T. Ivič: Spet sta omahnila dva alpinista
Alpinistko Franjo Kešpret in alpinista reševalca Franca Telcerja je smrt dveh njunih tovarišev zelo prizadela
Vrh stene, ki si jo prvikrat preplezal, sežeš tovarišu v navezi v roko. Pogled ti roma od vrha k vrhu na obzorju in vesel si, da ti je bila stena naklonjena. Velikokrat je Franja Kešpret tako segla v roko svojemu tovarišu v navezi Branku Logarju, sedaj mu ne bo nikoli več. Njegovo življenje je ugasnilo pod debelo snežno odejo nekje daleč v Prokletijah.
»Branka sem spoznala leta 1969, ko sva se skupaj vpisala v tečaj pri koroškem alpinističnem odseku. Takrat se je prijavilo veliko mladincev, ostala pa sva le midva,« mi je pripovedovala Franja Kešpret. »Prvega vzpona sicer nisva imela skupaj, vendar pa sva bila kasneje večkrat skupaj v stenah Raduhe. Zelo rad je plezal in ljubil je gore. Velikokrat je bil službeno zadržan, pa ni mogel z nami na pot. Vendar je kasneje, velikokrat tudi ponoči, prišel za nami, saj je dobro vedel, kje nas bo našel.«
Kakšen alpinist pa je bil?
»Mislim, da je bil zelo dober alpinist. Jaz sem mu vedno zaupala, saj sem vedela, da je zelo zanesljiv. Imel je veliko alpinističnega znanja, ki ga pa ni zadržal zase, marveč ga je vedno razdajal tudi drugim, predvsem mladim.«
Franja mi je povedala tudi, da je imel Branko velik čut odgovornosti. To je podkrepila z dogodkom iz njunega plezalnega življenja. »Oktobra 1972 sem bila z Brankom in še z enim tovarišem v navezi na Stebru v Raduhi. Branko je plezal prvi in v nekem odseku se mu je zrušila opora. Padel je navzdol in potegnil še mene nekaj metrov za seboj. Takrat sem se hudo poškodovala, prav tako Branko. Kljub temu je takoj tekel po pomoč. Kasneje si je vedno očital, da je bil on kriv nesreče in moje poškodbe, čeprav ni bilo tako.«
Ob koncu mi je Franja še povedala, da si je Branko zelo želel iti z odpravo v Prokletije. Bal se je, da ne bo dobil dopusta.
»No, dopust je potem dobil in preden je odšel, mi je v pogovoru še dejal, da mu je vseeno, pa če bo moral samo sneg gaziti, glavno, da je v odpravi,« je rekla vsa žalostna Franja, ki je izgubila dobrega tovariša.
Gorski reševalec
Drugi ponesrečenec odprave koroškega alpinističnega odseka v Prokletije je Maksimiljan Čas s Prevalj. Ves prosti čas je zadnja leta posvetil delu v gorski reševalni službi. In prav o tem njegovem delu sem se pogovarjal z načelnikom koroške gorske reševalne službe Francem Telcerjem.
»Maks se je te odprave udeležil kot nekak varnostni organ, s seboj pa je imel vse za svoje delo potrebne reševalne pripomočke,« mi je najprej povedal Franc Telcer. »Vest o tem, da ga pogrešajo, in pozneje o njegovi smrti me je zelo prizadela. Poznal sem ga namreč zelo dobro in velikokrat sva bila skupaj v reševalnih akcijah.«
Sicer pa je Maks Čas vzbudil pozornost kot dober alpinist z velikimi sposobnostmi. Tako je gorska reševalna služba sklenila, da ga vključi v svoje vrste. Njen član je postal leta 1971, z alpinizmom pa se je takrat ukvarjal že več kot deset let.
»Od takrat je sodeloval v vseh naših akcijah. Na razpolago je bil vedno, ob vsakem času, pa najsi je bil v službi ali doma, podnevi ali ponoči. Prav zato se je tudi udeležil odprave v Prokletije, saj je vedel, da so zimski vzponi tam zelo nevarni in da ga bodo tovariši še kako potrebovali. Še zdaj ne morem dojeti, da ga ne bo več med nas, in ne vem, kako bomo izpolnili vrzel, ki je ostala za njim.«
Kako neustrašen in nesebičen je bil Maks, nam pove dogodek, ki mi ga je Franc Telcer takole opisal: »Julija lanskega leta sta se v stenah Raduhe zaplezala dva mariborska alpinista. Takoj ko smo zato izvedeli, smo odšli na pot, da ju rešimo. Ko smo prišli tja, smo videli, da lahko pomagamo le tako, da koga z vitlom spustimo v 200 metrov globoko brezno. Maks se je takoj prostovoljno javil in dvakrat smo ga potem spustili dol.«
Vest o smrti dveh mladih alpinistov je močno odjeknila po vsej Koroški. Vsi, ki so ju poznali, ju nikoli ne bodo pozabili. Njuni tovariši alpinisti pa nikakor ne morejo dojeti, da jima vrh visokih in strmih sten nikoli več ne bodo mogli seči v roko.
T. Ivič