Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kaj je smisel in kje so meje alpinizma?

AR 3/1980 - Marko Šurc: Človek - alpinist v 2000 metrov visoki himalajski steni brez tehničnih pripomočkov, opremljen le z najnujnejšim in treniran do poslednjih možnosti! To je vrhunec, to je smisel: en človek - ena gora in ničesar drugega.

Tveganje, nevarnosti, noro početje, vse to mora alpinizem vsebovati, drugače ne bi bil alpinizem. Zakaj hočemo alpinista prisiliti, da bi se počutil popolnoma varnega v steni, ko pa vemo, da je to nemogoče? Zakaj prepovedujemo to in ono, ko pa vemo, da je prepovedano jabolko slajše? Zakaj si postavljamo vprašanja smisla alpinizma, ko pa vemo, da ima vsak človek - alpinist svoj pogled na plezanje in njegov smisel in da bo le-tega tudi zagovarjal? Čemu vprašanja tehničnih pomagal, poštene igre, soliranja, prostih ponovitev ...? Stena je arena brez gledalcev, v njej je človeku vse dovoljeno, stena je kraj alpinistovega izživljanja, goljufanja, trpljenja, sreče ..., odvisno pač od človeka. Saj gremo zato v steno? Z željo po pustolovščini, zadovoljstvu, slavi, doseganju zastavljenega cilja ... Gremo kakorkoli in kamorkoli! V copatah ali gojzarjih, s cepinom ali zatiči, sami ali v navezi, v Himalajo ali v »gužvo«!

Čemu omejitve in zakoni tam, kjer jih je že zdavnaj postavila narava. Narava v vsej svoji lepi nevarnosti na eni strani in človek s svojimi fiziološkimi lastnostmi na drugi strani. Kako, kam in zakaj, naj bi vedel vsak sam!

Temu bi marsikdo ali pa večina rekla: neodgovorno ravnanje mladine, ki je komaj povohala alpinizem. Zaenkrat v alpinizmu še ni omejitev kot v prometu, vsakemu je kljub očitkom še vedno dovoljeno vse, kar ni v nasprotju z načeli človekovega bivanja! Na žalost!! Torej, kje so meje? Meje so v zmožnostih posameznikov!

Zame osebno pomeni alpinizem najintimnejši odnos človeka do gore! Čim nevarnejša je stena - gora in čim manj je človek nakičen z raznimi tehničnimi pripomočki takrat, ko so odpravi nanjo, tem pristnejši je ta odnos. In kaj pričakujem od toga? Skušam se čimbolj približati vrhuncu alpinizma, ki je omenjen v prvem odstavku, poglobiti odnos do gore, izuriti svoje sposobnosti in končno: določiti mejo svojih sposobnosti glede na meje alpinizma.

Kaj vse se skriva za tem?
Tveganje, goljufanje, sreča, pohlep, sebičnost, vesolje, obup ... In to je tisto, kar privlači, to je življenje, kar uči živeti! Je pač tako, brez pravil!

Čemu potem tehnika plezanja in vsa ostala literatura v alpinizmu? Preprosto, da ne začnemo sami prav z dna, ampak gradimo na trdnih temeljih dalje, vsak po svoje. In prav to neenotnost, različne idejne in stvarne usmeritve alpinizma nekateri obtožujejo. Zakaj? Primer: Direktna v Špiku leta 1926, prva ponovitev, ponovitev pozimi, solo ponovitev, solo ponovitev pozimi ... Kaj bi bilo v tem razvoju napačnega? Nanga Parbat: ekspedicija, naveza v alpskem stilu, ekspedicija pozimi, človek sam na vrhu ... Kritike, namigovanja, očitki. Prvič prosto preplezan osemmetrski balvan.

Kaos mnenj. Kaj je težje, kaj je še smiselno, kaj je pravzaprav alpinizem in kje so meje uporabe tehničnih sredstev?
Priznam, težje ali nemogoče mi je preplezati na osemmetrski balvan, kot priti na Nanga Parbat, toda smisel mojega plezanja ni balvan, ampak priti na določeni vrh. Torej stremim za tem ciljem in se me akrobacije v »gužvah« ne tičejo. Toda kdor se odloči za »gužvo«, čemu bi mu očitali in zahrbtno ubijali njegov smisel plezanja? Mar ni nasprotovanje dejavnosti, ki nam pač ni všeč, ker smo si zastavili drugačen cilj, bolj nizkotno za nas same, kot pa za tistega, ki ga hočemo spreobrniti?

Alpinizem se je pač razvejal. Opazili smo to in se zgrozili. Nasproti nas, takole kar čez noč, je nenadoma pognala zelena veja, ki je z našega stališča ne moremo doseči. Užaloščeni in nevoščljivi smo še isto jutro ukazali, da je stranske veje treba takoj požagati, pa še niti ne vemo, kakšen sad bodo rodile. Je tako ravnanje pravilno? Ni morda drevesu bolj v škodo kot pa v korist? Vsakdo mi takoj posoli z dejstvom, kaj pa varnost, nesreč je veliko, preventiva je slaba, odgovornosti pri mladini ni. Zopet se zavrtimo v krogu in vrteli se bomo toliko časa, dokler bo v gorah deloval človek.

Čemu potem izgubljanje besed?
Pustimo človeku - alpinistu, da po svoji lastni presoji, s svojo idejo in zastavljenim ciljem stopi pod »gužvo«, steno ali goro in naredi to, kar želi, kar hoče. Večina dognanega v alpinizmu je zapisano, večina alpinistov - plezalcev to pozna in priznava, pravzaprav bi morala poznati in priznavati, torej strah in očitki pred kom in komu? Pred posledicami razvoja alpinizma ...?

Naj vsakdo sam odgovarja za svoja dejanja!

Kdaj, pred ali po smrti?

Marko Šurc 

 

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar


AN - 14.01.1980 ... Izginil v triglavskem pogorju
BOHINJSKA BISTRICA, MOJSTRANA, 18. januarja - Gorski reševalci iz Bohinja in Mojstrane so danes odšli iskat 22. letnega Marka Šurca, alpinista, ... našli so ga 25. junija 1980 (SiOG 1/1980).

Naša alpinistična misel

1 komentarjev na članku "Kaj je smisel in kje so meje alpinizma?"

Lojze Budkovič,

Dragi prijatelj,

bil si nekaj dolgih korakov pred časom v razmišljanju in dejanjih. S tem pisanjem si v tistih časih požel val kritik in neodobravanja. Sledil si svoji poti in Stena je leta 1980 ustavila tvojo življensko pot. Pustil si nam lepe spomine na čudovite ture, ki smo jih skupaj opravili v bohinjskih stenah.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti