AR 3/1980 - Ciril Debeljak: Stopili smo v svet alpskih velesil, v areno najboljših in poiskali tam svoje mesto!
Ali spadamo zraven in ali smo sposobni temu napredku dati svoj - jugoslovanski pečat? Mislim, da smo narod, ki ne kopira lovorik, in ne moštvo, ki vnaprej ponavlja ustaljeno. Že po sistemu, v katerem živimo in ustvarjamo svoj lastni red in živelj, smo tvorci novega.
Ko teče beseda o alpinizmu, pa mirne duše povemo svoje! Nočemo ničesar novega; spoštovanje etičnih in moralnih norm ostaja sveti zakon, saj tehnika plezanja od ena do šest in celo po novem do devet ni ničesar drugega kot normalni vzpon človeka in njegovih vrlin - in mladi drvijo v napredek vsaj trikrat hitreje, kot smo nekdaj v počasnem ritmu postavljali temeljni kamen zgradbi, ki je naš alpinizem (predvsem amaterski) postavljala evropskemu ob bok in ga nehote celo poščegetala, da tu in tam ta ustaljeni ritem požene hitreje, da ne pride do zamude.
Nismo več opazovalci in že dolgo ne učenci mojstrov! Prej bi stavil, da obračamo na glavo in zaradi, svoje trdožive biti nehote postajamo profesorji. Nisem kriv, ko pišem to oceno; lahko sem le vesel, ker vem, da sem prilepil mali kamen v mozaik te mojstrovine.
Slovenec je bil, je in bo ostal - še vrag mu ne pride do živega, kaj šele graščak in gospod - kmet, tovariš in prijatelj vsemu in vsem - naravi brat in k temu še planinec - alpinist. Potem ni več samo oseba, zapisana v kataster. Je del gore in trd kot ona sama - ko misel mu odpira lastni svet, razgled in nrav, kjer prost je vseh pritiskov, norm in zakonov modernega sveta!
Bili smo sužnji! Čas je, da v novem svetu le postanemo, kar smo od nekdaj; močni, kleni in sami svoj gospod. Res svoj, galant pri ženi, do sebe neizprosen v steni (sicer živiš ceneno); dosleden njemu, ki je na vrvi pred teboj - in še pošten do vsega živega okrog sebe. Tu zraven štejem cvet od mahu do planike, od male miške do gospoda kozoroga.
Saj navsezadnje smo le na istem; vsak išče svoj prostor in kljub dobremu namenu in prijateljstvu - smo radi sami!
Živ k živemu ne spada (tu pač moderno odpove), če duša vsaka hrani se po svoje ...
Ciril Debeljak