, ki ga imamo na voljo do vasi Gusinje, kjer je karavla. Naprej je treba peš. Dobri dve uri hoje je še do plazu. Dolga kolona reševalcev in vojakov hiti po razriti, divji stezi proti ropojanskemu zastanu. Vsi hodijo z globoko sklonjenimi glavami, le težki nahrbtniki jim ravnajo ukrivljene hrbtenice. Molče hitijo, postavljajo nogo pred nogo, korak za korakom gazijo kalno vodo, ki jo je po kamniti poti vse polno.
Čuje se le šum korakov, škrabljanje deževnih kapljic, šepet vetra in od časa do časa sočna kletvica ob nenadnem udoru vode v suhe in tople čevlje. Veter šepeče besede tolažbe, ki je nikakor nočemo sprejeti, ker so naša srca polna žalosti in bolečine ob misli na izgubljena prijatelja.
Kmalu smo pod plazom. Iz Borutovih ust se izvije dolg vzdih ob pogledu na nagrmadeno maso snega. »Videl sem mnogo plazov, tako ogromnega pa si niti v sanjah nisem mogel predstavljati,« govori Tone. Ne vemo, ali govori nam ali sam sebi.
Oči vseh ljudi so uprte v sneženo gmoto, v strmi žleb in temno oblačno nebo, ki tako obilno pošilja mokroto. Ker sta bila psa utrujena in jima je bil potreben počitek, niso takoj pričeli delati. Tudi ljudje so si morali oddahniti od naporne hoje.
Ena skupina s psoma na čelu je kmalu odrinila na plaz, druga je montirala sonde, medtem ko je tretja pripravljala drva za ogenj, kjer si bodo lahko vsi ogreli premrle prste. Psa sta hodila, pravzaprav plazila - udiralo se jima je do trebuhov - po rokavu plazu navzgor in navzdol in šumno vlekla zrak iz nastalih razpok in lukenj med grmadami snega. Oči spremljevalcev so jima pozorno sledile, da bi ob najmanjšem znaku opazili, da sta psa kaj odkrila, in takoj reagirali. Imeli so pripravljene sonde, ki so jih uporabili, kakor hitro sta psa nakazala slutnjo, da je nekaj pod snegom. Nemalokrat sta jim nakazala sondiranje, pokazalo pa se je, da je pod snegom podrto drevo ali odlomljena veja bora, ki jo je polzeča masa prinesla v dolino.
Psa sta neprekinjeno iskala 15 do 20 minut, nato sta prav toliko časa počivala, ker je bilo plezanje in skakanje tudi zanju naporno. Tako sta delala uro za uro. Zgodaj popoldne je odpovedal prvi pes. Ni in ni več hotel iskati. Nadaljevali so samo s psico, ki je kljub vidnim znakom utrujenosti iskala naprej, toda ne dolgo. Od ekipe, ki je iskala na zgornjem delu plazišča, sestavljena iz šestih Poljakov, je prišlo po voki-tokiju resno opozorilo. V višinah neprekinjeno sneži. Napadlo je že nad meter novega snega in je velika nevarnost ponovnih plazov. Povedali so, da se umikajo s plazišča v Krošnjo in nato v bazo v dolino, ker je za umik skrajni čas, sicer lahko novi sneg tudi njih za vedno pokoplje v kakem plazu. Enako so svetovali tudi reševalcem v dolini. Po krajšem; posvetu so se odločili za umik. Dolga kolona utrujenih ljudi se je ponovno vlekla, tokrat navzdol po dolini proti Gusinju.
Z Jožetom sva ves dan pripravljala opremo. Popoldne zagledava drobne pikice, ki se počasi pomikajo s Krošnje po strmem snežišču proti drugi livadi. Jože se je lotil pripravljanja večerje, jaz pa sem nenehno opazoval z daljnogledom bližajočo se skupino. Proti večeru se utrujeni in s težkimi nahrbtniki primajajo v kočo. Na njihovih obrazih se je poznala psihična utrujenost. Strah pred plazom je tudi na njih pustil vidne znake. Dobri dve uri za Poljaki prideta tudi Bertos in Tadej. Povedala sta, da ju je »landrover« pripeljal daleč v dolino, da sta do koče imela le še pol ure hoje. Pred počitkom naredimo še plan za naslednji dan.

Petek, 15. februar
Danes vstanemo precej pozno, šele okrog pol osmih. Sanjalo se mi je, da je sijalo sonce, zato sem nemudoma pohitel pred kočo. Kakor hitro odprem vrata, me nalet vetra, ki nosi dež, pomešan s snegom, vrže nazaj. Težko, da se bodo reševalci v takem vremenu lotili reševanja.
Grazina že ropota s posodo in nam pripravlja zajtrk. Zbudim Bertosa. Da bi ga hitreje dvignil iz tople puhovke, mu rečem, da sije sonce. Res je pohitel, v kuhinjo pa je priropotal kislega obraza. Četudi je slabo vreme, se takoj po zajtrku odpraviva v Gusinje. Še preden prideva do Dolje, sva premočena. Z vseh pobočij Volušnice in Vezirove Brade grmijo plazovi in plaziči. Plazečim se masam z očmi skoraj s strahom slediva. Nenehno grmenje naju spremlja vso pot. Zelo hitiva, da bi bila čim prej pod streho.
Ulice Gusinja so se spremenile v reke blata. Tudi do gležnjev se udirava v mehko razmočeno zemljo. Ulice so prazne. Nikjer človeka, le nekaj premočenih psičkov srečava, pa še ti jo hitro ucvro, ko naju ugledajo.
Greva naravnost na postajo milice, kjer je naš štab. Ko odpreva vrata, naju preseneti hrup, ki vlada v sobi. Govorijo vsi vprek, tako da ne veva, koga naj poslušava. Komandir milice jih hitro miri. Vodja akcije, tov. Boško Vulanovič pa nama razloži, da je v takem vremenu iskanje nesmiselno, pravzaprav nevarno, saj plazovi nenehno grmijo v dolino. Napovedi vremena so še vedno slabe, zato se odločijo, da pojdejo ekipe iz Ivangrada, Nikšiča in Jesenic domov. Domačini, vojska in mi pa bomo še naprej opazovali in v primeru izboljšanja takoj javili črnogorskim - ekipam. Morala sva se strinjati z njegovim predlogom, ker je res najpametneje narediti tako. Po tej odločitvi smo se takoj lotili pisanja zapisnika, ki je za vse, nevajene takšnega dela, bil prava muka.
Popoldne se z Bertosom napotiva nazaj v bazo. Časa sva imela dovolj, zato sva hodila počasi in se pogovarjala, katere so bile možnosti, da je plaz zdrknil v drugi žleb. Ker sva pri fotografu v Gusinju dobila fotografije Karanfila iz Ropojane, so bili najini dvomi, da sta pokopana v tem plazu, upravičeni. Po dobrem študiranju slike sva ugotovila, da je možno, da je plaz zdrknil proti kraju, imenovanem Jezera. Pretehtala sva vse možnosti in se odločila, da naslednji dan zjutraj odideva na ogledno turo.
Zjutraj je v Dolji deževalo; sedaj pa močno sneži. Dopoldanski sledovi so pokriti s snežno odejo, debelo deset centimetrov. Če se bo takšno vreme nadaljevalo, bomo novi sneg kmalu do pasu gazili. Računava, da ga je v Krošnji že kakih 4 m. Kako bomo spravili v dolino šotor in opremo iz Kotla, ki je ostala od bivaka v votlini?
Takoj ko prideva v kočo, sporočiva Jožetu in Poljakom najino odločitev. Jan in Tadej se takoj ponudita, da gresta z nama. Z veseljem sprejmeva njuno odločitev, ker veva, da imajo štirje več možnosti, da uspejo, kot samo dva. Takoj si pripravimo opremo. Vsi drugi pa bodo poizkušali priti do Kotla in prinesli do baze vso opremo, seveda če bodo uspeli.
Po večerji gremo takoj počivat, saj bomo jutri potrebovali mnogo energije.

Sobota, 16. februar
Vstanemo zgodaj in se takoj odpravimo na pot. Nam (štirje smo bili) se pridruži še Jože, ki bo ostal v Gusinju in držal z nami zvezo, opravil nekatere posle, popoldne pa se bo vrnil v bazo.
Megla se je malo dvignila, sneg je nehal naletavati. Upamo, da bo vreme vsaj danes zdržalo brez padavin.
Vrhovi in stene so strašno zadelani s svežim snegom. Kamenja se skoraj ne vidi, sam sneg. V višinah je moral pihati močan veter, da je tako »zalil« vse razpoke in police.
Kmalu sva na začetku Gusinja, kjer se ločimo. Jože gre naprej do pošte, mi pa v desno čez polja proti Ropojani. Hodimo ves čas ob desnem robu kotline po komaj vidni stezi. Tadej in Jan naju hitro zapustita in kreneta proti Gusinju. Z Bertosom še vztrajava na stezici. Nedolgo za tem prideva do strmega, toda kratkega skalnatega žleba. Steza gre daleč v levo in nato okrog hriba. Odločiva se za žleb. Kmalu ga premagava. Na vrhu se nama odpre razgled po vsej dolini Ropojane in nazaj proti Gusinju in Plavu. Misliva, da sva pridobila vsaj pol ure, ker sva se odločila za žleb. Po pobočju Brade hitiva naprej in čez dobro uro in pol sva že pod plazom, kjer so iskali prejšnji dan. Ko počivava, prideta tudi Jan in Tadej. Tukaj se bomo zopet ločili. Onadva si gresta ogledat, kam vodi žleb, po katerem je zdrsnil plaz. Da bi lahko to bolje/videla, se bosta povzpela visoko po nasprotni strani doline. Midva pa greva naprej na Jezera.
Čez kake pol ure zagledava ruševine stare karavle in nedolgo zatem tudi plaz. Ta je mnogo manjši od prvega, pa še vseeno ogromen. Dobro si ogledava teren in žleb. Sedaj sva prepričana, da se je moglo zgoditi tukaj. Hitiva do spodnjega konca plazu in nato po njegovi desni strani približno do polovice. Bertos gre naprej proti zgornjemu koncu, kjer se plazišče zoži, jaz pa kar počez. Tako križariva po plazu.
Dobro sva pregledala zgornji konec, zato grem po plazu navzdol. Na zgornjem koncu spodnje polovice nenadoma zagledam vrv. Kot prikovan strmim vanjo. Niti zavpiti ne morem, da bi poklical Bertosa. Iz zamaknjenosti me zdrami silen trušč in pokanje, kot da bi streljali. Pogledam proti Albaniji, ki je le 500 m vstran, misleč, da streljajo graničarji. Takoj zatem pa me prešine misel »plaz«. Ob tem že zagledam okrog 100 metrov v desno ogromno maso snega, ki polzi in ruši pred sabo vse, kar je na njeni poti. Drevje, debelo kot otrok čez prsi, se lomi kol vžigalica. Skale, rušje, trava, vse pobira in nosi v dolino. Ogromni sili polzečega snega se ne more nič upreti. Strašen in hkrati veličasten je pogled na drvečo maso. Mrzel srh me spreleti ob misli, da tudi po tem žlebu lahko prihrumi in naju pokoplje. S strahom se obrnem in pričakujem, da bom zagledal sneženo reko, ki drvi naravnost proti meni. Na srečo je ni. Poklicem Bertosa, ki je hitro pri meni. Najprej mu pokažem vrv, nato pa povem za plaz. Na besedo plaz samo odgovori »bo že«, potem se požene navzdol proti vrvi. Po nekaj korakih se ustavi in presenečeno vpraša: »Kaj praviš?« Pokažem mu plaz in povem, da je pravkar zgrmel. Njegova reakcija je prav takšna kot moja. Takoj se obrne proti žlebu, pod katerim sva in šele potem se umiri. Hitiva do vrvi. Vrv je zvita in leži čisto na površju. »Torej nista bila navezana,« so moje prve misli. Bertos pa jih izreče glasno. Stisne me ob teh besedah in pogledu na zvito vrv, v kateri je rokavica, kot da bi jo nekdo pravkar spustil z rokavico vred. Klavrno se počutiva. S temnimi mislimi poberem vrv in si jo oprtam. Molče greva vsak na svojo stran v upanju, da bova našla še kaj, morda celo njiju. Kmalu zagledam cepin. Leži prav tako na površju, kot da bi ga nekdo pred kratkim položil tja. Fotografirava ga in iščeva naprej. Prekrižariva ves plaz in kukava v luknje in razpoke. Ničesar več ne najdeva. Ker se dan nagiba h koncu, se odločiva za umik. Pri ruševinah sva že, ko prideta Jan in Tadej. Pokaževa jima najdena predmeta. Odločita se, da gresta pogledat na plaz, z Bertosom pa nadaljujeva do Gusinja, kjer ju bova počakala.
