... (1974): Francoza Pierre Barret in Christian Lacombe sta na kaj nenavaden način »osvojila« Kilimandžaro, najvišjo afriško goro - Za vzpon sta potrebovala tri dni - Na vrhu ob 14.53 uri
Morda mnogim planincem in alpinistom ne bo všeč, morda ga bodo imeli celo za banalnega - vzpon na vrh Kilimandžara, najvišje afriške gore na motorju namreč. Vendar pa je to nedvomno, posebej pa še za motocikliste, svojevrsten podvig, čeprav pobočja Kilimandžara niso težavna v alpinističnem smislu.
Junaka tega vzpona na motorjih japonske znamke Jamaha (250 kubikov trial) in prototipu s 360 kubiki (ki bo na trgu leta 1975) sta Francoza Pierre Barret (direktor dnevnika »Moto Journal«) in Christian Lacombe (glavni urednik revije »Champion«). Vzpon je zlasti od višine 5000 metrov naprej (Kilimandžaro 5895 m) terjal izredne napore, čeprav sta bila oba opremljena s jeklenkama s kisikom. Motorja sta bila za to višino, in teren posebej pripravljena, še posebej kar zadeva gorivo. Treba je bilo upoštevati, da se bo moč motorja na višini 5000 m zmanjšala za 50 odstotkov zaradi pomanjkanja kisika. Voznika sta sprva nameravala polniti razplinjač tudi z nitrometanom, kar pa se je izkazalo za prenevarno.
Naposled sta se odločila za menjavo šob za vbrizgavanje goriva in problem je bil rešen. Že v Horombu, v višini 4000 m sta začela uporabljati najmanjše šobe za vbrizgavanje goriva. Bolj sta se vzpenjala, manj je bilo zraka, toda več bencina v tanku.
Barret in Lacombe sta startala 10. decembra iz tanzanijskih vasi, na višini 1500 m. Spremljalo ju je deset nosačev »otovorjenih« z živili, spalnimi vrečami, jeklenkami s kisikom itd. Pot, dovolj široka za landrover, se je kmalu spremenila v čedalje slabšo stezo, ki je naposled zavila in se porazgubljala v gozdu. Označena je bila z zarezami v deblih dreves ali pa z odsekanimi listi. Mala odprava se je sprva srečavala z ogromnimi jatami ptic, nato pa le še z opicami in roji nadležnih komarjev. Zvečer so dosegli zavetišče na višini 2860 metrov, toda pravega spanja ni bilo,
Za vzpon sta Barret in Lacombe predvidela tri dni. Potem ko so 11. decembra na višini 3000 m zapustili gozdove za seboj, sta si izbrala za vožnjo napol posušeno strugo potočka, ki je bila ponekod tako ozka, da nista vedela kam z nogami. Držala sta jih cele ure v »horizontali«. Motorja sta poskakovala in stokala, toda šlo je.
Zadnje »taborišče« je bilo treba doseči tretji dan vzpona zelo zgodaj, da bi se jim posrečilo doseči vrh vsaj s enim motorjem. Vožnja ni bila težka, ker so kolesa dobro grabila po skalnatem terenu. Tako smo - potem ko sva prevozila velik pustinjski prelaz, dosegla zadnje zavetišče in čakala na jeklenke s kisikom. Vodja nosačev nama jih je obljubil v dveh urah, toda po triurnem čakanju še ni bilo nikogar«, je pripovedoval Barret. Medtem je začelo snežiti ali pa je padala toča. Videti je bilo največ 20 m daleč. Ko se je zjasnilo, je Lacombe zajezdil motor, da bi otipal teren do vulkanskega žrela. Kmalu se je vrnil mračnega obraza, kajti naletel je na zmes pepela in lave, v kateri so kolesa zastajala kot da bi zavozila v testo. »Vroča juha, zrezek in banani in pripravili smo se na noč. Toda nevajeni jeklenk in mask, oblečeni kot za vzpon na Mount Everest smo kaj težko zaspali«.
»Zjutraj ob 6.45 - 13. decembra - smo začeli zadnji naskok. Sonce je še bilo za Mavenzijem, toda že je bilo toplo in potem se je temperatura stopnjevala ... Ledena skorja pod kolesi se je topila, pepel in lava sta se začela mehčati, napor je bil čedalje večji, dokler ni postal neznosen. Sonce je pepel tako ogrelo, da je žgal kot žerjavica. Lacombe je bil uspešnejši. Nekaj sto metrov vzpona je prevozil kot velik mojster, po 25 minutah pa se je, moral okrepiti s kisikom. Pridružil sem se mu, navezal svoj motor s 30 m dolgo plezalno vrvjo na Lacombovo jamaho. Ostalo je le 700 m vzpona do vrha - do roba kraterja. Vožnja na razjedenem in razpokanem veletoku lave je bila pravcata kalvarija. Strmina je bila velika in večkrat sva se znašla na tleh. V treh urah sva se povzpela 200 m. Bil sem povsem izčrpan pa tudi kisik mi je prezgodaj pošel«.
»Zdaj sva potrebovala pomoč. Toda oba Tanzanijca, ki sta nas dohajala - se spominja Barret - sta bila skoraj na koncu moči. Toda z njuno pomočjo, sva pridobila 250 m, postanki pa so postajali daljši in daljši. Živo srebro se je dvignilo na 40 stopinj. Požirek vode, ki nama ga je ponudil vodnik, naju je okrepil. Prispela sta tudi stari Mešaki, ki najbolj pozna Kilimandžaro in mladi, močni Festo. Potiskala sta naju ... Naposled me je zaslepil sneg, ki se je bleščal iz ogromnega kraterja. Nataknil sem si očala. Da, na vrhu smo! Hotel sem zavpiti Lacombu, ki je bil le 20 m niže, toda iz suhega grla nisem spravil glasu. Lacombe je še enkrat silovito pognal motor in se ustavil - en meter pod vrhom! Nagnil se je nad rezervoar in zajokal. Mešaki ga je tolažilno trepljal. Jaz, že z motorja in do kolen v snegu, sem si želel objeti ga in jokati z njim. Bilo je ob 14.53 uri«, je še pristavil Pierre Barret.