Jutro (1934) - dr. Arnošt Brilej: Sonce leze počasi, vse rdeče in zaspano, izza Škrlatice.
Tanka meglica leži nad močvirnim svetom v dnu doline. Rateške hiše se gnetejo okrog cerkve in vsaka se greje pod debelim, belim kožuhom, ki je zaokrožil, omilil in izgladil ostre robove in oblike.
Cerkev čepi na gričku, majhna in ponižna, a prisrčna v svoji skromni lepoti. Visok zid, še povišan z debelo snežno plastjo, jo skriva do polovice. Kar pa gleda čez, je tako privlačno, da človek kar obstane in gleda ...
Gospoda župnika zalotim v ranem jutru že pri delu. Svež je, vesel in čvrst kljub številnim letom, ki jih nosi na plečih.
Poslovim se po kratkem obisku. Stari planinec se vrača k razgrnjenim rokopisom; mene pa vabijo in kličejo sonce, gozdi in širne planjave na beli gori.
Smuči, ropočejo po trdi, zmrzli cesti in drče vsaksebi, težko je na tej gladki ploskvi vzdržati smer in ravnotežje. Stare mamice z molitveniki v rokah me srečujejo, vsaka zase model za slikarja in podobarja. Na licih jim sije dobroten smehljaj, ki pripoveduje o mnogih izkušnjah in o jasnem, razčiščenem in umirjenem pogledu na življenje ...
S ceste zavijem na ozek kolovoz in že teptam strmo in naporno navkreber. Ura je devet, na prisojnih mestih že krepko greje nebeška luč, ki zlati onstran doline vrhunce Ponce, Mangarta in sosednjih Julijcev. Pobočja in doline pa spe še vedno v bledovijolčastih sencah zimskega jutra.
V gozdu, ki me objame kmalu nad vasjo, veje še nočni mraz in rezko hrešči pod nogami zmrzla podlaga. Smreke stoje ob poti kot zledeneli spomeniki, visoke. ponosne in hladne. Nizko nad pot sklanjajo svoje težko obremenjeno vejevje.
Že davno nosim smuči na rameh, globoko sklonjen stopam pod nizkovisečimi vejami. Ena ura mine v enakomernem pohodu, neskončna tišina vlada v zimskem gozdu. Skozi drevje se svetlika, naravnost pred menoj se beli sedlo.
Cerkev čepi na gričku ...
Na levi gori golo, gladko brdo — Peč. Trije, štirje smučarji pridrve z naglico brzovlaka po strmini navzdol. Pršič se kadi za njimi, v gibkih kretnjah hite — ponosni gospodarji snežnih planjav — proti avstrijski koči — Dreilanderhütte. Za njimi krmarita previdno in počasi v plužnih zavojih dve smučarki. Nemška govorica bije na uho, nenadna »pika« rezko prekine veseli žvenket smeha, ki utone v sipkem pršiču.
Na vrhu poleg piramide počivam. Tromejni kamen, ki mi je segel v oktobru — ali kdaj sem bil zadnjič na Peči do prs, je zdaj globoko pokopan pod snegom. Komaj razločim črke, ki kažejo smeri posameznih držav: ozki kot Jugoslavije, široko ozemlje Avstrije in nekoliko manjši italijanski pas. Koča naše obmejne straže je vsa okrašena z ivjem. podobna je hišici iz pravljice. Dim se vije iz nje, nočem ga vsrkati vase, da se me ne lotijo skomine ...
Vroč čaj je pozimi na prostem božanska pijača, roko ogreje, telo in misli; menim, da starogrški nektar ni mogel biti mnogo boljši. Srebam vroči napoj in se menim z brkatim graničarjem, ki mu neki Korošec razlaga daljne vrhove.
»Tisto tam je Ojsternik« — uči Nemec in kaže na belo kopo tostran Ziljske doline. Kaplar piše ime v svojo beležnico.
»G na koncu, ne k« — pravi Korošec. O, to pa že ne bo držalo!
»Piši mirno k, kaplare, Ojsternik je slovensko ime in se piše s k,« nasprotujem jaz.
Korošec se vda. »Pa naj bo k, če veste vi bolje.«
Tri, štiri smrečice, vse povite v ledeno skorjo, stoje ob strani in kljubujejo vetru in viharjem, ki brijejo čez goli vrh. Sonce je že odtajalo ledeni oklep, ki se rožljaje ruši in lušči z zelenih vej. Globoki zameti tvorijo nasipe in kotanje, onkraj njih pa stoji temna pregrada strnjenega smrekovega gozda. Tam za šumo rastejo v temnomodro nebo naši ponosni Julijci: Mangart širi svoje široko obokano teme. Visoka Ponca se dviga kot veličastna velegora v sinje ozračje, Jalovec gleda izza njene rame, skoraj neznaten s te točke, a vendar še smel in drzen po svoji edinstveni obliki. Od Mangarta dalje pa sledita primorska orjaka Viš, ki se mu nazobčani vrhovi Gamsove Matere naslanjajo na Široka pleča in dalje od njega ves teman razsekan in razmetan — Poliški Špik, kralj med Zapadnimi Julijci. Še dalje, mnogo dalje plava pogled skozi ažurno ozračje. Mimo Karnskih Alp, kjer kipita Mittagskofel in koničasti Zweispitz visoko v nebo, tja do Lienških Dolomitov in preko Monte Cermule prav do nepravilne piramide Piz Timao, ki v daljavi že nekoliko zameglen zapira obzorje. Ravno nasproti, blizu in ves naš stoji košati in plečati Dobrač. S prostim očesom dobro razločim obe cerkvi na vrhu, slovensko in nemško. Tam nekje na tistih položnih pobočjih, ki se vlečejo od vrha Dobrača pa prav doli skoro do Beljaških Toplic, krmarijo sedajle naši tovariši, ki so se včeraj odpravili v te kraje. Človek bi jih kar zavidal, ko gleda te širne, bele planjave, v katere sedaj po mili volji rišejo in režejo svoje kristijanje in zavoje.
Lahne megle se vijejo kot pajčolani preko neba, prepregle so že sonce, ki jih ne more več prodreti s svojimi medlimi žarki.
S smučmi na rami se spuščam naglo po lastnih stopinjah nizdol. Sredi gozda zapustim kolovoz, skočim čez mejo in že drsim čez gladke, položne senožeti nižje in nižje.
Rateče se svetijo iz doline. Nikjer ni žive duše. Cerkveni zvon vabi k nauku. Sonce je izginilo za meglami in gorami. Mraz grize v roke in ušesa.
Ovinek je sicer, a ne morem se ustavljati. Zlezem prav gori na vrh travnika k cesti, ki vodi na Podkorensko sedlo. Od tam doli pa zdrknem v enem samem blaženem, dolgem smuku prav tja do Kranjske gore. Hu, kako žvižga veter mimo ušes! Oči se solzijo v mrzlem vzduhu. Vrtoglavica brzine opaja in naslaja. Prezgodaj, mnogo prezgodaj je vse to pri kraju ...
Dr. A. B.
Jutro, 4. februar 1934