TK Gora - Matej Kosem: ... nekaj o razmerah in še nekaj o poučni izkušnji glede plazov.
Namenjeni smo bili proti Špiku nad Špranjo. Štart v Žlebeh, malo po cesti malo po bljižnici. Cesta proti planini je lepo smučljiva, bljižnica čez gozd ne. Svežega snega je v teh koncih kakšnih 20-25 cm. Zjutraj ob devetih je bil severnik še močan, v kakšni uri pa je precej popustil. Videti je bilo, da je čez greben Špika veter prenašal precejšne količine snega. Vedoč, da bo zgoraj zaradi naloženega snega potrebno zelo paziti, se kljub temu odločimo za nadaljevanje. Plan je bil, da gremo do tam, kjer se nam bo zdelo še varno.
Nad planino je bila podlaga mešana: do stare plasti spihana podlaga in mehka kloža. Višje gor pa v glavnem malo trša in mehka kloža. Stopnja nevarnosti snežnih plazov je bila menda za ta konec ocenjena z 2. stopnjo. Glede na močan veter se nam je to sice zdelo premalo, po drugi strani pa pomenilo tudi brezvezno potuho. Najbrž je podobno razmišljalo še ostalih 50 turnašev ta dan. Če se pa že nismo zavedali snežnih razmer, smo pa gotovo drug drugemu dajali potuho in bili ena velika čreda ovčk. Na tem mestu omenjam ovce zaradi situacije, ki je sledila.
Prispeli smo do višine, kjer se pot za vzpon na vrh Špika odcepi v levo proti strmejšemu terenu, ki se na vrhu zoža v grapco. Od skupine kakšnih desetih smo se trije odcepili in napravili prerez snežne odeje. Vrhnja plast klože (25 cm) je bila po naši oceni zelo slabo sprijeta s podlago starega snega in nadaljevali smo v smeri večine. Večina pa se je vzpenjala proti sedelcu. Nekateri so bili že na vrhu, drugi pred nami, mi za njimi, pa še en kup za nami, nekateri pa so se vzpenjali tik nad planino. Preštel sem pikice, in garant nas je bilo med 50 in 60. Tisti nižje dol mogoče res niso bili namenjeni tako visoko in jim delam krivico, če jih tlačim v isto čredo. Nekateri so se tudi ustavili pod skalo, ki se nahaja kakšnih 50 višincev pod sedlom. Tiste ta hude ovce smo pa nadaljevali mimo skale. Malo stran je prerez pokazal na zelo nestabilne snežne razmere, zakaj bi bilo tu ob zelo podobnih pogojih kaj drugače. To dejstvo smo nekateri ob pogledu na pred nami vzpenjajoče rahlo ignorirali-beeee. Če njih drži, bo pa še nas, ane. Je pa res, da v tem času še nihče ni peljal dol. Sam sem bil kakšnih 5 višincev nad skalo, ko so se nasproti že pripeljali prvi smučarji.
Malo počakajo, skušamo jih usmeriti iz naše vpadnice. Ko zopet štartajo pa naredi wuff! Pa smo bili tam kjer nebi bilo treba. Plaz nas je tri odpeljal kake 100 višincev nižje. Nihče zasut, nihče polomljen, vse se je končalo dobro. K sreči je bila špura za vzpon v glavnem umaknjena poti plazu. Nekaj izgubljene robe (čelada, palica, smučarska očala, sončna očala) in spraznjena bomba na ABS-u ter nekaj izgubljenih višincev deskarije so plačilo za današnje šolanje. Ostali del spusta je bil pa super.
Matej Kosem