Slovenec (1934), roman iz 14. stoletja - Ludvik Ganghofer: Zimska cvetka! Ti pristna cvetka gora!
Ne manj ljubka in lepa kakor živordeči poletni sleč in še skrivnostnejša ko žametaste zvezdice planik. Telog! Ko zagrne zima s svojo belo odejo vse gore, ko zamrje vsak cvet in zadremlje vsaka rast, tedaj se zdrami kaleča moč v globoko pogreznjenih koreninah te edine rastline, kakor da bi bilo njej ukazano, naj čuva življenje, da bi ne ugasnilo popolnoma v mrtvi dobi med jesenjo in pomladjo. V mrzli pušči poganjajo njegovi listi, in med snegom in ledom se odpirajo njegovi cveti! In če se pozimi pokaže smrt v zasneženih gorskih dolinah ter se dotakne s svojo mrzlo roko nedolžnega otroka, tedaj spleza žalujoča mati visoko na blesteče snežne rebri in splete svojemu umrlemu ljubljencu bele cvete v venec, v znamenje večnega življenja.
Telog! Življenje in smrt obenem. Kajti korenine te rastline hranijo v sebi skrivnosten sok, ki ozdravlja bolna srca in pobarva spet bleda lica. Za tistega pа, ki ga pregoltno uživa, se prevrže zdravilo v smrten strup.
Dve kapljici, dve kapljici — lice zardi,
kapljic deset, kapljic deset — na drugi moraš svet!
Tako pravi narod — in dočim je trda tema pričela zagrinjati bele cvete na križu, je zamrmral Hajmo to prislovico predse kakor v slutnji, da ni več daleč čas, ko bi utegnil »dveh kapljic« zelo potrebovati tudi on sam.
Nad vsemi gorami je bil ugasnil rdeči žar; v sivovijoličasti pari sta se strnila nebo in zemlja. Nad Hajmovo glavo je bil že trda noč, samo daleč tam na zapadu se je videl nad obzorjem še zelenkastorumen sij, v katerega se je črno risal nazobčani greben lattenskih sten.
Gorski gozd in hudourniki so šumeli, zamolklo je bučal jug in skozi prelivajoči se zrak so nemirno žarele večerne zvezde.
2.
Hajmo je moral še dobro uro hoditi, da je dospel do svoje koče. Ko se je približal kladari, je čudoma zapazil, da se skozi polodprta vrata in skozi okence sveti rdečkasti žar ognjiščnega ognja. Kdo je bil prišel v gosti? Pospešil je korake in stopil v kladaro.
Bil je majhen prostor, kamor je prišel. Hišna stena iz brun je tvorila obenem steno izbe; razpore med trami so bile zamašene s suhim mahom. V steni poleg vrat je bilo okence. Nizko in preprosto kamenito ognjišče je zavzemalo skoro četrtino prostora: ob steni poleg ognjišča je stala okorno stesana postelja napolnjena s senom, na njej volčja preproga, podzglavje iz srnje kože in velik hrapavoresast kos sirovega sukna; ob ostalih stenah so bile brunaste klopi, v kotu poleg okna je stala groba miza. Ob steni še omarica kot shramba za živež, nad ognjiščem križema dva droga za sušenje mokre obleke, poleg vrat dva lesena klina za samostrel in obramnik, deska z vsakovrstno posodo, in v kotu nad mizo križ, okrašen z uvelimi cvetlicami, prav tako zakrnelimi ko vse tramovje; kajti dim z ognjišča je ostajal vedno dolgo v izbi, preden se je skozi razpore v stenah in streho zvil na prosto.
Pred ognjiščem, na katerem je močno prasketal in svetlo gorel ogenj, se je ukvarjal s kadeče se kožico samostanski hlapčič, nekako petnajstleten fant, suh in mišičast, s pretkanim obrazom in zavihanim nosom, na kratko pristriženih las; oblečen je bil v raševnat suknjič, ki je po svojem kroju in dolžini sličil skoraj meniški kuti.
Ko je stopil Hajmo skozi vrata, ga je pozdravil dečko samo s tem, da mu je prikimal z glavo in pomežiknil z očmi. S senene postelje se je pa dvignila okrogla postava: menih v črni redovni obleki avguštincev, prepasan s širokim usnjatim pasom; nakovane čižme, ki so se sušili ob ognju, je bil že zamenjal s slamnatimi copatami. Pesti je oprl ob boke in stopil proti Hajmu; njegove majhne oči so trepljale, usta so se gibala, kakor bi grizel, in z glavičastega nosa ter prijaznih lic je odsevala škrlatasta svetloba od ognja.
»Dobrodošli častitljivi oče!« je pozdravil Hajmo in snel čepico.
Valti, hlapčič, se je ob tem pozdravu zahehetal; menih se je pa zasmejal iz vsega grla: »Torej ti si Hajmo, naš novi lovec?«
»Jaz!«
»Ne verjamem! Ne verjamem!«
»Prav zares sem!« je mencal Hajmo v zadregi.
»Ti? Ti hočeš biti lovec? O ježeš! S teboj je gospod Henrik naletel na pravega! Ti hočeš biti lovec? Lovec mora imeti oči! Razumeš? Ti imaš pa oči kakor slepa miš! Tu ... poglej sem!« Smeje se je nagnil menih glavo in pokazal teme, vse obraslo s sršastimi šopi las, kjer se ni dala opaziti niti sled kake tonzure.
Sedaj se je zasmejal tudi Hajmo, in Valti, mahaje som in tja z omaščeno železno žlico, je zakričal lovcu na uho: »Saj to je samo brat Severin, naš vrtnar!«
O kako imena lažejo! Severinus, to se pravi »strogi«, »resni« — pa ta obraz in ta trebušček, ki se je tresel od smeha, da se je brat Severin moral spustiti na klop in priti teko nekoliko do sape!
»Tako? Tako? Torej brat ste?« je dejal Hajmo, odpenjajoč si svoje orožje. »Potem pa dvakrat dobrodošli!« In smehljaje se je stegnil desnico.
Severin mu je segel vanjo z eno roko, dočim je drugo dvignil, hudomušno z njo grozeč: »Ti! Ti! Če izdam to gvardijanu, da si patra samo pol toliko vesel ko fratra, potem boš slabo naletel!« Hotel je dalje govoriti, toda iz ponve, ki je visela nad ognjem, je nenadoma čudno zasikalo. »Valti, ti mrha!« je zakričal brat prestrašen in planil k ognjišču. »Prav res! Pusti falot, da se nam piča zasmodi, kakor bi bila duša, ki jo praži hudič! Sem žlico!« Iztrgal je železni rogelj fantu iz rok in začel kadečo se jed tako vneto obračati in mešati, da so mu rdeča lica kmalu začele oblivati svetle potne srage.
Hajmo ga je nekaj časa opazoval, nato si je snel z ramena lok in drgnil z usnjeno zaplato od vlažnega zraka zmehčano tetivo tako dolgo, da se je segrela in posušila. Ko je obešal orožje na lesen klin, je prinesel brat Severin kadečo se ponev k mizi.
»Tako, fanta, zdaj pa nad pičo!«
Usedli so se okoli mize, ki jo je ognjiščni plamen dovolj obsvetljeval, in so malo pomolili. In v istini — veseli obraz brata Severina se je za trenutek zresnil. Komaj je pa imel svoj »amen« z ustnic, je bil prvi z žlico v skledi.
Použili so bili komaj nekaj grižljajev, ko je Severin urno odložil žlico in zgrabil onadva za roki: »Stoj! Na najboljše smo pozabili! Valti! Sem z dobroto božjo!«
Fant je skočil pokonci in prinesel iz bisage trebušasto lončeno grljanko. Oprezno je brat Severin izvlekel lubasti zatič in porinil posodo pred lovca: »Prvi požirek bodi tvoj ... samostansko pivo!« Mlasknil je z jezikom.
Hajmo je globoko potegnil. »Da, brat, tu se čuti dobrota božja!«