Hitiva, da bi čim več poti prehodila še za dne, saj se je ponoči težko izogibati luknjam in blatu. Med potjo se odločiva, da ponovno alarmirava reševalce in po možnosti tudi pse. Tema je že, ko prideva v mesto, zato se nikjer ne ustavljava, čeprav naju domačini z vseh strani sprašujejo, ko naju prepoznajo. Odgovarjava jim kar med, hojo. Malo večji otroci pa naju spremljajo vse do milice. Ko vstopiva, naju komandir vpraša po novicah. Razloživa mu, kaj sva našla. Takoj stopi v akcijo. Telefon je bil kar naprej brnel in čez pol ure sva pomirjena odšla na večerjo v bližnjo restavracijo. Nekaj minut kasneje prideta tudi Poljaka.
Kljub temu da smo videli radovedne poglede ljudi in njihova nema vprašanja, so nas med večerjo pustili pri miru in nas niti z eno samo besedo niso motili. Šele ko smo povečerjali, so se počasi približali in vprašanja so kar deževala. Vsak odgovor so zelo pozorno poslušali. Vesel sem bil njihove pazljivosti, pa tudi obzirnosti, da niso z vprašanji že prej navalili.
Nihali smo med odločitvama: ali naj se vrnemo v bazo ali pa naj prenočimo tukaj in si prihranimo skoraj štiri ure naporne hoje. Po krajšem oklevanju se odločimo za vrnitev, zato se poslovimo in nemudoma odidemo. V koči nas pozdravijo utrujeni, toda zadovoljni obrazi. Uspeli so prinesti vso opremo do baze: Kako so delali, nam je pripovedoval Jurij: Do tretje livade so hitro prišli, ker še ni bilo veliko snega. Težje pa je šlo po strmem žlebu. Z vsakim metrom vzpona je bilo več snega in pri veliki skali so ga morali dobesedno vrtati. Od skale naprej so ga ves čas gazili krepko čez pas, ponekod tudi čez prsi. Vsak korak je bil utrujajoč, zato so se v vodstvu nenehno menjavali. Po dobrih štirih urah so bili pri vstopu v Kotel. Odprl se jim je razgled na celo steno Kopja, ki je bila takrat, ko so jo zapustili, kopna, sedaj pa popolnoma zasnežena. Pihal je močan veter in sneg je bil nalepljen tudi v vseh previsih. Zavedali so se, kako pravilna je bila odločitev, ko so nihali med umikom in vztrajanjem v visoki vertikali.
Nadaljevali so proti luknji, kjer je stal šotor. Bil je ves zameten in zunanja stran je bila trda kot skorja.
Složno so se lotili dela in vse je bilo hitro pripravljeno za transport do baze.
Pri sestopu bi se najraje podričali po zadnji plati po žlebu. Zmagala pa je previdnost, saj bi s tem lahko sprožili plaz. Sestopili so brez težav in popoldne ob pol petih že bili v koči.
Tudi jaz sem jim povedal, kaj smo našli, in omenil odločitev, da zjutraj odidemo v Ropojano. Razen Jurija, Jana in Tadeja, ki imajo velike žulje, pojdemo vsi in pomagamo pri iskanju.

Nedelja, 17. februar
Po obilnem zajtrku vzamemo nahrbtnike s hrano in opremo za bivakiranje. Kolona sedmih ljudi se je napotila navzdol po dolini. Vsi vemo, da nas čaka trdo delo, v nas pa tli želja, da bi ju vsaj našli. V glavi sem že imel načrt za iskanje, ki sem ga sestavil po analizi smeri snežnih tokov, njegove debeline in prostorov, kjer sva našla vrv in cepin, Upam, da bo iskanje uspešno in da se bomo v nekaj dneh lahko vrnili domov. Jože je poslal sporočilo na KZ Vuzenica, kdaj naj bo tovornjak v Gusinju. Tokrat moramo dati od sebe še zadnje moči, da bomo do prihoda tovornjaka akcijo uspešno končali, sicer bova Bertos in jaz ostala tukaj, dokler ju ne najdemo. Na postaji milice nas že čakajo reševalci iz Nikšiča in na naše presenečenje tudi oba Jeseničana s psoma. Na srečo sta zamudila poštni avion, s katerim bi morala odleteti v Ljubljano. Bila sta gosta podpredsednika planinske zveze Črne gore, tovariša Iva Stanišiča, kjer sta tudi sprejela poziv za vrnitev v akcijo. Tov. Stanišič je pripotoval z njimi in bo z nami ves čas sodeloval. Predsednik PD Gusinja pa je uspešno organiziral pomoč domačinov pri iskanju, saj jih je zbral kakih 50, ki nam bodo v veliko pomoč pri nošnji in sondiranju, čeprav tega niso vešči.
Dolga kolona ljudi se vleče proti Gusinju. Vsak nekaj nosi. Ta ima lopato, drugi sonde, oni hrano. Pri karavli se nam pridružijo še vojaki z nosili in šotorskimi krili.
Toliko obiskovalcev naenkrat dolina Ropojane še ni imela. Žal je to žalostna akcija in so bili ljudje molčeči in zamišljeni, polni žalosti za izgubljenima mladima življenjema.
Nebo se je pričelo čistiti, tu in tam je posijalo tudi sonce, ki je v nas dvigovalo moralo in upanje, ko smo hiteli mimo spodnjega plazišča proti Jezerom. Kmalu se je vsa družba zbrala na planoti pri porušeni karavli. Delo smo si hitro razdelili. Nikšičani ostanejo tukaj in naučijo domačine sondiranja, psa -z vodnikoma in midva z Bertosom pa gremo na plaz.
Dolga vrsta ljudi s sondami je priča, da so se učenja lotili z vso vnemo in zavestjo, da bodo le z znanjem pomagali iskati izginula tovariša.
Prizori s prejšnjega snežišča se ponavljajo. Tokrat psa iščeta v izmenah. Tudi sneg je boljši, saj se udira le za dober čevelj. Snega pa je tukaj mnogo manj. Pozorno opazujemo psa Lona, ki svojega vodnika uboga na vsak ukaz. Počasi hodi po trikotniku, ki smo mu ga določili z domnevo, da tam nekje ležita ponesrečenca. Čez dobrih 20 minut ga zamenja Sidra. Tudi ona išče brezuspešno; spet jo zamenja Lon. Ne dolgo za tem začne divje kopati kakih 40 m nižje od prostora, kjer sem včeraj našel vrv. Še preden pridemo do njega, drži v gobcu polovico sončnih očal. Pozorno presondiramo teren okrog luknje, globoke 30 cm. Ne najdemo ničesar. Pes dobi za nagrado kos klobase. Vsi smo prepričani, da bo iskanje uspešno, saj nihče ni pričakoval, da bo najden tako majhen predmet. Iskanje zopet nadaljujeta izmenoma. Ob 12.15 prične Sidra kazati čudne znake vznemirjenosti. Borut jo s tihim glasom bodri: »Išči, išči!« Na kraju, kjer se združita tokova plazu, kroži Sidra in od časa do časa zakoplje.
Naenkrat se ustavi in začne divje kopati. Nekaj je našla. Vzamemo sonde in sistematično gledamo teren. Po sondah občutimo, da je na več krajih nekaj pod snegom. V roke vzamemo lopate in previdno kopljemo. V globini pol metra se pokaže noga. Še hitreje kopljemo. Kmalu je ves izkopan. To je Branko. Zamegli in stemni se mi pred očmi. Sedem v sneg, ker me noge ne držijo več. Torej tukaj sta našla smrt. Daleč od doma pod goro, ki se imenuje Nagelj. Nekako le najdem moči, da vstanem. Pokrijemo ga s plahto in že hitijo z nosili. Zavijemo ga in odnesemo pod plaz.
Akcijo za nekaj časa prekinemo. Vojaki in domačini si na ramena naložijo nosila. Za njimi krenemo v nemem sprevodu vsi in ga spremljamo nekaj sto metrov. Jože ga bo spremljal do Ivangrada. Poljaki, midva z Bertosom in Jeseničana pa ostanemo, da bomo nadaljevali iskanje.
Dolga kolona z Brankom na čelu se počasi pomika po dolini. Sonce utone v sive oblake. Nehote mi prihajajo v glavno čudne misli in vprašanja. Zakaj morajo umreti dobri ljudje in še tako mladi? Narava je terjala davek. Ni bil morda prevelik? Branko, bil si tako dober tovariš, kakršnega si želi vsak človek. Vedno si bil pripravljen pomagati človeku v stiski; in skromen si bil. V žepu si imel tisočaka, pa si pravil, da imaš milijone. Čeprav si bil mlad, si si že izgradil svoj jaz. Spoštovali smo te in ljubili. V našem spominu boš ostal vedno kot vzor skromnosti in dobrote.
Pri karavli so nosila položili v landrover, ki je odpeljal proti Gusinju. Pred mestom, pri starem mostu, ga čaka velika množica ljudi. Zbralo se je vse, kar je lahko hodilo, da bi ga spremljali na zadnji poti. Avto vozi počasi, za njim pa se pomika dolga kolona več kot tisoč ljudi s tesnobo v srcu in solzami v očeh. Nato se kolona ustavi in eden domačinov v imenu vseh Gusinjanov spregovori o prijateljstvu in njihovem sočustvovanju.
Čeprav jim je bil skoraj neznan, so se od njega poslovili kot od najboljšega prijatelja. Res je bil njihov prijatelj, le da oni tega niso vedeli.
Popoldne nadaljujemo iskanje. Kmalu je pes našel uro, ki je bila okrog 20 cm globoko zakopana v isti višini kot očala. Ker sta bila psa utrujena, smo ob štirih popoldne prekinili iskanje in se pripravili za bivakiranje. Nalomimo borovih vej in notranjost ruševin posteljemo z njimi. V kotu zakurimo ogenj, ki nam ob umiranju dneva daje vsaj malo svetlobe in toplote.
Ležimo na mehki in dišeči borovi blazini, nad nami se svetijo zvezde v hladnem zimskem siju. Utrujeni smo, a nihče ne spi. Čevlje imam pod glavo, rahlo me zebe v noge. Pogledam na uro, polnoč je že. Lon je odšel nekam v noč. Kmalu se vrne. Pokličem ga k sebi in nagovorim, da mi leže na noge. Kmalu mi prijetna toplota preplavi noge in počasi utonem v spanec.

Ponedeljek, 18. februar
Jutro je čisto in hladno. Vrhovi so že ožarjeni, dolina pa je še v hladu. Zebe nas. Bertos ima okrog ust in nosa veliko ivja, ki se je nabralo na dolgih kocinah. Hitro vstanem in pričnem tekati po trdem snegu, da bi se ogrel. Vsi me posnemajo. Grazina rožlja z lonci in nam pripravlja zajtrk.
Ob sedmih sva Anton in jaz z Lonom že na plazu. Pričneva na spodnjem koncu. Lon je ubogljiv in pridno teka ter vleče zrak iz luknjic. Na nekem prostoru se ustavi, malo pogleda naokrog in še naju, nekajkrat obkroži tisti prostor in se zopet obrne k nama. Anton ga nagovori k nadaljnjemu iskanju. Pes je ubogljiv in vneto išče. Kmalu ga zamenja Sidra. Prav tam kot prej Lon, tudi ona nekajkrat obhodi in nato sede. Ti znaki so tako nesigurni, da se odločimo za sondiranje, ki pa je neuspešno. Pes nadaljuje iskanje višje, mi pa pričnemo kopati jarek, širok okrog meter in dolg pet metrov. Ko je globok pol metra, ponovno pokličemo psa. V jarku nekaj časa voha, nato sede. Ne pokaže nobenega znaka, da je pod snegom kak predmet. Nadaljujemo s kopanjem. Luknja je globoka že meter. Ponovno pokličemo psa, tokrat je rezultat drugačen. Ko pride vanjo, začne divje kopati po steni rova. Nekaj je odkril. Spet vzamemo v roke lopate. Jama je vedno večja, globoka je že skoraj 2 metra. Naenkrat lopata udari ob nekaj trdega. Pazljivo očistimo sneg. Pokaže se noga z derezami. Vemo, da smo ga našli. Odkopljemo ga. Ker nimamo nosil, moramo počakati domačine in vojake, da pridejo iz doline. Ni nam treba dolgo čakati. Kmalu zagledamo njihova znojna in rdeča lica, znak, da so hiteli. Z njimi so tudi vsi trije Poljaki, ki so ostali v Grbaji. Zdravnika Jurija takoj odpeljemo na plaz. Pregledal je Maksa, rekel ni nič. Tudi njega je silno prizadelo, čeprav ga ni nikoli videl. Pazljivo ga ovijemo v šotorska krila in odnesemo do našega bivaka.
Zopet se kolona počasi premika po dolini. Hodim ob Juriju, zamišljen in napet. Rad bi ga nekaj, vprašal, pa me je strah. Nazadnje se le odločim: »Jurij, povej mi, ali je bila kakšna možnost, da bi ostala živa pokopana pod snegom? » Odvrnil mi je: »Ali misliš, da je možno ostati živ pri padcu, ki ima skoraj 1500 m višinske razlike in na dva kilometra dolgi poti?« Zmajal sem z glavo. Da bi podkrepil svoje besede, mi je še rekel: »Če bi bili mi z njima tisti trenutek, ko se je sprožil plaz, in bili v dolini še pred njima, bi točno vedeli, kje sta, ter ju takoj odkopali, je možnost, da bi bila živa, skoraj 1:1000.« Malo so me pomirile njegove besede; vsaj mučila se nista.
Pri karavli nas pričaka velika množica ljudi. Landrover nas najprej odpelje na postajo milice, nato pa se vrne po Maksa. Med tem časom sestavimo zapisnik o iskanju. Ljudje se počasi zbirajo na trgu pred milico. Veliko jih je. Zbrali so se vsi prebivalci mesta in okoliških vasi, da bi ga spremljali na zadnji poti.
Avto s truploma bo do doma spremljal Jože. Mrak je že, ko se poslovimo od tovarišev iz Nikšiča in Titograda, ki so nam v najtežjih trenutkih nesebično in požrtvovalno pomagali. Hvaležni smo jim, tako domačinom kot vojakom, ob pomoči, ki so nam jo nudili.

Torek, 19. februar
Lačni želodci nas preženejo iz postelj. Tadej in Grazina že na veliko kuhata. V trenerki grem pred kočo na jutranji sprehod. Nebo je čisto, le redki oblaki neslišno plovejo po modrem nebu. Zrak je čist in mrzel. Po grmovju okrog koče je debela plast ivja, ki se prekrasno leskeče in poživlja pogled v senčni zgornji del doline. Lomi in vzhodna stran Volušnice z velikimi temnimi lisami se blešči in kot veliko ogledalo lomi in odbija sončne žarke, da se vračajo nazaj v sinjino jutranjega neba. Čar jutra me tako prevzame, da zamaknjen strmim v očake s snežišči in stenami. Vsak vrh se ponaša s snežno zastavo, ki plapola v jutranjem vetru v temno modro nebo.
Mraz me prisili, da se vrnem v kuhinjo. Miza je pripravljena za zajtrk. S krožnikov se dviga sopara in ponuja omamen vonj, ki nam širi nozdrvi in želodce. Kmalu se sliši le še rožljanje žlic in zadovoljno cmokanje.
Ob pogledu na goro opreme, ki je vsa pomešana, Bertos samo vzdihne. Pustiva jo kar pri miru in se lotiva pakiranja osebnih stvari. Svoje hitro pospraviva. Težavo pa imava z Jožetovo obleko in obleko ponesrečenih tovarišev, saj ne veva, čigavo je kaj.
Pred kočo postaviva zaboje in vanje zlagava kos za kosom. Po tekanju in iskanju sva okrog poldne s prvim delom pakiranja le gotova. Ostala je le še tehnična in reševalna oprema. Oddvojimo opremo odseka od Poljske, ki smo jo skupaj uporabljali: karabince, kline, prusike, lestve. Kos za kosom zlagava v manjše škatle, le-te pa potem v večji zaboj.
Dan se že nagiba h koncu, pa še vedno nisva gotova. Bertosa nagovorim, da gre v Doljo in z domačini uredi prenos tovora v dolino. Malce nejevoljno me posluša. Z njim gre Tomek, ki je svoje stvari že pospravil. Jaz pa hitim, da bi do noči pospravil, kar še imam. Na pomoč mi priskoči Jurij in ob umiranju dneva odmevajo udarci kladiva, ko zabijava pokrove na zabojih. Oddahnem si, saj je naporno in neprijetno delo pakiranja za mano.
Nedolgo zatem se vrneta Bertos in Tomek. Uredila sta prenos; ob devetih dopoldne bodo sani v bazi.
Z nočjo in brezdeljem se nam vrnejo temne misli. Od doma nas je odpotovalo pet, sedaj pa se vračamo le trije. Duševna bolečina se stopnjuje. Kaj vse bi dal, da bi še bila med nami. Težko se bo sprijazniti z dejstvom. Nikoli več ju ne bo. Ne bomo slišali njunega smeha in šal. Ne bomo več videli zamišljenega Branka in slišali Maksovih preudarnih besed. Izgubili smo tovariša, brata in svetovalca. Spomin bo ostal v naših srcih in mislih bosta vedno živela in potovala z nami v daljni ljubljeni svet, ki sta ga imela tako rada. Z nami bosta v stenah, v previsih in na grebenih, na snežiščih in planinskih tratah, v raju pod Raduho. Naš svet je bil njun svet, zato bosta z nami romala v kraje, ki sta jih ljubila z vsem žarom, v gore.
V spomin nanju prižgemo dve veliki bakli in ju zataknemo v čist in nepoteptan sneg. Ob njih pa s tihim, otožnim glasom zapojemo nekaj slovenskih gorniških pesmi. Iz grl Poljakov prihajajo mehki in nežni glasovi v poljščini in ruščini, se vijejo čez zasnežene planjave in se počasi vzpenjajo po strmih vesinah okoliških gora.
Proti jutru so plamenice pričele ugašati. Ugasnile so tako, kot je ugasnilo življenje naših prijateljev. Tiho in nepričakovano.

Sreda, 20. februar
Vrnitev

Domačin, ki bo zvozil naš tovor v dolino, je točen. Zaboje in nekaj velikih težkih nahrbtnikov naložimo na sani. Enajst je ura, ko zaklepam vrata koče, ki je bila naš topel dom skoraj mesec dni. S pogledom še zadnjič objamem snežne vrhove in vesine, kjer sem preživel toliko hudih in lepih trenutkov in v sebi sklenem - vrnil se bom. Korak za korakom se pomikamo proti domu.
Tovornjak nas čaka v dolini. Preložimo zaboje in nahrbtnike. Kratko in prisrčno je slovo od Poljakov, ki so delili z nami lepoto in žalost. Pokazali so se prave prijatelje. »Na svidenje v Julijcih ali Tatrah,« so bile zadnje besede, ki smo jih spregovorili.
Motor je zarohnel in odpeljali smo se plavskemu jezeru, sandžaškim planinam in domu naproti.

Konec

Jože Havle

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker