AR 2/1979 - Boro Jerabek: Neposredni povod za nastanek tega razmišljanja je bil v bistvu nepomemben dogodek na društvenem izletu ob 25-letnici PD Kozjak.
Ob neki priložnosti mi je Inko bridko potožil nad nečim, kar je spet videti nepomembno, a je njemu tistega dne pokvarilo počutje. Ko je na alpinističnem odseku zbiral prijave za izlet, mu je poba, ki je pred kratkim postal član gladko odbrusil: »Ali res misliš, da bom šel na tako sranje? Mene tam nikoli ne boš videl!«
Omenjeni dogodek je bil kot že rečeno le neposredni povod, da dam obliko kupu navideznih malenkosti, ki se mi že nekaj časa nabirajo in v svojem bistvu kažejo v določeno smer, za katero sem prepričan, da pomeni odklon od ideje, ki bi morala biti skupna vsem gornikom, tako onim, ki se še niso povzpeli višje od najvišjega pomurskega hriba, kot tudi tistemu, ki se je prigaral na vrh Everesta. 0 ideji sami razpravljati seveda ni moj namen, saj verjetno drži, da so zadeve tod okoli precej subjektivnega značaja. Za boljše razumevanje nadaljnjega razmišljanja pa naj le povem, kako si približno predstavljam, kaj naj bi bilo tisto, kar združuje sto tisoč Slovencev v eni organizaciji. Pa naj bom čisto kratek - ljubezen do gora in vse drugo kar nam omogoča, da to ljubezen izražamo in v njej tudi uživamo. Med sto tisoč Slovencev, o katerih govorim, pa prištevam tudi tisoč alpinistov. Vendar pa je znano nekaj bistvenih stvari, ki naredijo alpinista. Če nekomu katera od teh manjka, le-ta ne more biti alpinist. Lahko je le slabši, poprečen, boljši ali najboljši plezalec.
Od tod naprej verjetno govorim o nečem, za kar bo marsikdo ugotovil, da v svojem bistvu ni lastno le alpinističnemu odseku Kozjak. Tudi zaradi tega sem se odločil, da objavim tisti kup »navideznih malenkosti«, ki sem mu na ta način poskusil dati obliko. In naj še povem, da sem hvaležen tistemu ali tistim, ki so mi s tem glasilom ponudili res enkratno priložnost. Pa naj ostanem kar pri našem konkretnem primeru.
Živo se spominjam dni in mesecev, ki so sledili, ko sem pred enajstimi leti prišel k alpinistom. Nekaj nas je bilo, ki smo že dolgo pred tem skupaj zahajali v hribe, kot mulci gazili globok pohorski sneg ali šotorili ob bistrih hudournikih. Navezanost na naravo in gore je skovala prijateljstvo, ki še traja in bo trajalo. Tista prva leta med izkušenimi plezalci niso bila niti najmanj lahka, a so bila lepa. Vajenec sem, vajenec tja, daj klozet papir, kje je štrik. Celo kako ponižanje je bilo treba požreti. Danes sem hvaležen za tisti odnos, ki je v mladem človeku ojeklenil voljo in izklesal željo: ostati in uspeti. Vsi, kar nas je takrat prišlo, smo še tukaj, medtem pa so se menjavale generacije. Počasi smo prevzemali dolžnosti in tudi najodgovornejšo izmed vseh - vzgojo. Skušali smo prihajajočim mladim ljudem predvsem vcepiti ljubezen in pravi odnos do narave in gora. V želji, da jih usposobimo za to, da lahko brez tveganja uživajo v dejavnostih, ki se jim posvečajo, pa naj je to ekstremno plezanje ali fotografiranje cvetja, smo vzgajali ne le plezalce, temveč tudi al-piniste. Dostikrat smo poslušali pikre na svoj račun, če smo na primer zahtevali, da naveza pod vodstvom pripravnika ne pleza težjega od štirice. Vsem težavam navkljub pa je razvoj le šel svojo normalno pot, bili so tudi težki vzponi, celo prve jugoslovanske ponovitve slavnih smeri in tudi odprave. Pri vsem tem pa po eni strani s prikritim ponosom, po drugi strani pa s spoštovanjem vemo, da v več kot dvajsetih letih obstoja nismo kopali groba.
Da se bi izgubil v nostalgiji, bom poskusil biti kratek in konkreten. Mladi in zagnani ljudje običajno vzpostavimo zadev, ki se tičejo naših predhodnikov do njihovega dela in izročila. Ta odnos je prej kritičen, kot ne. To je potrebno, vendar pa lahko postane škodljivo, če je kritika nekonstruktivna, na slepo in nalašč zanikanje in omalovaževanje vsega, kar je bilo. Res je, da so (ali smo) včasih morda celo manj plezali, ali vsaj manj ekstremno. Toda to je šlo le na račun nečesa, na primer tega, da je ena izmed prejšnjih generacij s prostovoljnim delom postavila kočo, da imamo danes kje spati. Druga je prispevala toliko večji delež k vzgoji, spet naslednja je organizacijsko in materialno utrdila društvo. In tukaj iščem in najdem zvezo, ki jo je v dosedanjem razmišljanju utegnil kdo že pogrešati - generacije so ustvarjale pogoje za to, da se lahko bodoče izživljajo v odnosu, ki bi jim moral biti bistvo in osnovna nit - v ljubezni do gora. Le tistemu, ki se od vsega tega na kakršenkoli način ali iz kakršnegakoli vzroka omejuje, se lahko posreči, da z dvema stavkoma o sebi kot o gorniku pove vse. S tem namreč, ko ga ne zanimajo taka »sranja« kot so občni zbori in društveni izleti (ki so že tako zelo redki), pokaže svoj odnos do okolja, ki ga je ustvarilo in ki mu omogoča, da je gornik, ali vsaj je vsaj omogočilo to postati. Zavestno in aktivno zanika vse, kar je okolje zanj naredilo. Pri tem nihče ne zahteva hvaležnosti, prav tako pa tudi ne nekritičnega razvrednotenja. Takega gornika bi po vsej verjetnosti še pri tako imenovanem (in upam) bivšem »mariborskem alpinističnem klubu« brez škode pogrešali.
Časopisi v svojem brezobzirnem lovu za senzacijami na veliko pišejo le o gorniških nesrečah, v zadnjem času pa tudi o tako imenovanem prostem plezanju, hvaležno snov jim ponudi še kakšen uspeh v Himalaji. Iz prostega plezanja so na primer uspeli narediti nekaj akrobatsko nadčloveškega, kar brez dvoma priteguje množice nepoučenih bralcev. Mlad ambiciozen plezalec bi se prav gotovo tudi rad videl na časopisnih straneh in videti je, da je to nekaterim postalo osnovno vodilo. Če bo šlo tako naprej, se bo pričelo dogajati, da bodo pobje viseli v ekstremnih smereh, pri tem jim bo prav malo mar, kako je ime steni in kako se reče dolini, v kateri hrib s to steno je. Spodaj pa bodo postavljene tribune in ljudje bodo čakali na vstopnice kot pred nogometno tekmo. Pa fotoreporterjev tudi ne bo manjkalo. Vse bolj iskani idoli so Messner, Ghirrardini, Knez. Vse drugo ni vredno počenega groša. Zeleniške špice so le še za stare babe. Zanima me pa, ali je kdo od nadobudnih in preveč ambicioznih fantov že vprašal Messnerja ali pa Frančka, kaj vse je potrebno, da se doseže popolnost? Po izčrpnem pogovoru bi verjetno ugotovil, da moraš za to biti predvsem celovit alpinist z vsem, kar sodi zraven. Kajti sicer bomo vedno več planinskega cvetja polagali na sveže gomile. Ne verjamem, da se temu pravi športizacija v alpinizmu.
Sicer pa - planinska javnost naj pove, kdo ji je ljubši: ali plezalec z Bridom Klina, ali alpinist brez njega. Razlika med obema pa ni le v tem, da se slednjemu tudi občni zbori in društveni izleti zdijo pomembni ter da v družbi in tudi sicer rad zapoje tu in tam. Predvsem pa bi ga bilo zelo sram, če bi mu kdaj ušlo kaj podobnega, kot je bilo tisto: »Na takem sranju me že nikoli ne boš videl«.
Boro Jerabek
Alpinistični razgledi, št. 2., december 1979