Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Janez Dovžan: Prvi Slovenci v El Capitanu pred 41 leti

8. IMFFD: "Pod kilometer visokim previsnim zidom smo bili prestrašeni že zaradi same stene, o posebni opremi za kalifornijsko plezanje in o tehniki pa nismo imeli pojma."

Bo tudi pri odpravah držalo, da prve ne pozabiš nikoli?
Pred pol stoletja smo imenovali za odpravo že nekajdnevno plezanje v Dolomitih ali Zahodnih Alpah, zato je bilo naše potovanje v Yosemite res prava velika odprava in je zaradi prisrčnosti naših rojakov v Kaliforniji, nepokvarjene nagajivosti prijateljev in neizmernosti strašne stene ostala za vedno prva tudi v naših srcih.

Kako se danes ob vseh vmesnih izkušnjah, vzponih in padcih ter sodobni plezalni opremi spominjate prvega slovenskega vzpona čez El Capitan v gojzarjih leta 1973?
Pod kilometer visokim previsnim zidom smo bili prestrašeni že zaradi same stene, o posebni opremi za kalifornijsko plezanje in o tehniki pa nismo imeli pojma. Prvi dan je Šoder tako močno zabil bong (široka jeklena zagozda) v razpoko v kratki smeri za trening, da ni bilo sile na svetu, ki bi ga izpulila. Ostal je tam za vse večne čase, čeprav je bil še posebno za nas Gorenjce dragocen. Brez Kenetha Dekleve in drugih plezalcev v Campu 4 pa bi verjetno prilagajanje na novo tehniko trajalo do našega letalskega povratka.

Kaj vas je pred 41 leti gnalo v skoraj deviški ameriški granit in kako ste pridobili potrebne informacije za odpravo?
Alpinizem, plezanje je strast, ljubezen, pohota, in ko si zasvojen, si pripravljen storiti normalnim ljudem nerazumljive stvari samo zato, da bo to stanje še trajalo ali se ponovilo. Vrhunec stanja se dogaja v Himalaji, priti tja pa je bilo takrat mogoče le izbranim vrhunskim alpinistom z vzponi, ki nekaj veljajo. Vedeli smo, da bo prvi slovenski vzpon v El Capitanu zadostoval. Osnovne informacije o steni smo dobili v nemški reviji Alpinismus, kjer so švicarski alpinisti objavili svoje plezanje prejšnje leto, vse ostalo pa sta nam sproti razkrivala oče in sin Dekleva – od nabav opreme v Santa Monici do logistike po Silicijevi dolini. Opise krajših smeri smo dobivali v Campu 4 od plezalcev, ta dolgih prek stene pa od Chucka Prata, legende yosemitskega plezanja.

Pozneje ste uspešno sodelovali na več alpinističnih odpravah v Ande in Himalajo ter smučali z vrste evropskih, azijskih in afriških vrhov. Kakšen korak naprej je slovenski alpinizem naredil v štirih desetletjih?
Življenje alpinista je prekratko, pa če je še tako dolgo, kajti preveč je čudovitih vrhov, sten, skrivnostnih dolin, da bi jih lahko vse obiskal. Zato sem globoko hvaležen, da mi je bilo dano doživljati nekaj vzponov in spustov v kopnem, ledu in s smučmi doma in v svetu, predvsem pa, da sem bil vedno v družbi podobnih navdušencev, veseljakov, uživačev, ki pa so se v navezi, na vrvi v težkih stenah spremenili v resne prijatelje, ki sem jim v popolnosti zaupal. Zaupal sem jim svoje življenje, oni pa meni njihovo. To je nepopisno lep, topel občutek.

Kakšen korak je naredil slovenski alpinizem v štirih desetletjih, najbolje prikaže citat iz predgovora knjige Bernadette McDonald Tomaž Humar, kjer je legenda svetovnega alpinizma Reinhold Messner napisal: "Ta knjiga odkriva mnogo neverjetnih skrivnosti – o tem, kaj žene plezalce, da se preizkušajo na najvišjih vrhovih, o tekmovalnosti v plezalski srenji, o neverjetnih slovenskih plezalcih, ki so mimogrede najboljši na svetu …". Komentar k tem besedam ni potreben, lahko pa ga izluščite iz knjige Zgodovina slovenskega alpinizma avtorjev Petra Mikše in Urbana Goloba, kjer je dokazov za Messnerjevo ugotovitev na pretek.

Vaše požrtvovalno reševanje soplezalca Zorana Bešlina z Makaluja (1975) je Marjan Manfreda – Marjon označil za največjo zgodbo slovenskega alpinizma. Je bil to povod, da ste vstopili v vrste gorskih reševalcev?
Pri nas pod Triglavom je samoumevno, da vsak dober alpinist postane tudi gorski reševalec, ker je to nujno potrebno. Takrat, v časih brez helikopterske pomoči, je vsaka akcija zahtevala skoraj desetino reševalcev, težke stenske akcije pa še enkrat toliko. Nesreče pa so se še posebno v plezalni sezonah kar vrstile, tako da smo včasih več reševali kot plezali. Zato sem pridobil licenco GRS že leta 1968, torej mnogo pred najino makalujsko zgodbo leta 1975. Marjon ima sam kar nekaj takih zgodb, da se človeku naježi koža, najina pa glede na število dni, preživetih nad osem tisoč metri, tudi ni od muh.

Manca Čujež  

18.02.2014
Janez Dovžan: Prvi Slovenci v El Capitanu pred 41 leti


Predavanju Janeza Dovžana lahko na 8. mednarodnem festivalu gorniškega filma Domžale prisluhnete v sredo, 26. februarja, ob 20. uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.


Foto: Janez Dovžan

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti