Železar (1974): V petek, 15. februarja, so se v zgornjih prostorih Kazine zbrali jeseniški gorski reševalci ...
... in v delovnem vzdušju, kakršnega so vajeni predvsem na gorskih poteh in v strmih stenah, obračunali s svojim delom v preteklem letu. Ko smo poslušali poročilo načelnika Jožeta Makovca, so se pred nami vrstile slike, ki so jasno ponazarjale, da je v gorski reševalni službi na Jesenicah veliko narejenega, čeprav ne moremo biti popolnoma zadovoljni, saj vemo, da samozadovoljstvo že po meni stagnacijo. Te pa si reševalci ne smejo dovoliti.
GRS postaja se je v preteklem letu močno pomladila. V svoje vrste je vodstvo postaje pritegnilo mlade, perspektivne alpiniste, ki se že na kvalitetnih tečajih usposabljajo in vzgajajo v dobre reševalce, ki morajo poleg moralnih kvalitet imeti tudi odlično tehnično znanje. Da so jeseniški reševalci že zelo blizu temu cilju, nam povedo dejstva, da so mladi reševalci in pripravniki uspeš no sodelovali v žal številnih reševalnih akcijah v naših gorah. In že smo pri planinskih nesrečah, ki postajajo po mnenju reševalcev že pravi fenomen (rešitev zaenkrat ni na dosegu roke) našega planinstva kot družbenega pojava. S številom obiskovalcev v naših gorah raste tudi število planinskih nesreč in zato je pomembna naloga gorskih reševalcev preventivno delovanje med vsemi tistimi, ki radi zahajajo v gore. Jeseniški reševalci prirejajo ali pa se udeležujejo številnih tečajev, sodelujejo na izletih matičnega planinskega društva in s svojimi predavanji mladim, neizkušenim ljudem, kažejo pravilno in najbolj varno pot k gorskim vrhovom.
Pomembna sestavina v delu GRS postaje Jesenice velja opremi, ki je strašansko draga in dostopna le v sosednjih alpskih deželah. Vezanost na uvoz pa seveda še tako ogromne stroške še zviša. Reševalci sami, po svojih najboljših močeh izpolnjujejo že rahlo izrabljeno in tudi zastarelo opremo. Ravno zaradi denarja so se odločili, da v letošnji tekmovalni kriterij reševanja na smučiščih, ki bo v organizaciji jeseniške GRS postaje v Španovem vrhu, uvedejo novost. Tekmovalni rekvizit ne bo že tradicionalen, a zelo drag Akkia čoln, temveč lahke in zelo gibljive kanadke, široka lese na plošča s krivino in ročicami, s katero opravlja le en sam reševalec. Tekmovanje samo bo po kazalo, če bo ta predlog jeseniških reševalcev sprejela vsa slovenska gorsko reševalna srenja.
V sklopu jeseniške GRS postaje deluje tudi številčno in tehnično močan odsek vodnikov lavinskih psov, ki svoje delo usmerja po bogatem programu, katerega cilj je čim bolj izpopolniti kondicijo vodnikov in njihovih štirinožnih sodelavcev. Skoraj vsako nedeljo jih vseh osem lahko srečujemo na naših planinskih poteh v Julijcih in Karavankah. Za konec pa je ostala prijetna dolžnost načelniku, da je nekdanje mu dolgoletnemu načelniku Ludviku Zalokarju izročil zlati častni znak Planinske zveze Slovenije, pri znanje za njegovo pomembno delo v planinski organizaciji.
Celotni zbor pa se je spomnil tudi treh pomembnih jubilejev, osemdesetletnice Jožeta Čopa in šestdesetletnice Cirila Pračka in Naceta Hrovata.
Leta se odmikajo po nekem ustaljenem redu in določenih pravilih, ob vsakem pomembnejšem mejniku pa čas napolni človeka s hrepenenjem po minulih časih, ki so dokončno mimo. Toda jeseniške reševalce v takih trenutkih tolaži pogled na mlade obraze v svojih vrstah. Preprosto bi lahko temu rekli menjava generacij, toda vsaka odhajajoča zapusti dediščino prihajajoči in od nje same je odvisno, kakšna je ta dediščina. Tega se stara garda jeseniških reševalcev zelo zaveda in prvi uspehi se že kažejo. Da pa je potrebno dela ti naprej in še in še, je pa vsem popolnoma jasno in v teta poglavitnem sklepu je celoletna konferenca tudi izzvenela.
Mitja Košir
Letna skupščina planinskega društva
V znamenju varstva narave
Čeprav je bilo v soboto, 16. februarja zvečer v raznih poročilih odgovornih planinskih delavcev naštetih precej različnih problemov, si upam trditi, da je celoten zbor imel nekakšen nadnaslov posvečen predvsem problematiki varstva narave in sploh človekovega okolja. Ista vprašanja je omenjal tudi predsednik PZS dr. Miha Potočnik v svojem pozdravnem govoru, kar je popolnoma razumljivo, saj je dovolj, če se ozremo okoli sebe, pa kjerkoli tiste romantične prvobitnosti samo lastne enkratnosti ni več. Pozdravljajo nas vsemogoči dosežki kemične industrije, ki služijo v embalažne namene. Z vrha Triglava, gore iz našega grba, se nam vsem skupaj izzivalno smehlja najvišje jugoslovansko smetišče. A Triglav je le eden izmed številnih vrhov v naših gorah in smetišče na njegovem vrhu je le eno od podobnih »Turističnih zanimivosti« pri nas. Toda kdo je za vse to odgovoren? Samo planinci prav gotovo ne. Res pa je, da prav planinci lahko veliko narede na tem področju. Z vzorom naj pokažejo drugim ljudem, ki z belo srajco in kravato puste v dolini tudi kulturo, kakšen odnos moramo vsi skupaj imeti do narave, katere proizvod smo in popolnoma odvisni od nje. Vse, kar delamo v škodo narave, delamo v svojo lastno škodo. Podana poročila že standardno niso vzbudila kakšne posebne razprave, kar pa ne pomeni, da niso bila izčrpna. Res je le, da se vsi tisti, ki aktivno delajo v planinski organizaciji, dobro poznajo med seboj in vedo za vse probleme, a se drže načela, da je ovire bolje odstranjevati, kot pa govoriti o njih. Tisti pa, ki so se kljub vsemu oglasili, so v svojih prispevkih omenjali kopico dejstev in spet je prevladovalo varstvo narave, pa naj si je bilo govora o vršiških žičnicah ali zajezitvi Radovne. Že omenjeno izvajanje predsednika PZS, ki je odražalo veliko poznavanje problema, nam je odkrilo nova obzorja in novo gledanje na varstvo narave je bila logična posledica. Ali res lahko vse te pomembne odločitve sprejemajo najvišji forumi mimo planincev, ki so v večini primerov najbolj prizadeti. Tak in podoben odnos do celotne planinske organizacije, ki je med drugim tudi najmočnejša športno-rekreacijska institucija v Sloveniji, je že dolgo prisoten. Kaj se boste vmešavali v te stvari, pustite Sočo Tolmincem, Bohinj Bohinjcem itd. ponavljajo vsevprek prav tisti, ki bi morali prvi poklicati planinske delavce v svoje vrste. Prav zato je predsednik PZS opozoril jeseniške planince na njihovo dolžnost in pravico, da sodelujejo v vseh odgovornih forumih, pa naj bo to telesnokulturna skupnost, ali pa konzorcij za izgradnjo vršiških žičnic. Letna planinska skupščina, ki so jo pozdravili številni gostje, predstavniki sosednjih planinskih društev, je svoje delo zaključila na že ustaljen način, s plesom in glasbo v zgornjih prostorih Kazine.
Mitja Košir
Železar, 22. februar 1974