Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

... z Binetom Mlačem 8.

Intervju - Anton Lamovšek: In zadnje dejanje komedije?

Urednik Planinskega vestnika je povabil Blaža, da mu za uvodnik napiše članek o alpinistični etiki. Kajpak, z nekaj truda ga je skonstruiral. Lepo se bere. Čudna so pota Gospodova, sprta z vsako logiko, bi rekel Leopold Trepper, vodja medvojnega „rdečega orkestra“ v osrčju nacistične Nemčije. Zakaj pod nekaterimi mladimi kadri niti etika ni več tisto, kar piše v šolskih učbenikih?

Kakšna je pravzaprav vloga načelnika Komisije za alpinizem? Kaj usklajuje, organizira, nasploh dela?
Kakor kdo, kakor kdaj in kakor kje. Predvsem bi moral biti načelnik KA, načelnik vseh slovenskih alpinistov. To je črka A. Brez izjem, brez najmanjšega favoriziranja tega ali onega alpinista, nasploh pa kogarkoli, ki je po novem znotraj plank njegovega fevda. Temu se prav tako reče higiena. Obenem naj bi bil, vsaj za prvo silo, poštenjak in pravičnik.

Ko je Štremfelj prevzel vajeti načelnika KA, je, tako menim, od prvega dne skrbel za svoj ego in svojo korist. Dasi tako delajo skoraj vsi veljaki v dolini šentflorajnski. Gre za endemični pojav in o tem nima smisla izgubljati besed. Kako je bilo potlej z njegovo transparentnostjo, udarnim geslom, ki ga danes srečamo za vsakim vogalom, koliko je on gojil ali »forsiral« vsestransko zaupanje in strokovnost, pa bo verjetno razložil v kakšnem obširnem intervjuju. Ali ob kakšnem okroglem jubileju, ki se bliža. Vsi se staramo. Takrat bo dobil kakšno častno listino ali kipec štirih srčnih mož. Morda bo iz prve roke razložil svojo priročno filozofijo. Kajti v mikrokozmosu novodobne informatike je vse mogoče. Pravijo, da v njej ni nobenih etičnih in moralnih standardov. Še preden se pojavijo, jih iz virtualnih oblakov izbrišejo. »Štekaš?«

Leta 2009 si v alpinističnem antibarbarusu navajal Pabla Picassa. Tvoje besede se nanašajo na slovenski alpinizem in nekatere barabije, ki so te razjezile. Gre za dve povsem različni stvari, a Picassove besede vsebujejo neko splošno veljavno resnico: „Pridružil sem se družini in kot vse družine je tudi ta polna dreka.“ Zakaj je šlo v tvojem primeru?
Ni samo moj primer. A najprej naj ti na hitro razložim, zaradi česa se je Picasso razburil. Rodil se je v revni delavski družini in se je že kot mladenič včlanil v KPŠ. Postal in ostal je komunist vse do svoje smrti. Do zadnjega dne je plačeval članarino. Njegov šef v komunistični internacionali je bil Josif Visarjonovič, brkati Gruzijec, znan pod imenom tavaršč Stalin. In slednji je, to preseneča, dobro poznal stare ruske slikarje, velike mojstre čopiča, kot so bili Rublev, Šubin, Kozlovski, Kazakov. Menda je občudoval Rjepina in njegove Burlake z Volge. Nekega dne mu je nekdo iz sovjeta ljudskih komisarjev prinesel neko Picassovo sliko. Moreš si misliti, kako je se je odzval tavarišč Stalin, ko je videl sliko rasne Andaluzijke, ki je imela svoje senzualne ustnice namalane na kolenu, na mestu glave pa eliptični oblak v mavričnih barvah. Narobe svet. Takoj je iz tega naredil politično vprašanje. Na pomolu je bil prepir med ruskimi boljševiki in španskimi komunisti. Vendar so ga v kali zatrli.

Zdaj pa se podajva v naše zimzelene alpinistične loge. Potarnajva nad nekaterimi člani naše velike družine in se lotimo delčka velike sage.
V tej sagi moja malenkost ni osrednji objekt, ampak moj prijatelj Jani Bele. Jaz sem kolaterarna, torej postranska škoda. Do Štremfljevega radiranja, o katerem bo tekla beseda, sem bil navaden član podkomisije za vzgojo in izobraževanje. Bolj navaden se že ne da biti. Matjaž Šerkezi, biblično Andrejček, pa je bil tisti komsomolec oziroma komolčar iz naše velike družine alpinistov, ki je nekega belega dne in po potrebi asistiral Andreju. Gre za grotesko, ki jo je Andrej Štremfelj uprizoril pet minut pred svojim labodjim spevom. Naključje? Ja, morda za njegovo staro mamo. Pa preidimo k stvari. Načelnika Štremflja v desetih letih vladanja KA ni niti najmanj skrbelo ali zanimalo porazno stanje v vzgoji in izobraževanju alpinistov in alpinističnih inštruktorjev. Logično sklepajmo: če ga deset let ni ničesar motilo ali skrbelo, je to pomenilo, da je bilo vse v redu. V resnici ga je zaskrbelo nekaj povsem drugega in to je bil njegov sokrajan, ki je, kakšno naključje, ravnokar postal poklicni gorski vodnik. Slednjemu je bilo treba poiskati nišo, kjer bo unovčil svoj pravkar pridobljen poklic. To je bil za Štremflja mačji kašelj - nemudoma je zradiral podkomisijo za vzgojo in izobraževanje pri KA. In z dekretom ustoličil svojega prijatelja. Ej, gospod Andrej! Kar nekaj časa sem potreboval, da sem povezal vse niti glumačev Andreja in Andrejčka.

Kaj pa še pravi saga?
Nekako od decembra leta 2012 do aprila 2013 - vsaj na velikem papirju v hodniku PZS - ni bilo zabeleženo nobenega sestanka KA. Zdi se, kakor da bi se načelniku KA Štremflju že tedaj »fučkalo« za delo najpomembnejše komisije v veliki družini slovenskih alpinistov. Nepopisno pa ga je zaskrbelo delo podkomisije za vzgojo in izobraževanje? Zanimivo. Nemara ga je med labodjim spevom priklical dobrodejni duh Nicolle Machiavellija. In kajpada je z argumenti moči, namesto z močjo argumentov, za novega načelnika podkomisije postavil svojega prijatelja Toma Česna. Ej, ej, Andrej! To ni bilo lepo! Njegov najboljši prijatelj je na nek način postal tudi kolateralna škoda. Zaradi moje uvidevnosti še precejšnja motnja v mojih razlagah. Čeprav gliha ... ima omenjena kolaterana škoda negativen predznak. Morda se sliši protislovno, vendar mi gospod Česen ni nikdar naredil nič žalega. Zaradi njega sem omilil svoj besednjak v najinem pogovoru. Sicer sva si midva z gospodom Česnom narazen za nekaj svetlobnih let. Tokrat me je spravil v veliko zadrego. On je bil vedno, ko sem ga svojčas za kaj pobaral, zelo hiter oz. ekspeditiven. Pa naj je šlo kaj za Alpinistične razglede ali terminološki slovar, ki smo ga delali na ZRC SAZU. Zdi mi se, da se je zame potegnil celo pri Fundaciji za šport, ki mi je odobrila nekaj evrov za nek moj priročnik … Tu presekajva, da se spet kam ne zaletim.

Marsikaj mi ni jasno, ne razumem v celoti. Kako se je začelo, kajti ti govoriš o nekakšni dvotirnosti poteka poprejšnjih robnih pogojev.
Packarije ali barabije v bistvenih črtah izgledajo takole. Naj povem, da je od zunaj zelo težko zganjati kakršnokoli forenziko, saj klika, prosto po Picassu, torej manjši del moje nekdanje velike družine, vedno deluje in snuje v svojem zaprtem krogu. Ali je to unija ali presek, ne vem. Kakorkoli že, takrat je Matjaž Šerkezi dobil službo na PZS in postal strokovni sodelavec KA. Morda še česa. Zdaj pa odpri ušesa! Prenehal je biti prostovoljni načelnik podkomisje za vzgojo in izobraževanje, ki jo je, roko na srce... ne bom natolceval. Vendar beseda slabo bolj pritiče njemu kot Beletu. Njegovo tedanje internetsko pametovanje v vlogi načelnika podkomisije si verjetno prebral. No, Matjaža nikdar ni zanimala podkomisija. Preprosto povedano, ni bil s srcem pri njej, ampak je ves čas pikiral na višji stolček. Želel si je položaj, s katerega bi lahko, Picasso bi rekel kujoniral, podanike. Navadno rajo. Predvsem mu je zrasel apetit do izpitne komisije za alpinistične inštruktorje, ki jo je vodil Jani Bele. Da bi bolje razumel, kaj hočem povedati, stopiva v najino sago skozi stranska vrata. Smo pač velika družina in na velikih vratih je vedno velika gneča. Saga pravi, da se je vse skupaj začelo leto dni prej, takrat ko je bil Jani na neki odpravi. V dobri veri, da bo vse tako, kot mora biti, je Jani Bele pooblastil svojega nadšefa Matjaža Šerkezija, da vodi izpite za alpinistične inštruktorje. Jaz pa, ne bodi len, sem ga pri vlogi šefa izpitne komisije opazoval in zelo pazljivo poslušal. Če tole skrajšam, vsaj meni se je zdelo, da je užival v moči, ki jo je kar naenkrat imel v svojih rokah. Saj veš, daj ljudem oblast in boš videl, kakšni so. Všeč mu je bilo, da se ga kandidati za alpinistične inštruktorje bojijo, da ne rečem se tresejo pred njim. Nekatere, ki niso obvladali »štrikarije«, je pa milostno usmeril k meni, češ, pri Binetu boste imeli jesenske popravne izpite. Tistega leta še ni vpeljal informativnih dni. Kako bi bilo šele, če bi mi naprtil še „njegove“ vaditelje alpinizma. Povedano po resnici, sploh ne vem, za kakšne nebeške kadre gre. Si misliš, kakšna čast zame, za neukega človeka! Kaj vse se je tedaj motalo po njegovi preračunljivi glavi, ne vem, poleg tega pa ne bi rad, kot sem že dejal, ugibal ali natolceval. Pomembneje je, da se je Andreju in Andrejčku vse do zadnje smrekove vejice neverjetno lepo prekrivalo. Dotedanji načelnik KA Štremfelj je bil v odhajanju, Šerkezi in Česen pa v prihajanju. Kot štafeta. In kadrovska pomlad je okoli sebe potrebovala veliko izpraznjenega prostora in maksimalno svobodo pri odločanja. Kdo ne bi imel rad Andreja, ki je zanju postal dedek Mraz. Morda Božiček.

Je to vse?
Ne, še zdaleč ne. Če nisi v kalnem toku dogodkov, ki ga kreirajo veliki kombinatorji, je zelo težko poloviti in pravilno sestaviti vse kravje kupčije in delitve interesnih sfer. Eno je gotovo: Štremfelj je pač pet minut pred dvanajsto „strokovno“ ugotovil, da Jani Bele dela slabo in je svoje radiranje razpotegnil na celo podkomisijo. Prebrisano, ni kaj. A tukaj se pojavi nekaj, kar je sprto z utrujeno staro logiko. Ni ga zgodovinarja, ki ne bi takoj ugotovil, da je podkomisijo vodil njegov prijatelj Matjaž Šerkezi. In ta, dobro pazi, je po Štremfljevi razsodbi delala pod vsako kritiko. Ne vem, ne vem. Pravzaprav, kaj je imel Jani Bele z slabim delom Matjaža? Še enkrat: Matjaž Šerkezi je bil tisti, ki je slabo delal. Menda riba smrdi pri glavi? No, tako je vsaj v teoriji. Zakaj je Andrej, ki se mu je tako zelo mudilo, začel čistit pri repu? Zgodovina teče naprej. Matjaž Šerkezi postane še ena laterarna arabeska (Petrovo načelo) in se povzpne na mesto strokovnega sodelavca PZS. Slabo delaš kot amater in te za tvoje slabo delo nagradijo. Pristaneš višje. Dobro, to poznamo že pri onem Kramarju iz NLB, ki je dobil nobelovo nagrado za slabe kredite. Eh moja rodna dolina šenflorajnska in moja velika družina! Da se je Andrejček kmalu prisesal na podkomisijo za vzgojo in izobraževanje pa je bilo tako ali tako pričakovati. Za to ni potrebno imeti Fakultete za šport. Nekoč je imel Šrauf podoben primer z neko strokovno sodelavko, a se mu je »utrgalo« in smo ga komaj pomirili. A Andrejček je kot polustvarjalec še naprej neutrudno ustvarjal. Njegovi domisleki so postali skorajda epohalni. Na veliko žalost drugih članov velike družine, še zlasti alpinistčnih novorojenčkov, so inovatorji uvedli evrske položnice za licence ter izpite za alpinistične inštruktorje. Minili so časi, ko so se nekateri bedniki ali bedački razdajali svoje znanje na vse štiri strani sveta. Prostovoljno in brezplačno! In znanje, poglej vraga, so kar naenkrat začeli prodajati poklicni gorski vodniki z mednarodno licenco. Unicum v evropskem alpinizmu.

Torej vprašanja brez odgovorov?
Bravo! Čemu torej sploh dolga desetletja pedagoškega dela z alpinisti, ki sta ga povsem zgrešeno zganjala nek Jani in manj znani Bine. Dovolj je, da se izšolaš za poklicnega gorskega vodnika, pedagoške izkušnje so nesmiselne in znanje pa v instant obliki. Pa pustimo ob strani tisti vozniški izpit Klemena Gričarja. Tudi na avtošolah, če spremljamo TV novele, ni bilo vse v redu. Četudi se z Beletom ne moreva primerjati s sedanjimi vrhunskimi učnimi kadri v slovenskem alpinizmu, zlasti s poklicnimi gorskimi vodniki, ki so okupirali podkomisijo, sva se trudila po svojih najboljših močeh. Jamčim, da še zdaleč nisva bila najslabša v veliki družini slovenskih alpinistov. Upal bi si reči, da se nič manj hitro ne učiva, kot Andrejček ali številne druge pedagoške korifeje. Najino znanje se da temeljito preveriti v kakšni učilnici pred šolsko tablo in v kakšnem plezalnem vrtcu. Izpitno komisijo ne bi bilo težko zbobnati. Le za honorarje bi se morali poprej zmeniti. Podala bi se tudi na teren, ki ga imajo naši, vnaprej znani zmagovalci, v malem prstu. Žal je mali prst daleč od možganov. Ob tem mi se samo od sebe poraja še eno vprašanje za Andreja in Andrejčka, dasiravno vonja po moralziranju. Kot Andrej dobro ve, je prekaljeni računovodja Andrejček v svoji prtljagi prinesel tudi za ščepec finančnih izkušenj iz AO Kamnik. Zakaj jih je spregledal? Pipica je namreč postala vodnjak.

Bi še kaj dodal?
Ni mi do tega, da bi tega ali onega od osebkov zavijal v strokovno nevtralno leporečje, temveč jim velja na čelo pritisniti sočno in zgovorno oznako. To so besede Dr. Roberta Suttona, profesorja na Stanfordu. V svoji knjigi Človek človeku prasec oziroma Ni prostora za prasce, nam polaga na srce, da je treba storiti vse, da se prasci odkrijejo, prevzgojijo, onemogočijo ali izločijo – tudi če se ta PRASEC občasno skriva v nas samih. Krepke besede. Zaradi njih sem nekoliko razorožen in ne bom poudarjal sprevrženo početje gospoda Matjaža Šerkezija.
Da pa misliti. Kmalu po radiranju Janija Beleta, je slednjemu Matjaž Šerkezi poslal e-pisemce, ki ga je na hitro spesnil. V kratkem besedilu se je Beletu zahvalil za njegovo minulo delo, za vse, kar je dobrega naredil za slovenski alpinizem. Predvsem, kajpada, za vzgojo in izobraževanje alpinističnih inštruktorjev. Nisem mogel verjeti svojim očem. Še več. V evforiji velikega zmagovalca je naredil še eno protokolarno napako. Bilo je videti, kakor da mu je njegova nova funkcija stopila v glavo in je pomešal pristojnosti. Zahvalo, če se malce naslonim na cinizem, bi po uradni dolžnosti moral napisati novi načelnik KA Miha Habjan. Poleg tega, logično, se »podnu ali podnu od podna« ni kaj zahvaljevati. Ko mi je Bele to povedal, sem vedel, da se glede Šerkezija prav v ničemer ne motim in sem se oddahnil.

Se ti zdi, da je Štremfelj mislil, da vidva z Beletom ne znata šteti do tri?
Ne vem, kaj je mislil, če je sploh kaj mislil. Morda pa je mislil, da se nihče od nas navadnih smrtnikov ne bo upal dotakniti njegove ahilove pete. Menda ve, da jih imajo tudi legende. Res pa je, da mu je tedaj nebeško razmerje zvezd ter na novo prižgani soj žarometov šel na roke. Neslavno vodenje poklicnega gorskega vodnika z mednarodno licenco se je nanašalo na vodenca Jožo Šepiča iz Materije pri Kozini. Na vodniški turi ga je izgubil. Si predstavljaš, da se to zgodi enem od najpomembnejših učiteljev sedanjih rodov poklicnih gorskih vodnikov. Vendar je ta dogodek brez epiloga utonil v pozabi. Pač prednost digitalne dobe. Nadaljujva! Tiste dni leta 2009 so ga ves čas vabili na različne jubileje. Viki Grošelj ga je imel za sogovornika v himalajskih dokumentarcih. Ponovo je zasijal kot supernova. Vendar, da ne bo kakšnih nesporazumov, vse to me niti najmanj ne moti. Tudi druge manj znane družine se hvalijo s svojimi velikimi sinovi in so nanje ponosne. Mislim smrtno resno. Ne vem, zakaj naj bi jaz pljuval v pocinkano skledo naše velike družine. Še Pablo Picasso ni. Kot sem dejal, ostal je komunist do svoje smrti. Ampak ko gre za moje štetje do tri, pa stvar ni tako enoznačna. Ko sem prišel študirat v Ljubljano, sem se preživljal z inštrukcijami iz matematike in fizike za srednje šole ter prva dva letnika tehničnih fakultet. Za otroke prijateljev to počenjam še danes, a brezplačno. In ni se še zgodilo, da popravnega izpita ali obveznega izpita na fakulteti kateri od mojih varovancev ne bi opravil. Kot si zdaj slišal, čisti idiot tudi nisem. Tudi Jani Bele ni idiot. Ima diplomo inženirja, je uspešen poslovni mož, kolikor mu pač medokriteti dopuščajo, da sploh lahko (za)diha in ustvarja. Da ne zna predavati ali spraševati kandidate za AI pa je popolnoma deplasirano. Od kod toliko bolnih umov? Če je kdo kdaj napravil kakšno napako, sem jo storil jaz. Ker sem bolj blage narave in ker sem pri svojem glavnem predmetu temu ali onemu kandidatu za AI malce spregledal skozi prste ali mu celo za Beletovim hrbtom pomagal. To se mi res lahko očita. V kakšni drugi šoli bi me ravnatelj postavil na cesto. Tako sem na primer Blažu Stresu in Matjažu Šerkeziju njunih kilavih 38 točk iz organizacije, vodenja, logistike … nategnil na 51. Tako slabih rezultatov si že takrat ne bi smela privoščiti univerzitetno izobražena mlada moža ter bodoča poklicna gorska vodnika. Toda to je le drobec iz tistih njunih (ne)slavnih šolskih dni.

Napisal si, da ti je Jani telefoniral in očitno prizadet vprašal, kako more nekdo biti tako podel?
Ja to je bilo po Šerkezijevem e-pisemcu. Bilo mi je hudo, saj tudi mene nikdar v življenju ni nihče zradiral. To je bolj vprašanje za Štremflja ali Šerkezija.

V svojem dnevniku Štremflju postavljaš dolgo vrsto vprašanj. Bi kakšno razložil, podal v skrajšani obliki?
Ja, prav imaš, veliko tega se je nabralo. Kot si prebral, se nenehno sprašujem. Marsikaj lahko le ugibam, saj ozadja vseh njegovih motivov ne poznam. Predvsem pa ne razumem Štremfljevo prevzetost oziroma oblastnost. Denimo, zakaj je po smrti Tomaža Humarja v besedilu znotraj črnega okvirčka na zadnji strani Dela izjavil, da se z Tomažem ni razumel in da ne bo dajal nobenih izjav. Ali memento mori (lat. spomni se smrti, misli na smrt) ne velja tudi za njega. Če ne, pa bi moral vsaj po uradni dolžnosti podati ali pokazati nekaj spoštovanja do umrlega tovariša. Dobro, on tega ne zmore. Sprašujem se, zakaj ni Janija Beleta, lahko bi tudi mene, čeprav ne štejem nič, poklical na zagovor ali razgovor o najinem delovanju v izpitni komisiji. Če ponovim, dobro vem, da je bila prav ta izpitna komisija glavna tarča za plenilce. Denar ne smrdi, mar ne? Toda zakaj je moral poseči po skrajnjem sredstvu in naju tako brezobzirno zradirati? To bi resnično rad izvedel. Sploh pa si Štremfelj kot diplomant VŠTK, torej poklicni pedagog, nikakor ne bi smel privoščiti takšnega primitivizma, ki meji na fašistoidnost. Lahko bi se o Beletovem vodenju izpitne komisije z njim pogovoril, torej razčistili. Lahko bi se podala ali podali na strokovne ekspertize h kakšnem nevtralnem profesorju, ki se spozna na organizacijo izpitov in osebne veščine vodenja. Recimo do dr. Burnika, dr. Leskovška ali dr. Bucika. Lahko bi šli tudi na častno razsodišče PZS ali k predsedniku in tajniku PZS. Rad bi slišal od Andreja ali on, ki ima vedno polna usta etike, res nima nobenih težav s tovrstno higieno. Tudi takrat, ko si kot Pilat umije roke? Sam na primer, ne vem, a me resnično zanima, ali sta njegova družica Marija in prijatelj Tomo Česen delala izpit za poklicnega gorskega vodnika tudi pri njem. Ne oziraje na prisotnost drugih članov izpitne komisije, ki jamčijo za higieno, naj si v tem primeru vsekakor priskrbi mnenje Gorana Klemenčiča iz tiste znane komisije v odhajanju. Glede na rabo besede slabo, pa me zanima, če se je kdaj med njegovim vodenjem KA spomnil na 50. obletnico smrti Marka Dularja ali 60. obletnico smrti Mire Marko Debelakove ali recimo 10. obletnice tragične smrti Staneta Belaka – Šraufa.

Ponavadi, ko se lotevaš velikanov, moraš računati na implikacije s strani bližnjih, prijateljev. Videl sem, da omenjaš norveškega nobelovega nagrajenca za književnost Knuta Hamsuna in nemškega nobelovca za kemijo Otta Hahna.
Dobro si prebral. Pred najinim pogovorom sem prebral vse hvalospeve Štremflju, ki so objavljeni na internetu. Zaradi tega bom zate in morebitne bralce naredil širši uvod, da bodo videli, da pri nekaterih legendah včasih obstaja tudi druga stran medalje. Malo manj sijajna. Kot si me slišal, nisem rekel osebek ali kaj podobnega. Ta trenutek imam v mislih dva predvojna nobelovca. Prvi je dobil nobelovo nagrado leta 1943, drugi, če se ne motim leta 1944. Njuni nobelovi nagradi nista bili za nikogar na tem svetu sporni. Saj gre za dva velikana človeške civilizacije. A to je bleščeča, občudovanja vredna stran njunega odličja. Dejansko in v metafori. Druga stran pod lupo časa pa priča o njunem navdušenju nad nacizmom in Hitlerjem. Imen Hahnovih asistentk se ne spomnim, zdi se mi, da je prvi fizičarki bilo ime dr. Lise Meitner, za drugo, kot zakleto, se ne spomnim. Obe sta prispevali levji delež pri Hahnovih raziskavah in posledično nobelovi nagradi za kemijo. Obe sta bili Judinji. Prva je leta 1938 zbežala, drugo pa so »strpali« v koncentracijsko taborišče in krematorij. Veliki nobelovec zanjo pri svojem občudovalcu Hitlerju ni mignil niti s prstom. Kot vidiš, tudi to se dogaja pri velikanih. To sicer povzroča nelagodje med pristaši, privrženci, prijatelji, občudovalci… Vendar ti nenehno lajnajo in lajnajo svoje. Nikjer še nisem prebral, da bi kdo rekel, da zato, ker sta bila nobelova nagrajenca, lahko vse drugo, kar jima ne služi na čast, odmislimo ali zanemarimo. Zakaj, čemu? Razumeš, zakaj hočem postaviti vzporednico, čeprav ni najbolj posrečena. Lotiva se še Knuta. V norveških zgodovinskih knjigah so vse te stvari razčiščene in postavljene na pravo mesto. Vendar še danes vsake toliko pride do burnih razprav, češ, Knut je naš nedosegljivi norveški pisatelj. Ne pozabite, on je enkraten, neponovljiv. Spričo tega je vse drugo malenkostno, irelevantno oziroma nebistveno.

Zakaj o tem tako na široko nakladam? Zato, ker mi celo moji dobri znanci vedno servirajo velikega, nedotakljivega himalajca. Njegove zasluge za očetnjavo? Sprašujem se, sva morda midva z Janijem smeti, prah, ki ga odpihneš? Zakaj delaš teater, so mi rekli? Škodoval boš sebi, imel boš ... Poslušaj me dobro, vajine minorne zadeve ni treba dramatizirati ali histerizirati. Od tega je že pet let. Počasi, počasi! Nur langsam. Če še enkrat ponovim: Štremfljeva hitropotezna kadrovska eksekucija, bržčas grdobija, mu po mojem mnenju, prav tako kot pri Hamsunu ali Hahnu, ne gre v čast. Gre samo za to in nič drugega. On je, kar je. »Fučka« se mi. Njega in njegove športne podvige sta ovrednotila dr. Peter Mikša ter mag. Urban Golob in jaz nimam nobenih, niti najmanjših pripomb. Niti kot najstrožji alpinistični kvazizgodovinar. Enako velja za Toma Česna. Toda jaz, in to bi rad poudaril, ne bom nikdar pristal, se pomiril, potolažil, pozabil, stoično prenesel ali odmahnil z roko, ko gre za fašistoidne prijeme nad mojo malenkostjo ali prijateljem Janijem Beletom. Nikdar. Naj takoj v isti sapi poudarim, da nisem človek, ki bi do kogarkoli gojil dosmrtne zamere, ki bi hlepel po maščevanju ali zganjal sovraštvo. Tega ni v meni. Tega ne zmorem. Nisem takšen. Ampak, če zavpijem, nad menoj ne bo nihče zganjal nobenih brezprizivnih kadrovskih čistk. Sicer sem se, tako kot Jani, strpno umaknil daleč stran od njihovih komisij, podkomisij, njihovih fevdov. Zdaj sem, spet prosto po Pablu Picassu, za našo veliko družino odpadnik. V kadrovskem smislu pa sem, enako kot Jani Bele, klinično mrtev. Vzgoja in izobraževanje sta zdaj de facto njihova. In ker je v dveh kranjskih družinah narojenih 5 poklicnih gorskih vodnikov, morda kakšna velika parcela postane njihova še de iure. Ne bi dvakrat ugibal. Oni so za zdaj veliki »maherji«, prihodnost naše velike družine. Kako bo z neizogibno napako v njihovi tako imenovani „črni skrinjici“, bo pokazal čas. Kako se bodo odrezali v bitkah z neizogibno entropijo, zlasti ker gre pri njih za zaprte organizacijske sisteme, pa se bo dovolj razvidno pokazalo šele čez nekaj let. Upam, da vedo, kaj govorim. Če ne, pa naj vprašajo, lucidnega Debevca, ki se po mojem mnenju spozna na čeri zaprtih organizacijskih sistemov. Na zatohli prostor, stoječo mlakužo, ki se ne napaja iz hudourniških potokov. Za nezahteven strokoven odgovor ni treba imeti bolonjskega doktorata.

Si prebolel dejstvo, da si dvojni priročnik Vodenje, organiziranje, logistika … za AI in druge učne kadre, odrinil v pozabo?
O njemu se nisem kanil pogovarjat. Bilo bi videti, kakor da pomilujem samega sebe. Prebolel sem ga, čeprav sem potreboval kar precej časa. Po tistem aprilu leta 2009 me je občasno prijel nek bes, jeza, a to prav nič ne pomaga, kvečjemu škoduje jetrom. Že od davnega leta 1502, to sem ti že povedal, so mračnjaki tako ali drugače uničili nič koliko knjig. Znani so požigi knjig v kristalni noči. Na tisoče ton so jih pokurili. Pri meni ni bilo tako hudo, saj je znanje neuničljivo. Dobro, naj ti bo. Ko sem tisto aprilsko jutro leta 2009 na PZS obiskal Šerkezija, sem med najinim pogovorom z nekim otroškim veseljem posegel v nahrbtnik, da mu pokažem izvod prve knjige Vodenje, organiziranje, logistika … za AI in druge učne kadre. 23 let sem zbiral vprašanja, vseh skupaj sem jih iz neke trme nabral 1000. Nekaj sem mu o tem že prej namignil in mi je rekel, da me bo podprl. Hotel sem ga prijetno presenetiti. Naj nadaljujem, na številna vprašanja sem dve desetletji polagoma in premišljeno odgovarjal, se posvetoval, nenehno spraševal strokovnjake, risal algoritme … In ko mi je Šerkezi rekel, da nas je Štremfelj zradiral, res je, ni izrekel prav te besede. Bilo mu je nerodno in se je, značilno za njegovo upogljivost, sprenevedal. Tistih nekaj sekund sem se počutil, kot da bi mi kdo porinil nož v trebuh. Ostane pa moralno vprašanje, lahko je tudi etično, za Štremfljeve zagovornike ali odvetnike: zdaj, ko je moj dolgoletni trud šel v maloro, verjetno ne pričakujejo, da bom hodil k Česnu ali načelniku KA Mihi Habjanu ter ju prosil, da se me usmilijo. Nemara bi eden ali drugi morda celo odobril uradno uporabo priročnika, kajti z njima nisem v vojni. Toda to mi ne dovoljuje moj ponos, enako, kot ga njima ne bi njun. Ljudje smo pač tako zgrajeni. Tu nam ni pomoči. Dejstvo pa je, da ne vem, ali po novem programu kandidati za AI samo »štrikajo« ali delajo še kaj drugega, kar poklicnim gorskim vodnikom ni povsem pisano na kožo. V tem primeru je moj priročnik neuporaben. Naj končam. Vsi Štremfljevi odvetniki, seveda če premorejo količkaj poguma in razuma, naj mi enkrat v neki daljni prihodnosti odgovorijo na eno samo vprašanje: ali bi oni svoj dolgoletni trud preprosto zavrgli oziroma se mu nonšalantno odpovedali? »Jebi ga«, pa kaj. Se zgodi. Rad bi na tem planetu srečal enega samega razumnega človeka, ki bi izustil: Jaz bi vse skupaj pozabil in svojo knjigo vrgel med star papir. Morda bom to naredil, a bo šlo za mojo intimno odločitev in je ne bom obešal na veliki zvon. Sem razočaran? Sem. Hosana bomo peli kranjski legendi.

Kako si predstavljaš epilog, konec sage?
Saga je vseobjemna, danes jaz, jutri ti, pojutrišnjem kdo tretji ali petstoti. Smo pač številke z Orwelove svinjske farme. Nisem za obsodbe za nazaj. Kar je bilo, je bilo. Absolutno pa nisem za kakršnekoli konsekvence. Prisežem, da me niti najmanj ne zanima njihov „sezam, odpri se“. Dobro vem, da ima tudi njihova Aladinova svetilka omejen rok trajanja. Tudi najboljši litijski baterijski vložki ne zdržijo v nedogled. Slabo pa ne bi bilo, če bi si možje na drugi strani prepadne globeli prebrali zadnje besede Mire Marko Debelakovo, preden je zapustila našo veliko družino. Meni je dovolj, če bodo člani naše velike družine slišali tudi njihove odpadnike. Saj vem: Psi lajajo, karavana gre naprej. Haug, rekel sem.

Človek lahko objokuje svojo usodo ali takoj nekaj ukrene. Ti si ubral to drugo pot. Kako ti gre?
Po pogovoru s Šerkezijem sem se dve uri pozneje včlanil v CAI (op. Club Alpino Italiano). V sekciji CAI, onstran meje, kjer poznam Daria in imam od prej njegovo številko, sem mu povedal, kaj se je zgodilo. Hkrati sem povedal, kaj vse znam in zmorem ter ponudil brezplačno strokovno pomoč. Težava so dolge vožnje. Zaprosil sem tudi za članstvo v neki asociaciji med obmejnimi Karnijci in Avstrijci, zadeva pa poti in ostaline iz I. svetovne vojne. Med njimi se počutim zelo dobro in sproščeno, saj takega sodelovalnega vzdušja zlepa ne najdeš v dolini šentflorjanski. Tudi v naši veliki družini ne. Pri tebi, ki me zdaj sprašuješ, v klubu Gorska roža … sem prevzel vodenje staršev in otrok v gore, malo šolo gorništva oziroma družinsko akademijo. Nekaj dni nazaj sem se včlanil v gorniški klub. Res pa je, da svoj odhod iz naše velike družine nisem tako načrtoval. Ko postaneš malo starejši, moraš dobro razmisliti, kako boš sodeloval z mlajšimi, kje vse si lahko še ustvarjalen. In ti mlajši se morajo izjasniti, ali te sprejemajo medse. Sicer z mladimi, še iz časov, ko sem bil tabornik, nikdar nisem imel niti najmanjših težav. Tudi danes jih nimam.

Dajva še nekaj besed, če se strinjaš, nameniti tvojim karnijskim goram. Vem, da zadnja tri leta v tamkajšnjih gorah preživiš dve tretjini koledarskega leta. Kako ti to, časovno, telesno in denarno znese?
Nič posebnega. Ko pri nekih določenih letih rečeš, da ne moreš več, da se ti več ne da, da je … je po mojem mnenju, s teboj konec. Všeč mi je tisti stavek, ki ga je Gregor Šket v Poletu uporabil za Yvona Chourinarda in Douglasa Tompknisa: Čeprav sta že globoko v osmem desetletju življenja, sta še vedno raje alpinista, deskarja, ribiča, okoljevarstvenika … predvsem pa mladeniča z žarečimi očmi. Čeprav imam dober spomin, nisem prepričan, da sem novinarja točno navedel. Kakorkoli že, takšne ljudi globoko občudujem in spoštujem. V dolini še dodatno veliko pišem za svojo dušo, vodim in poučujem male gornike, nabijam ure in ure žogo z vnuki in sinovi moje nečakinje ter se imam dobro. In obdajam se z knjigami: „Pojdi naprej, inu beri skerbnú, druge dobre bukve, da ti postaneš vučén, modèr, inu brúmen... bug tebi dodely duha te modrosti, pejdi živi, inu jimy se dobru.“

Hotel sem te vprašati, kako v Karniji shajaš po denarni plati?
S sopotnikom ali sopotnico, lahko jima rečeš tudi soplezalec ali soplezalka, lahko tudi sotrpin ali sotrpinka, si denar za prevoz deliva in ne delava nobenih odvečnih ali zgrešenih kilometrov. Kdorkoli hodi z mano, enako kot jaz živi do konca špartansko. Pa naj gre za spanje pod smreko, v avtu ali bivaku oz. zavetišču brez pitne vode. Glede tega sem neusmiljen do sebe in svojih tovarišev. Neka prijateljica mi pravi gonič sužnjev, a se je tudi ona, pred leti „fina“ mestna gospa, polagoma sprijaznila s svojo gorniško usodo. Sploh pa v Karnijo najraje hodim z ženskami. V njihovi družbi bolj sproščeno »nakladam«, izustim kakšen situacijski dovtip ali razdrem šalo na svoj račun. Naj skrajšam. V Karniji ne glede na mojo mikro pokojnino skušam porabiti še manj evrov kot doma. Toda, to ne gre na rovaš kakovostne prehrane. Premorem pa tudi za veliko malho nutricionističnega znanja. Nabiral sem ga skoraj pol stoletja, poleg tega znam čarati pri kuhanju. Zelo rad kuham. In niti slučajno ne kupujem pobarvanih rdečih paradižnikov ali s svincem in kadmijem obteženega rdečega fižola iz bližine Neaplja, se pravi iz Campanie.

Če te prav razumem, nekako nisi pristaš trditve, da življenje hitro mineva. Malodane ni ponarodele pesmi, ki se ne bi začela z O mladosti moja, kje si, kam si šla.
Vse je relativno, bi dejal šegavi Albert Einstein. Čas je, po njegovem, snov, iz katerega je sestavljeno naše življenje. Menda so dandanes tudi z njim težave: tu v našem vesolju je čas ukrivljen, nekje v neskončnosti, ki je menda ni, pa ne obstaja, pojasnjuje neka mlada astrofizičarka. Zato mi je ljubša tuzemska misel, ko Albert navaja nekega svojega sodobnika: „Nekatere muči staranje, to, kar dela čas z njimi. Mučiti bi jih moralo to, kaj oni delajo z časom.“ Po mojem tisti rimski summa sumarum naredimo šele takrat, ko nimamo več nobene ustvarjalne zamisli. Za zdaj se mi še ne mudi.

V zajetnem priročniku Z otroki varno v gore, ki si ga pravkar končal, imaš eno poglavje, ki obravnava otroke in novodobno tehnologijo v gorah. Po tvojem dvobitna logika ne dopušča tretje možnosti.
Ni tako hudo. To je vprašanje, o katerim večkrat premišljujem in presega okvir našega pogovora. Postavil sem neke standarde, a se bom posvetoval vsaj s stotimi starši in vsaj še desetimi gorniškimi pedagogi.“Seveda je pomembno vedeti, koliko je ura, vendar ura mora teči.“ »Kapiraš keč te misli?«

Za konec mi zaupaj, kaj pravita tvoj vnuk ali vnukinja?
Ko me zvečer petletnik Jaka sreča na stopnišču, me najprej vpraša, ali sem bil v hribih. Nekaj sekund pozneje pa si sam zase odgovori: »… ah nono, kaj te sprašujem, saj vem, da si bil v hribih.« Sedemletna vnukinja Kaja je, kadar na poti v šolo zbijava šale, bolj neposredna: »Nono, tata je rekel, da si ti edini, ki sme govoriti neumnosti.«

Z Binetom Mlačem se je pogovarjal Anton Lamovšek   

z Binetom Mlačem: 1. | 2. | 3. | 4. | 5. | 6. | 7. | 8. |


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "... z Binetom Mlačem 8. "

Franc Štibernik,

Avtorju prispevka velja vsa pohval za tole objavo. Veliko zahvalo pa moram izreči Binetu za razkritje njegovih pogledov in izkušenj. Moram reči, da sem si drznil del prispevka o vodništvu celo kopirati in ga priložiti mojemu dopisu PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE na temo Problematike vodništva. Bine škoda, da si se na takšen način poslovil iz PZS. intervju bi lahko uporabili za učno gradivi za člane UO, komisij, odsekov in odborov, saj bi se odgovorni iz tega lahko marsičesa naučili in morda celo ponovno razmislili o svojih ravnanjih.

Spoštovani Bine, kaj ko bi z avtorjem ta zapis poslala tudi na uredništvo Planinskega Vestnika, saj sodi med pomembne zapise o delovanju PZS

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti