Koroški alpinistični odsek - Jože Havle: Šest alpinistov koroškega alpinističnega odseka je bilo leta 1972 na »oglednem bivanju« v črnogorskih Prokletijah.
Takrat so kljub slabemu vremenu sistematično obdelovali ta del Prokletij, saj so se zavedali, da jim bo to še kako koristilo. Izkazalo se je, da so imeli prav.
Leta 1972 je v njihov tabor v dolini Grbaje prišel mlad poljski alpinist, študent Tadej iz Varšave. Na njegovo željo so ga vzeli s seboj v steno in tako se je bežno srečanje spremenilo v trajno prijateljstvo. Spomladi leta 1973 jim je pisal, da njihov študentski klub pripravlja zimski tabor v Prokletijah. Takrat so se tudi koroški alpinisti odločili, da bodo še enkrat obiskali čudovito dolino pod mogočnim masivom Vezirove brade, tokrat pozimi. Dopisovanje s Tadejem so nadaljevali in obenem zbrali vse moči, tako da je bilo že v začetku akcije dvanajst potencialnih kandidatov za zimski tabor. Njihovo število se je kmalu zmanjšalo na osem in nato na šest.
Zakaj je prišlo do takšnega osipa? V začetku so predvidevali, da pojdejo zraven tudi starejši pripravniki, saj je bilo aktivnih samo šest članov. Po natančnejšem razčlenjevanju pa so ugotovili, da pripravniki kljub določenim izkušnjam v suhi skali nimajo potrebnega znanja in izkušenj v snegu in ledu. Tako se je ekipa zmanjšala za polovico, to je na šest ljudi, kar pa je bilo premalo za uspešno izvedbo odprave.
V lanskem oktobru je bilo srečanje koroških in štajerskih alpinistov na Slemenu. Ob tej priložnosti so povabili k sodelovanju v taboru tudi alpiniste iz šaleškega alpinističnega odseka, alpinističnega odseka TAM Maribor, Kozjaka, Maribor, Celja in Slovenjega Gradca. Kljub njihovi želji po sodelovanju ni bilo odziva. Zakaj, tega še danes ne vedo.
K sodelovanju so povabili tudi alpiniste akademskega alpinističnega odseka iz Ljubljane, ki so poleti 1973 obiskali prav ta predel Prokletij. Prepričani so bili, da so v njih še sveži vtisi z letnega tabora in bodo zagotovo sodelovali. Žal pa še do danes niso prejeli odgovora.
Tako so ostali sami. Pridružil se jim je še član GRS s Prevalj. Tako jih je sedaj osem in pri tem bodo tudi ostali, saj je prepozno, da bi iskali in ponujali prosta mesta.
Vzporedno s tem se je pojavil nov problem: kako priti do denarja. Vedeli so, da ga od planinskih društev, ki so pokrovitelji koroškega alpinističnega odseka, ne bodo dobili, saj ne dajo niti tistega, ki bi ga morali. Tako je preostalo samo zbiranje denarja po podjetjih, ki so raztresena po vsej Mežiški dolini. Najprej so napisali prošnje za pomoč v reklamni obliki in jih razposlali v vse delovne organizacije. Takrat se je pričelo tekanje, pregovarjanje, razlaganje itd. Kamorkoli so prišli, so prosili za pomoč. Tega še danes ni konec. Še vedno tekajo po dolini gor in dol in sprašujejo, kako je s prošnjami. Nemalo delovnih organizacij je, ki niso niti odgovorile. Izgovarjajo se, da je konec leta in nimajo denarja za take reči. Najmanj je tistih, ki so voljne pomagati. Zahvaljujejo se jim, čeprav je pomoč več kot skromna. Koliko denarja bodo zbrali, še ne vedo, čeprav je pomoč več kot skromna. Dovolj vsekakor ne. Dodati bodo morali iz svojih žepov, tega pa ne bo malo.
Teče tudi akcija za zbiranje puhaste opreme, ki je pozimi v Prokletijah nujno potrebna. Za uspeh tabora je vsekakor zelo pomembna fizična in psihična pripravljenost vsakega posameznika, zato so začeli sestavljati program skupnih akcij v gorah. Vsak alpinist se po svojih možnostih dodatno izpopolnjuje in si nabira kondicijo za daljše ture, kajti bivanje v črnogorskih Prokletijah bo naporno.
J. Hvale