AR 4/1980 - Bine Mlač: Severozahodna stena
Zahodno od severnega grebena se dviga 750-metrska severozahodna stena, ki ni nič nanj imenitna kot severovzhodna, vendar pa je plezalcem manj znana. V steni je bila do leta 1973 samo ena smer, ki sta jo preplezala milanska študenta Ettore Castiglioni in Vitale Bramani med 27. in 28. julijem 1937. Do stene sta prišla z desne po precej razpokanen ledeniku Trubinasca. S tem sta se izognila padajočemu kamenju v ozebniku Badile, poleg tega pa sta si spotoma natančno ogledala steno in določila približno potek nove smeri. Ker je spodnji del stene izgledal nepreplezljiv, sta vstopila desno od vznožja ozebnika, kjer sta pač morala računati na padajoče kamenje. Poleti tega dela stene sonce skoraj ne obsije, zato je polna požleda. Plezalca sta ugotovila, da so težave podobne težavam v »Likalniku« v Piz Gemellih. Smer poteka, po zajedi, ki jo prekinjajo težavne plošče, zato je plezanje izredno kočljivo in sta morala zato večkrat prečiti. Med plezanjem sta naletela na mesto, kjer se je topil led in curljal po steni navzdol. Bivakirala sta na majhni polici, nekako v višini vrha Piz Trubinasco. Naslednje jutro sta se vzpela navzgor proti desni in se priključila zgornjemu delu zahodnega grebena. Na vrh sta prišla ob 11. uri. Celotno smer primerjata, z že omenjenim Likalnikom, vendar je daljša od njega. Zabila sta 38 klinov, večino pa sta tudi izbila. Prvo ponovitev sta opravila julija 1947 Giovanbattista Cesana in E. Monticelli, drugo pa julija 1949 Camilo Barzaghi in Walter Bonatti. Smer še vedno čaka na prvi zimski vzpon, prvi samohodec v njej pa je bil 24. 7. 1977 Ermando Gugliatti.
Prvi podatki o tej smeri so se pojavili šele z Bonattijevo knjigo »V višavah«. Bonatti in Barzaghi sta naletela na prvo oviro že pri vstopu, kjer je bila ogromna krajna zev, ki jima je branila vstopiti v skale; ni pa bila tudi zadnja. Kasneje sta komaj ušla kamniti salvi. Orientacija v steni je izredno problematična in šele po nekaj neuspelih prečenjih in negotovem nihanju sta končno našla, pravo smer. V steni sta resnično uživala, saj sta plezala preko gladkih plati Sciora in preko previsov. Tik pod vrhom sta padla, v zasedo že običajne nevihte in prišla do grebena malce težje. Drugače je o smeri le malo znanega; lahko pa se kdo hudo zmoti, če misli, da je v tem področju dovolj prostora za nove velikopotezne smeri.
Leta 1976 sta Bob Shaw in Alan Kimberr to smer ponovila in nista opazila strašnega ledeniškega prehoda in nevarnosti padajočega kamenja v sami steni. Smer sta preplezala v enem dnevu, težave pa se gibljejo okoli pete težavnostne stopnje, dva raztežaja pa sta težja (VI). Shaw je opazoval smer iz leta 1974, ki jo je takrat preplezal Bruno de Angeli s prijatelji. Poteka precej naravnost navzgor, izstopa pa po veličastni zajedi.
Poleti 1976 so Francesco Boffini, Guido in Jaccopo Nerizzi, Giuseppe Miotti in Giovanni Pirana preplezali steber della Goccia. Smer je dolga 650 metrov, ocenili pa so jo s VI, A 1 in imenovali »Via Chiarra«. 350 metrov pod vrhom se združi s severnim grebenom. Smer ima še prvo ponovitev, ki sta jo 17. 7. 1977 opravila Ruedi Homberger in Paul Muggli.
Leta 1950 se je na to področje vrnil Bonatti s Pierrom Nevaro. Preplezala sta severno steno Punte St. Anne, ki je nasproti severozahodne stene Piz Badile in ju loči samo ozebnik. »Problem« je že dolgo časa čakal na uspešen vzpon, saj so že mnogi poskušali. Med njimi je bil tudi Christian Klucker. Bonatti je povedal, da je največ težav v prvi polovici smeri, saj poteka preko vidne bele lise in desno mimo previsa. Po tem predelu je svet lažji in pripelje prav do vrha.
Smeri z juga
Najboljši dostop do vzhodnega in zahodnega grebena je prav z juga, pa čeprav je Klucker pripeljal soplezalce s severa. Med grebenoma so štiri različno kvalitetne smeri. Na tej strani gore je tudi Gianettijeva koča. Omenjene smeri so različno težavne, potekajo po manj strmih, manj resnih in bolj krušljivih stenah in rebrih. Originalna smer poteka po lahkih ozebnikih in rebrih v bližini skalnega področja, ki ga imenujejo »Južni steber«. Skalovje je precej krušljivo. Če po njej sestopamo, ji težko sledimo, posebno še v slabem vremenu. Med vzhodnim grebenom in prvotno smerjo sta v tej 450 metrov visoki jugovzhodni steni speljani dve smeri. Mario Molteni in Camporini sta prvo preplezala avgusta 1935. Smer je vredna spoštovanja, saj je nekaj raztežajev ocenjenih s peto težavnostno stopnjo, poleg tega pa ima težavno prečenje in nekaj diagonalnih spustov po vrvi. Direktni izstop sta kasneje preplezala Piccini in Mattaglia. Marca 1956 sta brata Giulio in Dino Fiorelli opravila zimski vzpon. Direktno smer »Via Vera« sta aprila 1972 preplezala Claudio Corti in Claudio Gilardi. Smer sta preplezala v osmih urah, uporabila pa sta 50 klinov. Tudi ta smer ni od muh. V decembru jo je ponovila večja skupina italijanskih plezalcev. Težja je od Moltenijeve smeri, saj je nekje ocenjena s VI, poleg tega pa ima nekaj tehničnih raztežajev.
Jugozahodno steno sta prvič preplezala Raedelli in Sertoni leta 1904; leta 1957 pa so direktno smer preplezali Romano Merendi, Emilio Frisia in Giulio Fiorelli. V opisu piše, da je skala v srednjem delu izredno slaba in mokra, zgornji del pa je boljši. Tu so tudi trije raztežaji šeste težavnostne stopnje. Uporabili so 27 klinov in 3 zagozde.
Poleg smeri v Piz Badile so še smeri v Cengalu, Punti St. Anni in Piz Trubinasci. Sodeč po pripovedovanjih so smeri zelo lepe. Severozahodni greben Cengala je danes izredno obiskan, druge smeri pa še vedno čakajo na ponovitve.
(konec)
Bine Mlač
Alpinistični razgledi, št. 4., februar 1980