Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ljubezen ali pornografija

Zgodovina slovenskega alpinizma: Uvodnik - Tomaž Jakofčič


Pisati zgodovino slovenskega alpinizma ni lahko. Iz več razlogov. Malo zaradi pregovorne slovenske narave, da znamo ne le avtomobile, ampak tudi svoje športne in intelektualne dosežke primerjati s sosedovimi. Če jih ne bodo ocenili v skladu z našo predstavo, bomo užaljeni. Nakopati si zamero kolegov alpinistov pa ni majhna reč, saj smo alpinisti, tako pravijo, trmasti ljudje. Drugo, kar je v »napoto« pri pisanju alpinistične zgodovine, je slovenska (nekaj časa kot del jugoslovanske) uspešnost v tem športu. Dobrih vzponov širom sveta je v novejši zgodovini izjemno veliko. Kjerkoli po svetu se boste gibali v plezalski druščini in povedali od kod ste, boste deležni lepih besed in pohvale na račun našega alpinizma.

Kvaliteta slovenskega alpinizma v primerjavi s svetovnim je nihala. Prvič smo se približali vrhu z obema ženskima vzponoma v severni steni Špika po prvi vojni, potem pa vse do sedemdesetih let nič pomembnejšega, vsaj v svetovnem merilu ne. Znani stavek Aleša Kunaverja o teku, hitrejšem od vlaka, je deloval in alpinistični vlak so slovenski alpinisti dokončno ujeli leta 1975, v južni steni Makaluja. Kje tiči razlog za alpinistično uspešnost tako majhnega naroda? Prvi razlog je sigurno narodna zavest. Na gorah je bilo vedno nekaj mitskega, nekaj simbolnega, pa naj gre za verske mitologije ali pa za posvetne, posebej nacionalne mitologije. Pri Slovencih, ki so se od začetka 19. stoletja počutili podjarmljene, je bilo tega še več. Od takrat so gore močno v slovenski narodni zavesti. Konec 19. stoletja je župnik Jakob Aljaž iz kljubovalne narodne zavesti za goldinar odkupil ekonomsko nekoristni vrh Triglava, kar je bilo seveda simbolno dejanje: na svojem smo mi gospodar, mi na vrhu. Triglav je postal narodni simbol, pojavljal se je v pesmih (prva pesem osnovnošolca Janka Kersnik, poznejšega znamenitega pisatelja, je bila – Ode an den Triglav: slovenščine še ni bil vešč, vedel pa je, kaj je Triglav) med 2. svetovno vojno je bil na titovkah kot simbol odpora, njegova podoba je na slovenskem grb.

Naslednja “brca”, ki nas je sama po sebi silila v kvaliteto, je bila posledica povojne družbene ureditve do konca osemdesetih, ki je bila za razvoj alpinizma kar koristna. Standard je bil nizek in v včasih zelo, drugič manj strogo nadzorovanem sistemu se ljudje niso mogli izkazovati v gospodarstvu, politiki in t.i. buržoaznih znanostih kot so filozofija, ekonomija, psihologija,itd. Dosegljivi kanali za kompenzacijo so bile umetnosti in predvsem športi. Šport je bil svoboden, dobrodošel in podpiran s strani politične in gospodarske oblasti. In kateri šport je bil v Sloveniji primernejši kot planinstvo in alpinizem. Tega so se resno oprijeli tako delavci kot izobraženci z akademskimi naslovi. Ko je v začetku šestdesetih let naš himalajski vlak končno krenil, je posebno mladi rod močno želel v visoke gore. A standard je bil »na psu«. Glavno prevozno sredstvo plezalcev kolo in realno obzorje s tem skrčeno na domet vožnje s kolesom, ki pa je bilo vredno kar štiri mesečne plače. Najbližje visoke gore dostopne slovenski navezi so bile Zahodne Alpe, a tam je naveza naletela na velike logistične težave pri prehodih meje in prevozu. Himalajo je slovenski alpinist takrat in naprej vse do 80ih let, lahko videl le kot član večjih, državnih odprav, večina pa le v knjigah. Želja je bila sIlna, število mest na državnih odpravah pa omejeno. Pot v Himalajo je vodila le preko razpisa. Udeležence so izbirali glede na kvaliteto opravljenih vzponov. Konkurenca je bila huda in razvilo se je tiho prijateljsko tekmovanje. Fantje so plezali po slovenskih in evropskih stenah kot nori, poleti in pozimi. Vse z enim samim ciljem; uvrstiti se v himalajsko ekipo. Na odpravah je bila konkurenca pozabljena in skupinski duh je k uspehu močno pripomogel. V novi državi, višjem standardu, ki je omogočal tudi manjše, zdaj že zasebne in ne več le državne odprave, je skupinski duh počasi umrl. S pojavom športnega plezanja je prišlo do krize v našem alpinizmu, sploh himalajskem. Kar nekaj časa se nismo izvili iz nje in šele v zadnjem času je z nami generacija izredno močnih alpinistov, ki jih poleg plezalskih sposobnosti, prirojenih in pridobljenih, krasi tudi široko obzorje, zavest in vedenje, da se alpinizem ni začel z njimi in da je skupina močnejša od posameznika.

Ob množici dobrih vzponov širom sveta so slovenski alpinisti dobro skrbeli tudi za zapisovanje in poročanje. Skoraj po vsaki večji alpinistični odpravi je bila poleg člankov v revijah napisana tudi knjiga. Mnoge so napisane kot potopisi, a so vseeno dovolj dokumentarne.

Vseskozi od leta 1967 pa do leta 2003, preden so se preselile na bolj sodoben medij, so v časniku Delo tedensko izhajale Alpinistične novice. Njihov oče je Franci Savenc, ki ga lahko mirno označimo za najpomembnejšega kronista slovenska alpinizma zadnjih 50 let. Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi redno izdaja zbornik Slovenski alpinizem, ki zabeleži prav vse pomembnejše vzpone slovenskih alpinistov v domačih in tujih gorah v koledarskem letu. Za četrt police teh zvezkov predstavlja najpodrobnejši pregled slovenskega alpinizma v novejši zgodovini.

Seveda premoremo tudi nekaj monografskih pregledov zgodovine slovenskega alpinizma. Morda najbolj obsežen in širok pregled slovenskega planinstva, ki pa ni pozabil na alpinizem, je v knjigi Zgodovina slovenskega planinstva avtorja Toneta Strojina. Ostalo je bolj specializirano, bodisi na posamezna gorstva ali na dejavnost. Zbornik esejev različnih avtorjev, alpinistov, Na vrhovih sveta, kjer je Franci Savenc napisal sistematičen in natančen zgodovinski pregled, je lepo pokril naše odpravarstvo od Grenlandije, Aljaske, Andov do Himalaj do poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Če gremo še bolj v zgodovino, pridemo do dveh pomembnih knjig, ki prikažeta zgodovino alpinizma na Slovenskem do druge svetovne vojne, to sta Režkova Stene in grebeni, ki pokriva Kamniško-Savinjske Alpe, in Lovšinova V Triglavu in njegovi soseščini, ki pokriva plezanje in osvajanje vrhov Julijskih Alp. Celovitega, bolj ali manj podrobnega pregleda torej kljub sijoči alpinistični zgodovini, nimamo. Preznina je kar klicala po zapolnitvi s sodobno, všečno knjigo, obogateno z dobrim slikovnim gradivom. In prav to imamo pred seboj.

Živimo v hitrem času, ki večini dopušča le dostop do hitrih informacij, predvsem na svetovnem spletu. Priča smo poplavi alpinističnih strani, alpinističnih blogov. S tem je vsak lahko postal ocenjevalec svojih lastnih vzponov. Besede so danes vse preveč pomembne. Merjenje rezultatov je v alpinizmu težka in zelo nehvaležna stvar. Laik in sponzor najlaže ocenita vrednost dosežka po količini besed, izrečenih pred in po odpravi. Nenadoma je veliko in vse preveč »najtežjih, najvišjih, najdaljših …« sten in smeri. Alpinisti se morajo uveljavljati ne več le v gorah, ampak tudi v medijih in zato velikokrat trpi prav njihova športna komponenta – plezanje. Veliki krivec bohotenja praznega »hvalisanja« je internet. Prav vsak lahko brez kvalitativnega rešeta v javnost lansira zgodbo o svojem naj-dejanju, ki ga mnogi bralci hočeš nočeš vzamejo za merodajnega. Če se pojavijo kritične replike, se te razglasi za odraz nevoščljivosti. V takšnih vprašljivih alpinističnih spisih se pomembna dejstva, zlasti v neevropskih gorah, kot je osvojitev samega vrha ali načina, kako je bila smer preplezana, prekrije z ovitkom globokih razmišljanj ali opisovanjem občutkov. A vse skupaj je začaran krog v katerem plešejo akterji, dejanja, zgodbe in sponzorji. Zanimivo mnenje o medijih in alpinizmu je podal odličen ruski alpinist Pavel Šabalin: »Nekdaj je bil alpinizem izjemen in svet, ker je bil zaprt za množice. V informacijski dobi se je znašel v enakem zgodovinskem položaju kot ljubezen. Dokler je bila ljubezen poezija, je bila izjemna in sveta. Ko je prišla na televizijo, revije in internet, je ljubezen postala pornografija ….«

Minili so časi, ko so alpinisti informacije dobivali izključno iz virov, katerih uredniki in pisci so bili strokovno in zgodovinsko dovolj podkovani, da so lahko posamezne vzpone umestili na pravo mesto v alpinističnem vesolju. Edina možnost realnega (samo)vrednotenja današnjih dosežkov in s tem lastnega alpinističnega (fizičnega in mentalnega) napredka v primerjavah in v pogledu na pretekle dosežke. Najlažje z lepo, staromodno, otipljivo, knjigo. Knjigo iz katere bo vela ljubezen do alpinizma, ne pornografija.

Tomaž Jakofčič  

 18.01.14, 20:31
► KUPI: Zgodovina slovenskega alpinizma (27 EUR + poštnina)


...

Friko/G-L, 20.01.13: The History of Slovenian Alpinism

PZS/G-L, 24.12.13: Izšla monografija ...

Friko/G-L, 24.12.13: Zgodovina slovenskega alpinizma

G-L, 24.12.13: Zgodovina slovenskega alpinizma 1.
    PV/G-L: Izšla je Zgodovina slovenskega alpinizma


 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti