Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Po premisleku

AR 4/1980 - Janko Humar: V prvih številkah Alpinističnih razgledov smo lahko prebrali tri članke, ki imajo precej skupnih točk.

V vseh je zaslediti obsodbo, nekaj kar diši po dobrih starih časih (ki jih nikoli ni bilo), nepoznavanje problema (kar se za ljudi z dolgoletnim alpinističnim stažem res ne spodobi) ali pa namensko prikazovanje samo ene plati (kar pa je iz istega vzroka še slabše). Nobeden od piscev se ne more več šteti med mlado generacijo in mogoče je vzrok v tem. Staranje pač prinaša svoje probleme, kot so strah pred novim, odklanjanje, pa vedno večja pozabljivost (tista pesmica o dobrih starih časih, sicer težkih a polnih brezmadežnega idealizma je zame dokaz za to) in prepričanje v svoj edini lastni prav, ki samo s tem, da temelji na izkušnjah, še ni dovolj upravičen. Nepoučen človek, ki bi te tri članke prebral, bi bil prepričan, da je prišla s tistega boržujskega zahoda strašna nevarnost, ki je v temeljih pretresla naš alpinizem; ki grozi, da bo uničila vse naše ideje, stoletno delo naših prednikov, ki grozi, da bo vse razvrednotila - naš alpinizem naj bi bil v zadnjih krčih svojega obstoja. Ne vem, mogoče se res ne zavedam krvave resnosti nastalega problema, zato pa bi rad dodal nekaj svojih misli, da bi mi potem mogoče le kdo razložil, da je zadnji čas, da pridem k sebi in pomagam reševati, kar se še rešiti da. Torej: gužve, gneče, ne vem od kod tile izrazi, mislim pa, da označujejo plezanje po balvanih. Ne vem, mogoče si malo otročje predstavljam stvar, mogoče je pa tuidi res, da je nekje v veliki deželi Ameriki še ena bolj majhna deželica, kjer ni nobene »konkretne« stene pač pa množica balvanov. In potem pride nekaj Američanov na idejo, da bi to lahko lezli, potem pa plezajo in padajo in spet plezajo, pošljejo nekaj sličic v alpinistične revije, se dvigujejo na enem prstu ene roke in nalete na strašen odmev - pri nas. In potem se med tistimi milioni Američanov, ki jih je toliko, da si lahko privoščijo skakanje s padalom z vrha »El Capa« ali pa sprehod po Luni, najde eden, ki izjavi, da je njegov balvan trikrat težje zlesti, kot priti na Everest, pa je nenadoma ves alpinizem ob ugled. Torej smrt gnečam in gužvam! Ob tem pa se nihče ne spomni peščenjakovih stolpov, ki v svojem bistvu niso nič drugega kakor malo večji balvani, pa tudi v načinu plezanja in težavnosti, ni bistvenih razlik. Glejmo vendar stvari v okviru razmer, ki jih pogojujejo. Res ne razumem zakaj pri nas tak preplah. Če sam lezem po skalcah blizu hiše, je to zame samo dejstvo, da bom odšel v stene bolje pripravljen. Bodimo konkretni, pokažite mi nekoga, ki vidi v naši enkratni alpski deželi smisel alpinizma v lezenju po balvanih. Potem bomo lahko govorili naprej, dotlej pa mislim, da je čisto brez potrebe izgubljati čas, živce in besede ob gužvah in gnečah, ob strahovih, ki jih ni.

Prosto plezanje pa bi lahko bila povsem druga stvar. Pollak vse to posplošuje na gužve; je pa verjetno velika razlika med plezanjem nekaj metrskega balvana (ali peščenjakovega stolpa) in prostim plezanjem 1000-metrske stene. In tudi tisti moralnoetični vidik, stik z naravo, na katerega se naš alpinizem sklicuje (in za katerega nam nihče ne daje pravice, da ga popolnoma odrekamo balvanom in peščenim stolpom), je pri tem ob zmanjšani uporabi tehničnih sredstev (čeprav o popolni doslednosti pri pojmu »by fair means« oziroma »s poštenimi sredstvi« res ne morem govoriti) kvečjemu pristnejši. Kaj smo mi, sedanja generacija, krivi, da smo rojeni v času, ko ni več tako izrazitih problemov, kot so bila nekoč ostenja nad Tamarjem, Čopov steber, Sfinga ali pa Steber Dedca. Seveda obstaja še vedno neskončno število manjših problemov, toda neke resne, lepe, dolge, predvsem pa naravne prvenstvene, smeri pri nas poleti skorajda ni več mogoče zlesti (v Sloveniji), če pa bomo silili vedno bolj v detajle in izsiljevali nenaravne smeri, bomo počasi res prešli na balvansko plezanje, čas zahteva svoje, razvoj gre naprej. Zimski alpinizem ima sicer še vse možnosti, poleti pa je tudi treba nekaj najti; nimamo vsi dovolj sredstev, da bi si privoščili Centralne Alpe, ali pa še kaj več, kadarkoli bi hoteli. Imamo klasično, letno, ledno, zimsko, tehnično plezanje, himalajske vzpone; zakaj ne bi imeli še prostega plezanja tam, kjer bi si to lahko privoščili. Mislim, da bi bila to veliko prej obogatitev našega alpinizma, kot pa njegovo razvrednotenje. Prosto plezanje, plezanje na robu osebnih zmogljivosti, je s stališča ideje alpinizma ravno tako upravičeno kot pa na primer plezanje v skrajnih razmerah v zimski steni, pa prav nič bolj nevarno. Ob pravilnem ravnanju, seveda. Če tisk dela iz prostega plezanja cirkus, ga še ne delajo plezalci. Če pa se pojavlja napačen odnos do stvari, smo za to krivi vsi, ker je ne znamo pravilno predstaviti in prestaviti v naše okvirje. Dokončni NE ne bo ničesar rešil in bo kvečjemu dosegel nasprotno, kajti prosto plezanje JE nekaj novega.

Druga stvar, o kateri bi rad spregovoril, je oprema. Plezanje v kratkih hlačah in brez čelade, taki primeri so zmeraj bili in bodo. Čeprav v določenih primerih res niso tako strašno nevarni, lahko pa nevarni postanejo in posledice bi lahko bile prehude, da bi se splačalo to stvar opravičevati. Druga stvar pa so copati. V neko visoko alpsko steno, kjer obstaja možnost, da bo sneg in se vreme lahko hitro preobrne, gotovo nihče, ki ima zdravo pamet, ne bo šel brez čevljev. Pa vzemimo za primer Paklenico. Vsi več ali manj poznano ta ostenja, skalo in razmere in ne vem, zakaj ne bi v nekajdnevnem bivanju tam doli raje tvegal, da uničim copate kot pa čevlje, ki so mnogo več vredne. Skala, tam omogoča plezanje na trenje in človek ima v copatih veliko boljši občutek (za stop, ne samo za počutje) kot v čevljih. Boljši občutek pa je faktor večje varnosti. Druga stvar glede opreme pa so še vedno v veliki meri sredstva posameznika. Cic je pred tridesetimi leti preplezal Varianto v Travniku s 16 klini, eno vrvjo, brez čelade in s štirimi jabolki. Verjetno iz čisto preprostega razloga, ker je bilo to vse, kar je imel. Vsi vemo, koliko stane solidna oprema, velik del aktivnih alpinistov pa nas je študentov (veliko pa je tudi takih, ki imajo opremo, pa niso več aktivni). Plezanje pozimi v ne ravno najboljših Alpininih čevljih lahko pusti precej hujše posledice, kot pa letno plezanje v copatih, pa se nihče ne pritožuje nad tem.

Pa še nekaj pripomb imam k člankoma Ali se temu reče športizacija? in Izumljanje smodnika. Občni zbori, društveni izleti, družba in pesem, vse to je res lepo in prav. Vsi se moramo zavedati dela svojih prednikov, planinske organizacije kot naše osnove in svoje odgovornosti do vsega tega. Prav tako res pa je tudi, da so občni zbori, predvsem pa društveni izleti in podobno, velikokrat čisto dobesedna sranja, ki se začenjajo z nekaj lepimi besedami, nedolžnim pivom, nadaljujejo z vinom, raznimi »šnopčki«, pesem ne prihaja več iz srca, temveč iz kozarcev, vsebine, le-teh pa se seli v glavo; mislim, da mi naprej ni treba več opisovati. In tisti, ki raje vidijo smisel v stenah kot pa v bajtah pod njimi, niso več »tapravi« gorniki, popolnoma so izrodili, »športizirali« idejo alpinizma. Toliko se govori o športizaciji, nihče pa se ne obregne nad kategorizacijo, ki trenutno najbolj diši po tem, kar pojem športizacija predstavlja. Sprejeli smo jo vsi, ker čas zahteva svoje, ker je bilo to nujno, razpravljanju o njej v tem smislu pa se izogibamo. Grešni kozel, ki mora v takih primerih biti povsod, pa je v tem primeru prosto plezanje. Še nekaj mi v Borovem članku ni jasno, namreč to, kdo naj bi ustvarjal in se zgledoval po idolih, alpinistih, ki so dosegli popolnost? Meni se zdi čisto logično, da nekdo, ki je mlad in zagnan, takih ljudi že zaradi svojih želja po uveljavljanju ne more in ne sme priznavati (kot idole in alpiniste, ki so dosegli popolnost, da ne bo nesporazuma).

O Cicovi konstruktivni in zelo vzgojni predstavitvi cirkusantov prostašev, modernistov in nadalpinistov pa samo to: edina sreča, da pri nas ni nobenega takega »alpinista«, kakor jih kritizira on, sicer bi mogoče res šel kdo ponavljat Črno ploščo v Dedcu brez čelade, klinov in varovanja. Alpinistu njegovega kova, alpinistu, za katerega mora na izpitu vedeti vsak začetnik, tak način res ne pristoji.

Pa še en konkreten predlog. Zakaj ne bi pojmov razčiščevali, tisti, ki probleme najbolj poznajo; zakaj ne bi Pollak pojasnil, ne samo opisal kategorizacije, zakaj ne bi Knez razložil način svojega ocenjevanja, za katerega vemo, da »ni po JUS-u«, Tomazin, ki se je najbolje spoznal s prostim plezanjem, pa le-tega.

Janko Humar
Alpinistični razgledi, št. 4., februar 1980 

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti