Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

S psom v gore

(http.//www.mojpes.com) Moj pes








;


 


 





 



;

 

 

nedelja, 23. september 2007, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 6676

Revija Moj pes - Boris Štupar: Hoja v gore zahteva od ljudi, pa tudi od psov določeno pripravo
Tone Hočevar, urednik: Že desetletja hodim s svojimi psi po hribih, tudi na bolj zahtevne pohode

Objava: revija Moj pes, julij/avgust 2007


 

S psom v gore

Hoja v gore zahteva od ljudi, pa tudi od psov določeno pripravo. Vsakdo se mora zavedati, da je planinarjenje poleg lepih doživetij, sprostitve, telesnega napredovanja tudi odgovorna zadeva
Znanja, ki jih potrebujemo za varno hojo v gore, si lahko pridobimo na več načinov. To lahko preberemo v ustrezni vzgojno-planinski literaturi, z obiskom tečajev varne hoje in planinske šole, s spoznavanjem nevarnosti v gorah, z nakupom primerne opreme, z branjem planinskih vodnikov in z drugimi tematsko podobnimi priročniki. Pametno pa je, da praktični del varne hoje v gorah opravimo z izkušenimi gorniki. Prav je tudi, da si poiščemo družbo v bližnjem planinskem društvu ali pa opravimo izlet v spremstvu planinskih ali gorskih vodnikov. To je pravilna pot, ki pa jo, žal, ubere premalo ljudi, saj dober nasvet na planinskem pohodu lahko v veliki meri prispeva k precej večji varnosti in nasploh k večjemu zadovoljstvu obiskovalcev gora. Ljudje, ki se razumejo na gorsko pohodništvo, nam bodo svetovali, kaj vse potrebujemo za doseganje izbranega cilja.

Vse več ljubiteljev gora pa je tudi ljubiteljev štirinožnih spremljevalcev - psov. Se do nedavnega naši štirinožni spremljevalci v gorah niso bili kdove kako dobrodošli obiskovalci. Tudi dandanes so v določenih gorskih predelih (zaščiteni parki) omejitve, ki pa jih bomo skrbniki psov (obiskovalci gora) z zglednim vedenjem skušali spremeniti. Obiskovanja gora s psom pa se je nedvomno treba lotiti načrtno, saj se moramo zavedati, da je pri tem skrbnik v vlogi vodnika. Le z dobro pripravo in s primernim ravnanjem bomo s psom gore doživljali v polni meri.

Vsak pohodnik lahko prebere tudi različna priporočila za varno hojo v gorah, ki pa jih mora vsak prilagoditi svojim zmožnostim, predhodnemu znanju, željam in potrebam. Priporočila je treba sprejeti kot spodbudo k razmišljanju, kako naj se pripravimo za pohode v gore. Tam smo marsikdaj prepuščeni sami sebi, morebitna pomoč pa lahko pride tudi prepozno. Zato ne tekmujmo, ne precenjujmo se in ne rinimo v težave še drugih, seveda tudi svojega kužka ne. Nekaj izletov v gore se je za vedno končalo že pri prvem obisku, zato se je vredno potruditi, da nam bo na izletu v gorah prijetno. Pa še nekaj moramo vedeti: gore bodo vedno tam, kjer so, lahko jih obiščemo tudi kdaj drugič, bolj pripravljeni in v lepšem vremenu.

 

Nevarnosti v gorah za ljudi in pse

Marsikdo si zastavi vprašanje, ali je varno hoditi v gore. Preveč tveganja? Brez nevarnosti si gora pač ni mogoče zamisliti. Tudi v najbolj nezahtevnih se srečujemo z njimi, vendar si moramo prizadevati, da jih spoznamo in smo jim kos. Pojdimo v gore, vendar si izkušnje nabirajmo postopoma. Težave in izbiro ciljev prilagodimo svojemu znanju in telesni pripravljenosti.

 

Planinci so v grobem razdelili nevarnosti na:
1. Nevarnosti naravnih pojavov: vihar, snežni metež, neurje z dolgotrajnimi nalivi in nevarnostjo strele, snežni plazovi, padajoče kamenje, noč, občutni padci temperature in s tem ponavadi združena požlejenost in nepredirne megle, ki onemogočajo orientacijo.
2. Nevarnosti v človeku samem: slaba strokovna izobrazba, neznanje, nezadostna oprema, precenjevanje lastnih sposobnosti, podcenjevanje objektivnih težav in nevarnosti posameznih vzponov. V našem primeru pa tudi pri našem štirinožnem spremljevalcu.

O različnih neprijetnostih, ki nas lahko doletijo, se moramo dobro seznaniti. Prevzeti moramo odgovornost za dejanje, ki se ga lotevamo, ne le nas samih, ampak moramo misliti tudi na našega psa. V vsaki neprijetni situaciji, v težavah, pokličimo pomoč na številko 112. V gorah vam bodo pomagali gorski reševalci in tudi vodniki reševalnih psov iz njihovih vrst.

 

Izbira psa za gorska potepanja

Načrtno se lahko odločimo, da bo naš štirinožni prijatelj tudi spremljevalec na hribovskih poteh. Z načrtom lahko začnemo že pri izbiri psa. Nekatere pasme imajo pač bistvene prednosti, ki jih potrebujejo za vzpone in sestope. Morda je za plezanje v gorah še najbolj primeren v Sloveniji skoraj neznani norveški pes lun-dehund, ki smo ga kot drugo pasmo predstavili v letošnji 3. številki revije Moj pes.

Ampak v gore lahko hodimo tudi z mnogimi drugimi psi. O sposobnostih oziroma o lastnostih posamezne pasme pa lahko preberemo tudi v opisih pasem, kjer ponavadi piše tudi o fizičnih in vedenjskih značilnostih posamezne pasme. Ljudje so nekoč vzrejali pse za različne potrebe, tudi za delo v težko dostopnih, skalnatih predelih (Janez Jalen: Ovčar Marko). Morda se dandanes premalo zavedamo, da lahko takšni psi bistveno lažje hodijo tudi v gore. Na poteh pa lahko srečamo zelo raznovrstne pasje spremljevalce, saj se ljudje odločajo tudi po priljubljenosti posamezne pasme. V vsakem primeru pa se moramo zavedati, da ostrina (napadalnost), pretiran lovski nagon, plahost, premajhne ali pretirane fizične zmogljivosti, prevelika teža in podobne lastnosti lahko povzročijo nezadovoljstvo in nevarnost pri skrbniku, pa tudi pri drugih obiskovalcih gora ter pri živalih, ki živijo v gorah. Upoštevati je treba dejstvo, da je pač nekaj ljudi, ki se bojijo še zlasti večjih psov. Lahko pa tudi iz svojih izkušenj povem, da ni prav nič prijetno, ko nam izza roba nasproti prisopiha velik ovčar, z odprtim gobcem, mi pa pred svojimi nogami gledamo, kje stopa naš otrok.

Pri pasemskih psih so vedenjske zasnove ponavadi znane, kaj pa se skriva v mešancih, bo pokazal čas. Ob pravilni vzgoji in stopnjevanju naporov pa je lahko seveda tudi mešanček izvrsten sopotnik in spremljevalec v gorah. Pri izbiri spola psa pravega nasveta ni, ker ima vsak spol svoje prednosti in pomanjkljivosti.

Vzgoja psa za potovanje po gorah

Po izbiri psa se posvetimo njegovi vzgoji, saj se moramo zavedati, da od mladiča v obdobju telesnega odraščanja ne smemo zahtevati prehudih fizičnih naporov. To obdobje izkoristimo za učenje primernega vedenja v okolju, kjer živimo, ter gibanje po ne preveč strmih terenih. V gorah se zadržujejo gamsi, kozorogi, mufloni in še nekatere divje živali, pa tudi ovce. Pes je že zaradi vonja, ki ga oddaja, za divje živali moteč. Zato se moramo potruditi, da bo negativni vpliv psa čim manjši. Preprečiti moramo, da bi pes preganjal divjad in seveda tudi pretirano lajanje. Če nimamo psa povsem "v rokah" in se od nas preveč oddaljuje ter ni ubogljiv, ga imejmo v gorah vedno na povodcu. Imejmo psa na vrvici, dokler ne dosežemo primerne stopnje ubogljivosti.

 

Do izhodišča za pohod v gore je ponavadi nujna tudi vožnja z avtomobilom, zato jo mora pes dobro prenašati. Gozdne ceste običajno bolj slabo vzdržujejo, levih in desnih ovinkov pa je na pretek, preden prispemo do izhodišča. Zato je lahko med vožnjo slabo tudi psu z "dobrim želodcem". Pomembno pa je, da psa pred vožnjo z avtomobilom ali pa pred napornejšim pohodom v gore pretirano ne nahranimo.

Pri vzgajanju psa za hojo po planinah pazimo, da to počnemo postopoma. Sprva izbiramo poti, ki imajo tršo podlago. Srečevanja z drugimi psi naj bodo prijazna oziroma pozitivna, brez slabih izkušenj. Če se bosta skrbnika, ki imata vsak svojega psa, ustavila, pozdravila in prijazno pogovarjala, se bosta po mojih izkušnjah dobro prenašala tudi psa. Vseeno pa imejmo psa v začetku na povodcu, da ga bomo laže nadzorovali. V gorah se ljudje pozdravljajo, pogosto pa tudi poklepetajo. O tem obstaja celo tako imenovani planinski bonton. Kdaj pa kdaj bomo nedvomno naleteli tudi na ljudi, ki psom niso naklonjeni. Najbolje je, da se pes nauči takšne ljudi prepoznavati in gre kar se da mirno mimo njih. Prepričani pa smo lahko, da bo naš kuža spoznal ljubitelja psov. Pri njem se bo ustavil in pustil, da ga poboža. V gorah moramo imeti psa vedno pod nadzorom. Odpoklic nikakor ne sme biti vprašljiv, pa naj na psa delujejo še tako močni zunanji dražljaji.

V planinske koče je vstop za štirinožce ponavadi prepovedan. To je ena od resnih težav, če bi hoteli s psom na večdnevno popotovanje po gorah.

Če je s psom vse redu na krajših pohodih, lahko trajanje in težavnost poti stopnjujemo. Za mlade pse so primerne predvsem planine, kjer se z avtom pripeljemo do izhodišča, od koder ni večjih višinskih razlik. Tam bodo psi kmalu začutili, da je zrak precej bolj prijeten kot v dolini. Če so planine v poletnem času zasedene z živino, moramo upoštevati določila, ki so napisana na opozorilnih tablah. Zavedati se moramo, da smo mi le obiskovalci, živina pa tam prebiva v sezoni ali pa kar vse leto. Če bomo psu in sebi izbrali lepo in ne prevroče \reme, ga kdaj pa kdaj tudi pohvalili, se z njim poigrali, mu ponudili priboljšek, bo kmalu spoznal, kako prijetno je hoditi s svojim skrbnikom. Na pohodih si vzamemo čas za druženje in telesno aktivnost. Vodo je treba v gore nositi s seboj tudi za psa ter ga naučiti, da v vročem dnevu ne bo pil hladne planinske vode in da pozimi ne bo grizel in lizal snega oziroma ledu. To in še kaj drugega (kinološki tečaji!) lahko psa naučimo že do prvega leta starosti, saj je poznejše učenje manj učinkovito in dolgotrajnejše. Ukoreninjene navade je namreč težko odpravljati oziroma spreminjati.

 

Stopnjevanje

Stopnjevanje telesnih zahtev, psihična stabilnost in ustrezna starost so pokazatelji, na podlagi katerih ocenimo, kdaj gremo lahko s psom na zahtevnejše ture in kdaj lahko od psa zahtevamo več. Najbolje je, da terene, na katera se odpravljamo s psom, poznamo že od prej. Skrbnik je v tem primeru za psa tudi planinski vodnik. Psa lahko močneje fizično obremenimo šele potem, ko dopolni starost približno leto dni. Ob primernih pripravah je nadaljevanje pravi užitek. Če smo psa že prej navajali na različne ovire, ga primerno spodbujali, bo kmalu pokazal svojo nadarjenost. Zelo primerne so vaje na kinoloških vadiščih: različni mostovi, ovire, predori ... Za utrjevanje pasjih blazinic poskrbimo na peščenih cestah in kamnitih poteh. V grapah in hudourniških koritih bomo že naleteli na večje kamne, po katerih se bo moral pes povz-peti in se nato spustiti...

 

Stik s skalo. Če bo moral pes splezati na skalo in se bo nato spustil nazaj, lahko s povečevanjem velikosti skal pripravljamo psa na pogled navzdol in navkreber, česar se mora navaditi. Najbolj nespametno bi ravnali, če bi nepripravljenega psa privedli pred strmo področje in se začeli vzdigovati ali spuščati. Prav tako kot človek se mora tudi pes na to najprej navaditi. Pogled navzdol je lahko za vrtoglavega psa hiter konec obiskovanja gora. Pes si ob prehodu na skalo ne more več pomagati z kremplji, ki jih je prej zaril v zemljo ali travno rušo, zato si turo izberimo načrtno. Pri visokih zunanjih temperaturah pojdimo v gore zgodaj zjutraj in se vrnimo še pred sončno pripeko. Najbolje je, da izberemo markirano planinsko stezo. Če je na poti planinska koča in je pot dobro shojena, so tudi skale na poti manj ostre. Pri ostrih robovih skal, predvsem na visokogorskih kraških planotah, ponavadi se imenujejo "podi", pa se lahko poškodujejo blazinice na tačkah. Zato se odpravimo po takšni poti res z že izkušenim psom, ki ima blazinice utrjene.

Naš nahrbtnik je pri pohodu s psom malce težji, ker nosimo zanj hrano, vodo in pripomočke za prvo veterinarsko pomoč. Hitrost gibanja moramo prilagoditi tudi psu. Pes, ki je pravilno vzgojen, se od svojega skrbnika ne bo oddaljeval in ne bo nikomur nevaren. Zelo ubogljiv pes je lahko prost, sicer pa ga imejmo na povodcu. Če se bo pes ustavil pred oviro, mu jo pomagajmo premagati in ga po prehodu ne pozabimo pohvaliti. Naučiti ga moramo tudi, da bo mirno prenašal, če ga bomo nosili v naročju. Vsako njegovo dobro dejanje pohvalimo in ga kdaj pa kdaj tudi nagradimo. Na cilju ali ob počitkih mu ponudimo vodo in malce hrane. Gora navajen pes gre lažje navzdol, vendar mu zaradi pogleda v globino kdaj pa kdaj zmanjka poguma. Strah pred globino moramo pravočasno prepoznati. Ce se kuža noče spustiti, gremo pred njega in mu pomagamo.

Premišljeno izbrana tura nam bo nedvomno pokazala, kaj psu manjka. Pomanjkljivosti odpravljamo na različnih ovirah, seveda na varnih krajih, lahko tudi na umetnih ovirah. Pes si težavno mesto, kjer se je ustrašil, zelo dobro zapomni in bo lahko tudi čez več let na tem kraju obstal in ne bo hotel naprej. Prav tako je pomembno, da psa po naporni turi dobro pregledamo. Posebno pozornost moramo nameniti stanju blazinic. V poletni vročini se izogibajmo naporom, hodimo pa po severnih straneh gora, po gozdu in ne v hudi pripeki.

Na zahtevnejših poteh. Planinci so gorske poti razdelili na različne stopnje težavnosti: na lažje, zahtevne in zelo zahtevne. Poleg označenih je v zdajšnjem času opisanih in uhojenih tudi veliko lovskih poti in prehodov. Težavnost teh je težko opisati. Na zahtevnejše poti gremo le v primeru, ko naš pes z veseljem premaguje strme dele poti. Izkušnje iz manj zahtevnih poti bodo pomagale k dobremu telesnemu in duševnemu stanju našega štirinožca. Na zahtevnejših poteh upoštevamo specifično zgradbo pasjega telesa, ki se precej razlikuje od človeškega. Kar za nas ne predstavlja nobenih kdove kakšnih težav, je lahko za psa nepremostljiva ovira in tudi obratno. Največjo možno mero pozornosti pa posve-čajmo varnosti. Psi zaradi svojega načina hoje prožijo kamenje precej pogosteje kot človek. To moramo upoštevati in si izbrati drugo pot ali pa Čas, ko na poti ni drugih ljudi. Srečevanje ali prehitevanje je lahko nevarno, saj lahko pes človeka odrine ali pa mu zmoti korak in pogled.
Pri gibanju po strmih terenih je lahko vodenje psa na povodcu dokaj nevarna stvar. Gorniki si ob napredovanju z vrvjo pomagamo tako, da je eden povsem pritrjen na umetni ali naravni pripomoček in ta varuje drugega. Po izteku vrvi po-hodnika vlogi zamenjata. Na poteh, kjer so klini ali jeklenice, je gornik vedno pripet na ta umetna pomagala. Ta dejstva govorijo v prid temu, da je hoja ali plezanje po takšnih predelih s psom na povodcu lahko zelo nevarno. Pes in vodnik drug drugega omejujeta in spravljata v še večjo nevarnost. Naj odsvetovanje takšnih poti ne izzveni kot poveličevanje vrednosti premaganih poti, ampak kot resno opozorilo. Gornik mora ob takšnih dejanjih najprej obvladovati zahtevnejše gibanje, da lahko pomaga tudi psu. Zato se na zahtevne poti podamo le, ko sta pes in njegov skrbnik zares pripravljena. Morda to ne bo nikoli.

Brezpotja. Hoja in plezanje po brezpotjih v gorah je ena od stopenj, ki jo dosežemo najtežje. Poznavanje gore in njenih ustaljenih dostopov, velika mera izkušenosti in dobre pripravljenosti, zrelost vodnika in psa, je pogoj za dosego tega. Morda je hoja po brezpotjih največje zadovoljstvo, ki ga lahko s svojim štiri-nožnim spremljevalcem doživimo v gorah. Prav pa je, da bi se takšnih podvigov lotevali le zelo izkušeni gorniki: alpinisti, gorski reševalci in psi, ki jih potrebujemo za reševanje v gorah.

Sneg. Sneg in zima sta za obiskovalce gora še posebej zahtevna. Ampak človek si lahko izbere ustrezno obutev, dereze, vzame cepin v roko, pes pa je pozimi povsem enako "oblečen in obut" kot poleti. Zato moramo prilagoditi način hoje v gore zimskim razmeram. Najbolje je, da hodi pes v gazi za skrbnikom. Nabiranje snega na dlako, naredijo se lahko kar kepe, je lahko resna težava. Če je snežna odeja na vrhu zmrznjena, moramo upoštevati dejstvo, da si pes ob ledeni vrhnji skorji ne more pomagati s svojimi kremplji. Drobljenje vrhnje ledene plasti snega lahko na tačkah povzroči poškodbe. Morda je še najbolje, da se v takšnem času s psom ne podajamo v preveč strme gore. "Severne" pasme so v tem času v veliki prednosti. Se več, kakor da bi se življenje za njih v tem obdobju šele začelo.

Da napišem nekaj nasvetov za hojo s psom v gorah, sem se odločil zaradi tragične zgodbe, pri kateri se je med drugim izkazalo, kako neverjetno zvesto bitje je pes. Skrbnika, ki se je smrtno poškodoval v gorah, je njegov pasji prijatelj vztrajno čuval. Tudi ob prihodu reševalcev, ki so zaradi netočnih podatkov več dni zaman iskali pogrešanega, se pes ni hotel ločiti od pokojnega skrbnika. Koliko časa bi tako čepel ob njem? Morda celo do svojega konca.

Moj članek pa je nastal tudi zaradi moje "pasje" prijateljice, ki je mnogo prezgodaj preminula. Ne veselih in ne žalostnih dogodkov s psom ni mogoče pozabiti.


Že desetletja hodim s svojimi psi po hribih, tudi na bolj zahtevne pohode so me spremljali nekoč, še najlepše je bilo na brezpotjih in na tistih poteh, ki niso vse zlizane od milijonov čevljev. Na poteh torej, kamor planinski romarji, taki s psi in taki brez njih, ne zaidejo. Zato sem s še večjim zanimanjem in veseljem prebiral tokratno Temo meseca, ki ji je dal Boris Stupar naslov S psom v gore. Kdor zahaja v hribe, naj jo pozorno prebere, kdor se v prelestni svet gora odpravi samo občasno, pa naj to stori vsaj trikrat. Tudi tedaj, ko mislimo, da skoraj vse vemo, najdemo tisoč podrobnosti, ki so nove in za vsakdanje življenje s psom še kako koristne.

 

 

Tudi ko gredo z nami v hribe in se z njimi veselo potikamo po stezah, brezpotjih, ob jezercih in hudournikih, ne smemo pozabiti, da so naši psi v resnici mestni kuzki. Po načinu življenja in prehranjevanja, predvsem pa po vedenju med ljudmi, v prometu, pred planinsko kočo ali vaško gostilno so dandanašnji psi hudo daleč od nekdanjih kmečkih čuvajev, privezanih pri kozolcih ali pred hlevom, od lovskih psov, ki so bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč gospodarju s puško, tudi od tistih, ki so jih s seboj vodili policaji in so kdaj koga, mene denimo, tudi povaljali po potomkah na vrtu. Današnji psi so najprej in povsod socializirani mestni psi, učeno rečeno so - ne glede na pasmo in ne glede na to, kateri praobliki psov pripadajo - canis familiaris urbanis, o njih je beseda v redni rubriki Ljudje in psi. Ko gredo kužki z nami v hribe, je to še posebej pomembno, kajti od našega vedenja in poslušnosti našega psa je odvisno, kako bodo drugi ljudje v prihodnje gledali tudi na druge pse in druge skrbnike.

eXTReMe Tracker