Jutro (1934): Kofce, 26. januarja
Oni dan je bil avtotaksi od Tržiča do Sv. Ane tako natrpan, da sta se obesila dva tovariša zadaj na vrv in sta vozila ski-joring do Ankeleta. Za majhno napitnino sta si lahko privoščila ta užitek, ki ga poznajo le redki. Oskrbnica s Kofc skrbi za vse, pa tudi za pravilno markiranje potov pozimi.
Najboljša pot na Kofce je ona, ki zavije pri šentanski sirotišnici na desno in se polagoma vzpenja proti Vasovniku in čez njegove senožeti na Kal. Pot je dobro shojena; na mestih, kjer so zameti, pa celo odmetana, tako da jo sekate kakor ljubljanski tramvaj po tiru in se ne upehate. Od Kala dalje je pot tako zložna kakor ona na Rožnik. Po treh četrtih ure sicer čutite malo utrujenost, toda ta mine takoj, zakaj prišli ste na »frato« pod planinskim domom, kjer vas en sam pogled odškoduje za vse kratke napore. Zdi se vam, da se je dvignil zastor v gledališču in vam odkril najslikovitejšo panoramo, čisto belo obsežno jaso robijo visoke, črne in košate smreke, nad njimi pa se smehljajo grebeni bajne Košute, ki mole v vedrino neba, kakor bi molili pobožno molitev zahvale Stvarniku.
Edinstvene Kofce! In ko stopite v obširne, snažne in udobne sobe planinskega doma, mislite da ste stopili v toplo domačijo, kjer vas čaka zadovoljnost in tiha sreča mirnega doma. Le to je vzrok, da nosi Ivan, ki hodi z Miškom v Tržič, vsak dan na pošto brzojavke, ki naj povedo dragim doma, da bo ta ali oni za nekaj dni podaljšal svoje bivanje na Kofcah.
In telesne potrebe? Kako sijajno jih zna zadostiti umetna roka ge. Kvedrove. Najbolj razvajene gospodične, ki jedo doma le vsako devetdesetdeveto jed, so vesele kuharskih izdelkov kofčarske kuhinje, ki nudi vsakemu vse, kar si poželi. Lakota je na Kofcah nepoznana beseda.
Prvi jutranji solnčni žarki pozlate okna in napravijo zakurjeno sobo še bolj prijetno. Prebudil sem se kot gost saveznega smučarskega učitelja Toneta. Banovca. Takoj me je vzet v šolo. Mazala sva, da je bilo veselje. Po kopanju in mrzli in topli vodi hajdi v obednico, kjer je tečajnikom poskočne godel gramofon, oskrbnica pa jim je delila božansko dehteč kofetek, presno maslo, med ali marmelado. Mene so srbeli podplati, vendar je zmagal klic »Planine zovejo!«
Nepopisno je delovala Banovčeva maža, ko sva jo mahala proti Šiji. Na vsakem koraku pa se je stopnjevala lepota pogleda, da človek iz občudovanja, vzdihovanja in navdušenja nad lepoto pokrajine sploh ne pride. Vedra modrina neba, nepregledne planote smuških terenov, pravljično zasnežene pastirska bajte, na desno razgled preko vseh Kamniških planin, na levo Karavanke in Julijske Alpe, kjer kukajo vrhovi iznad meglenega morja v dolinah, kakor morske nimfe iznad morja. Malo nad nami pa se mirno grejejo na soncu črede gamsov, ki se za ljudi prav toliko menilo kakor za sodni dan. Kje so besede, da bi te nepozabne vtise popisale?
Pridite na Kofce, pa boste z nami vred priznali, da so Kofce pravi smučarski raj.
Zimsko veselje na Menini
Z Menine poročajo: Letošnja zima je naklonila vzhodnemu delu Kamniških planin toliko snega, da ga ne bo zmanjkalo do Velike noči, četudi ga prav nič več ne zapade. Zadnje dni je nastopilo tako lepo solnčno vreme in smučarji že dolgo niso imeli tako ugodnih prilik, da se v dobrih snežnih razmerah ob krasnem vremenu naužijejo vseh krasot zimske prirode. Megle, ki zjutraj pokriva doline, na planinah ni. Menino planino je obiskalo že več smučarjev in pričakujemo, da jih bo v prihodnjih dneh še več. Koča je oskrbovana in člani SPD in dijaki imajo v njej znaten popust. Dobra zveza z Menino je avtobus, ki odhaja ob 13. iz Kamnika proti Tuhinjski dolini.
Jutro, 28. januar 1934