Nedeljski dnevnik - Katja Petrovec: Povabljeni ste na kavo | Anapurna II je bila jeseni 1969 edina uspešna odprava v svetu, o kateri se je govorilo po vseh svetovnih časopisih

Povabljeni ste na kavo - Kazimir Drašlar, alpinist, jamar in biolog

Ko si na vrhu stene, si svoboden

Anapurna II je bila jeseni 1969 edina uspešna odprava v svetu, o kateri se je govorilo po vseh svetovnih časopisih – Ko greste naprej v navezi, je to odgovornost, in ko pridete na vrh stene, ste svobodni

Kazimir Drašlar je alpinističnim krogom znan kot človek, ki je leta 1969 z Maticem Maležičem uspešno stopil na vrh Anapurne II in z Alešem Kunaverjem prvi preplezal zadnji problem Triglavske severne stene, Sfingo. A njegovo alpinistično delovanje je bilo veliko širše, ljubezen do gora in odkrivanja neodkritega pa je ostala z njim zvezana vse do danes. »To neznano, česar ne moreš prečitati, česar ni doživel nihče pred tabo, nekaj novega odkriti, to te odnese,« pove. Raziskovalski duh ga je po Anapurni II vodil v znanost, v biologijo, ki ji je namenil svojo poklicno pot, širina človeka in izkušnje velikega sveta pa so rodile svetovljana, ki te ob skodelici kave popelje tako na visoke vrhove Himalaje, v pisane nepalske doline kot v najgloblje misli človeka in družbe.

Kako pogosto še zahajate v gore?
Relativno veliko. Dve leti in pol sta, odkar sem bil nazadnje v Himalaji, na trekingu v področju Anapurne in zelo blizu našega baznega tabora. Obiskujem tiste dele Nepala, ki jih ravno odpirajo, kjer je še starožitnost, in ne tiste, ki jih uniči turizem. Veste, kako je, ko po 40 letih spet gledaš tisti hrib in si rečeš, olala. Dolina, ki takrat ni imela enega kilograma sladkorja, ima sedaj poleg Kunaverjeve šole market, kjer lahko kupite vse, hrano, spalne vreče, kjer lahko greste v kino.

Ni rož brez trnjev

Zahajate v gore kot gornik ali kot alpinist?
Kot gornik da, alpinizem pa zna biti nevaren, če niste nanj fizično in psihično pripravljeni. Stvar je vedno kalkuliranega tveganja. Zelo veliko nesreč se zgodi, ker ljudje precenjujejo sebe. Meni se ni nikoli kaj veliko zgodilo, ker se nisem nikoli zelo precenjeval.

Kako ste zašli v alpinizem?
V gimnaziji sem imel sijajnega učitelja geografije, Pavla Kunaverja, očeta od Aleša in Jurija Kunaverja. Tiste, ki nas je okužil, še vedno hodimo v hribe in v jame. Pri jamarstvu sem se spoznal z Jurijem, nato pa še z Alešem in tako so stvari stekle same od sebe. Spomnim se, kako je profesor Kunaver prišel v razred, ko je padel Everest leta 1953, in ves iz sape rekel, Everest je osvojen, Everest. Potem je ad hoc sledilo predavanje o himalajizmu in to te začara.

Ste takrat, ko je Everest padel, že imeli vizijo, da bi šli v Himalajo?
Seveda je Himalaja pela. Generacija pred mano, Igor Levstek, Mitja Kilar, Ciril Debeljak – Cic in drugi, je bila dejansko zrela za Himalajo, pripravila je knjigo Himalaja in človek, in ta generacija, ki je odšla brez Himalaje, je pustila to ambicijo. Včasih je bilo iti v Chamonix že ekspedicija. Prvič ni bilo deviz, drugič je bilo treba za vstop v Francijo imeti francosko vabilo in če si ga imel, si moral imeti najmanj vizo za Italijo, Švico ali celo Avstrijo. Eni konzulati so bili v Ljubljani, drugi v Zagrebu in Beogradu. Danes pa, če hočem jutri v Chamonix, poberem nekaj denarja z računa, napolnim bencinski rezervoar, se odpeljem in čez dvanajst ur že taborim v Chamonixu. Takrat je trajalo mesec ali dva, da si prišel v Francijo.

Je bilo zato bolj sladko?
Da, ni rož brez trnjev.

So bile vaše želje od nekdaj povezane s Himalajo?
Naprej sem želel nekaj splezati pri nas in imel sem to srečo, da sem ravno s Kunaverjem hitro prišel v zgodbe v Centralnih Alpah, potem sta bili še ekspediciji Svalbard v polarnem krogu in Hindukuš. Tam pa se nam je odprla Himalaja.

Koliko so vam te odprave dale kot alpinistu in človeku?
Gotovo zelo zanimivo izkušnjo, kako metodično je treba vse to pripravljati, pa tudi nekaj, kar je sedaj težko razložiti. Danes lahko greste kamorkoli, kdorkoli lahko pride v Ljubljano, ki je prestolnica, tu je diplomacija in se izmenjuje ogromno ljudi. Imeli smo dobre šole, a brez lastne izkušnje velikosti sveta ste izgubljeni. Ko smo prišli v Stockholm, smo imeli tako velike oči, bili smo kot eni fantiči, ki smo se preganjali okoli. Prišli smo v Tromsø in postavili taborišče v središču mesta zraven nekega spomenika in potem so nas nagnali v kamp. Ta leta zorenja so bila zanimiva. In potem Hindukuš, dežele, kjer so ljudje tako daleč od nas, a prav tako jedo kot mi, hodijo na potrebo za grmovje, tako kot mi, ampak njihova duša je drugačna. Pomagal sem eni ženski z bolnim otrokom in nato prideš v hišo, kjer je zunaj kup blata, notri pa dragocene preproge, ki si ji jaz ne morem privoščiti, in zlato.

Aleš Kunaver in slovenska samozavest

Na gorniškem festivalu, ki se začenja v ponedeljek, boste imeli predavanje o odpravi na Anapurno II. Naslovili ste ga Anapurna II – pozabljena zgodba, zakaj?
Tisti, ki je pri nas zasnoval moderni himalajizem, je bil Aleš Kunaver, ki je izhajal iz alpinistično-geografske družine in je o teh stvareh vedel več, kot so vedeli sodobniki. Izjemno uspešna odprava, ki jo je vodil, je bila društvena odprava v Hindukuš in na tisti je zasnoval sistem. Včasih namreč nismo vedeli, ali bi bili Nemci, Angleži, Francozi in to kopiranje ni dalo pravega rezultata. Kar pa se manj ve, je, da je bila Anapurna II uspešna posledica dobrega Hindukuša. Tam smo imeli za cilj hrib, na katerem so si prste obrusili Čehi, ki so bili takrat sedem konjskih dolžin pred nami. Potovali smo skupaj z Avstrijci, s katerimi smo imeli isti cilj. Na drugi strani hriba so bili Angleži in Poljaki, ki so bili takrat zelo močni, Angleže pa je vodil Michael Westmacott, udeleženec odprave na Everest 1953. A na vrh smo zlezli mi, Avstrijci po naši sledi. To je bila stvar samozavesti in na tej odpravi je Aleš Kunaver našel način organizacije. Naše odprave, naj se ljudje zavedajo tega ali ne, še vedno potekajo po tem konceptu, našem, slovenskem konceptu.

Kakšen je ta koncept?
Vse morate prilagoditi našemu temperamentu, miselnosti in načinu dela. Ne poskušati delati kot Angleži, ker nismo Angleži. Niti nismo Avstrijci in Francozi. Vse, od razmišljanja, hrane, dela in organizacije je treba prilagoditi naši pameti in to je bila tista zmagovita zgodba. Potem je prišla Anapurna II, ki je potrdila ta koncept, in nato se je začelo, eksplodiralo je.

Kakšni smo? Kakšni so slovenski alpinisti?
Avstrijci so bili kot Nemci, 'šturmerji' (kot vihar, op.a.), Angleži pa so za nas nepredstavljivi, so osvajalci sveta, brezkompromisni, sploh nismo vedeli, kako je treba delati s temi ljudmi. Pri njih je stvar zelo enostavna, pomedejo te. Ko pride angleška odprava nekam v nepalske urade, so ji vrata odprta, tebe pa pustijo čakati pred njimi. Slovenci nismo bili nikoli osvajalci, da ne rečem tisto, kar Cankar govori o hlapčevskem karakterju in ponižnosti.

Kako pa ste premagali to hlapčevsko naravo Slovencev in vendarle osvojili vse te vrhove?
S samozavestjo.

Je Kunaver vzbudil to samozavest pri članih odprave?
Aleš je imel zelo izdelano vizijo v teh stvareh. Vedeti morate, da je imel Pavel Kunaver dobre povezave z Angleži, ki so prihajali k njemu, doma so imeli veliko knjižnico, in tako je bil Aleš zelo širok človek, ni bil zaplankarsko vzgojen, govoril je zelo veliko jezikov, mislim, da šest, lahko je predaval v teh jezikih. Znanje jezikov ti daje samozavest in to so bile močne stvari tega človeka, ki je sedaj morda malce pozabljen, zato tudi ta pozabljena zgodba. Ta potrebna samozavest, ki ni pretirana, je Kunaverjeva zasluga. Anapurna II je bila jeseni 1969 edina uspešna odprava v svetu. Takrat se je o tem uspehu govorilo po vseh svetovnih časopisih, bili smo sprejeti pri Titu. Naj se sliši kakorkoli, rdeči potni list in beseda Tito sta dejansko odpirala vrata, a še vedno ne pri nepalski birokraciji, ki je določila, na kateri vrh gremo. Takrat so si lahko vrhove izbirali Angleži, ne pa Jugoslovani.

Ste se v primerjavi z drugimi evropskimi narodi počutili manjvredne?
Seveda smo bili zakompleksani. Mi smo hodili okrog kot cigani, v doma spletenih dokolenkah in puloverjih, oni pa so imeli za tisti čas že hi-tech. Bili smo zadaj, zdaj nismo več. A ta organizacija je pomenila prelom, na Hindukušu smo se znebili tistega kompleksa.

Napredek so stene

Je nekaj metrov, ki manjkajo Anapurni II (7937 metrov) do 8000 metrov, kaj manj pomembna za vas? Ima kaj manj teže v javnosti?
V bistvu je najvišji sedemtisočak kot vrh, zame je bil dober vrh. Moja ocena je, da je zaradi Kunaverjevega dela pomen Anapurne večji, kot je dejansko. Njemu in Maticu Maležiču je bilo že zelo zgodaj jasno, da napredek ni več prištamfati na en vrh, ampak da so napredek stene. Takrat se je spremenila mentaliteta in zato je Anapurna II pomembna. Kot so smučarji ugotoviti, da zmagovalska mentaliteta ni biti prvi v Jugoslaviji, kot je rekel Vogrinec, ampak je zlesti v svetovni vrh, iti v steno.

Obstajajo možnosti, da se ta stereotip o hlapcih premaga?
Potrebujemo ljudi, ki ga bodo odpravili. Upal sem, da bo leto 1991 tudi leto, ko bo prišlo do preloma z nekaterimi mentalitetami. A na žalost smo pri nekaterih stvareh bolj hlapci kot ne. Ko vam dajo odgovornost, vam dajo tudi svobodo, ko vam vzamejo odgovornost, vam vzamejo tudi svobodo. Pri alpinizmu, ko greste naprej v navezi, je to odgovornost, in ko pridete na vrh stene, ste svobodni.

Po čem se najbolj spomnite te odprave?
Vzdušje. Na odpravah prihaja do marsičesa, na tej pa se je čutilo organizacijo, zaščito zdravnika, tovariški duh je preveval odpravo in seveda dobršen del humorja, ki so ga člani prinašali zraven.

Anapurna II je bil vaš prvi stik s Himalajo, kakšen vtis naredi takšno gorovje na mladega človeka (Drašlar je bil star 28 let, op. a.)?
Še pol leta po tem nisem vedel, za kaj se gre, haha. Tisto, kar vleče ljudi v Nepal, so kultura in ljudje, način vedenja teh gorjancev. V bistvu so zelo simpatični, smejijo se in s humorjem gledajo na marsikaj, ni zadrtih obrazov.

Dajo človeku gore neko samozavest?
Vsak uspeh dviguje samozavest. Vsak kontakt z naravo in z elementarnimi silami ti daje realnost. Mi živimo v iluzijah, narava pa te zelo hitro vrne in omeji v tistih okvirih, v katere dejansko sodiš.

 Katja Petrovec