Humoreska o gradnji predora pod Vršičem
Je že tako, da je čas najboljši zdravilec za vse težave in pri tem menda ni nobenih izjem. Ljudska modrost bo že vedela, sicer se ne bi zgodilo to, kar bom sedaj opisal. Tako sem vsaj slišal. Iz zanesljivih virov, kajpak.
Kdo ne pozna pripovedke o Zlatorogu, ki je nekoč davno zapustil svet pod Triglavom, po tem ko ga je tako zelo razočarala človeška rasa in njen pohlep po plehkih vrednotah? Po domače povedano, mu je počil film in silovito se je znesel nad dolino Sedmerih jezer. Preoral jo je s svojimi močnimi rogovi in nam zapustil današnji visokogorski kras. Odtlej je iz zeleno modrih jezerc odteklo že mnogo vode v Bohinj in tudi Soča, ki je naplavila truplo nesrečnega trentarskega lovca, je že zdavnaj sprala sramoto v Tržaški zaliv, kjer si je ta odsihmal našla prav prijetno gnezdece.
Zlatorogu postane žal
Ljudje so preorano Jezersko dolino kljub vsemu vzljubili, še več, dodelili so ji status narodnega parka. Le tako bi jo lahko obvarovali pred tistimi, ki jim v očeh še vedno tli iskra večne človeške zaslepljenosti in pohlepa.
Zlatoroga je nekega dne spreletelo in postalo mu je žal. Pomislil je, da ljudi ne more soditi le po posameznikih in da bi bil že čas, da pozabi na stare zamere, kajti poznal je naravo ljudi in vedel, da je »meso« šibko. Utrnil si je solzo, ko se je spomnil tistih, s katerimi je nekoč živel v medsebojnem spoštovanju in se odločil, da bo skušal to ob prvi priložnosti popraviti. Počakal je na primeren čas, ko si je lahko vzel nekaj dni le za svoje opravke. Še najprimernejši so se mu zdeli prvomajski prazniki. Takrat so imele bele koze že dovolj sveže paše, bele žene pa kot običajno kolektivni dopust …
Skrivnostni tujec prisopiha na Vršič
Sonce je neusmiljeno pripekalo in belo, pomladnega sonca nevajeno čelo ga je že nesramno srbelo, ko je popotnik prisopihal na Vršič. Tam se je začudeno oziral okoli sebe. Vse je bilo čisto drugače kot takrat, ko je bil zadnjič na tem mestu. Včasih je sem vodila le steza, sedaj pa je bila čez prelaz speljana cesta, po kateri bi lahko naenkrat vozili trije vozovi z vpregami, eden poleg drugega. Toda nikjer ni bilo videti vpreg in vozovi so postali skoraj dvakrat širši. Stali so nižje, pod prelazom, saj na drugo stran niso mogli. Nekaj lučajev ceste je bilo namreč pod snegom in nihče ni tvegal, da bi v njem nasedel in obstal.
Seveda je sedaj že vsakemu bralcu jasno, da v tem primeru ni šlo za navadnega obiskovalca. Zlatorog je torej že prebolel zamero do ljudi, ni pa bil prepričan, kako so ljudje preboleli njega. Na ušesa mu je prišlo, da je pripoved o njegovem besnenju pod Triglavom še vedno živa in da je njegova slika nalepljena celo na pivskih steklenicah.
Pod krinko med potomci svojih preganjalcev
Ni maral tvegati, da bi ga takoj prepoznali, saj bi ga lahko oblasti preganjale kot vsakega delikventa, ki v parku pijan razbije nekaj steklenic. Zato se je raje spremenil v človeka in se peš odpravil čez Vršič v Trento, da bi na svoje oči preveril, kako živijo ljudje, ki se jim je nekoč odrekel.
Tudi na drugi strani prelaza je bilo videti veliko tistih čudnih prevoznih sredstev. Vsa so obstala pred slab meter debelo plastjo južnega snega. Na vrhu pa je bila gneča, kakršne tam ni bil vajen. Stopil je bližje, da bi ugotovil, kaj se dogaja in imel je kaj videti. Njegovo prodorno oko je takoj prepoznalo potomce Trentarjev in Zgornjesavcev, ki so se v vročem pomladnem soncu z lopatami trudili odmetati sneg s cestišča. Resnici na ljubo, tistih iz Zgornjesavske doline je bilo bolj malo z lopatami, še največ jih je prišlo zaradi radovednosti, saj kjer se zbere veliko ljudi, nikoli ni dolgčas. Zlatorog, spremenjen v tujca, jih je opazoval in zasmilili so se mu Trentarji. Čeprav so bili videti dobre volje, ker so se med težkim delom pridno krepčali s pijačo, se je poznalo, da jih težak sneg pošteno zdeluje.
Ti ljudje potrebujejo predor!
Nemudoma je uvidel, da se mu je ponudila sijajna priložnost za spravno dejanje z ljudmi, ki po srcu niso bili slabi. Od nekdaj so se spoprijemali s svojo revščino, mednje pa so občasno zašli laški trgovci, ki so jim mešali pamet z lažnimi obljubami o bogastvu in lahkem življenju ter se nato naslajali nad njihovo preprosto naivnostjo. Postalo mu je jasno, da je bila prav naravna zaprtost doline v največji meri kriva za to in kdo drug, če ne on, bi jim lahko pomagal v želji, da se povežejo s Savsko dolino, kjer so jim bili ljudje bližji od laških zapeljivcev.
Pomešal se je v gnečo, kar ni bilo težko, saj je bilo na pretek rujne kapljice, ki je močila grla in tajala zadržke. Pogovarjal se je z domačini z obeh strani Vršiča in kmalu dojel, da si večina želi predora, ki bi tudi pozimi povezoval obe dolini. Vedel je, da bi jim s svojo silno močjo, ki je lahko podirala hribe in orala po skalah kakor po zelenjavnem vrtičku, brez težav ustregel. A ni se jim še hotel razkriti, preden bi mu zaupali, kaj bi jim bilo najbolj po godu.
»Kje pa bi bilo najprimerneje, da bi predor prebodel goré?« je vprašal na glas, po tem ko so ga že skoraj vzeli za svojega.
»Nekateri menijo, da le dva ovinka nižje. To bi najmanj stalo, ampak bila bi slaba rešitev, saj bi se prevoznost le malo podaljšala.
Predor že, a kje?
Mi pa jo potrebujemo skozi vse leto, kot so to našim očetom nekoč že obljubljali laški trgovci« je dobil odgovor. Zlatorog je zaupal v svoje sposobnosti, zato je vztrajal: »Kaj pa, če bi bilo zlatnikov za gradnjo neomejeno. Kje bi ga pa po tem hoteli imeti?« je spraševal. Ljudje so se smeje spogledovali med seboj, ker se je tujec tako smešno izražal o proračunu, a neki Trentar mu je prav hitro odgovoril:
»Kaj bi komplicirali! Spodaj Na Logu bi zavrtali v skale in pod prvim ovinkom pri Eriki bi pogledali na svetlo.«
»Hohohoho,« se je zdaj gromoglasno zasmejal eden od Kranjskogorcev. »Na vaši strani se vendar kar naprej nekaj podira. Če bi plaz zasul Sočo pri Logu, bi skozi predor poplavilo celo Kranjsko Goro. Tam spodaj ga že ne bodo vrtali!«
Tujec se še kar ni dal.
»Kaj pa če bi ga speljali iz doline Zadnjice in skozi Vrata v Mojstrano?«
Sedaj je šele dregnil v osje gnezdo. Dva prisotna Mojstrančana sta sicer od daleč kimala, ampak Kranjskogorci so takoj poskočili, da bi po tem žičnice rjavele, ker bi jim turistični tok preusmerili tik pred nosom. Strinjali pa bi se načeloma s predorom iz Loga pod Mangartom v Tamar, vendar to nenadoma ni bilo po godu navzočim Ratečanom. Primorska odjuga, ki bi vlekla skozenj, bi jim gotovo stopila ves sneg na skakalnicah, ki so jih vsako leto z veliko muko pripravili za svetovni pokal v poletih. Skozi Tamar, nikoli!
Iz ozadja se je oglasil še možicelj, ki se je sicer držal nekoliko bolj zadaj:
»Še najbol'š bi b'lo, če bi izvrtali predor med Jesenicami in Bovcem. Iz Lublane bi bil pod Kaninom v eni uri.« Vsi prisotni so ob tem samo zamahnili z roko.
Sklepčnost pa taka. Pravzaprav, taka kot vedno!
Zlatorog je po malem obupaval; »Po tem pa res ne vem, kdo bi sploh lahko rešil vaš problem. Ostane samo še možnost, da bi vrtali od Bohinjskega jezera in pod Komno, v Lepeno. Kranjska Gora ne bi bila poplavno ogrožena, sneg na skakalnicah bi obstal, pa tudi previsoko ne bi bil speljan, zato bi bil predor prevozen skozi vse leto.«
Nastala je tišina. Obrazi, že nekoliko zaripli od kapljice in vnete, a prijateljske razprave, so se spogledali. Trentarji in Zgornjesavci so imeli nek svojevrsten odnos. Polovica Trentarjev, ki se je rodila v toplih mesecih leta, je ugledala luč sveta na gorenjskih Jesenicah. Druga polovica, ki jo je to doletelo v zimskem času ko je bil Vršič zaprt, pa v goriški porodnišnici. Zato jih je bilo pol bolj navezanih na Gorenjsko, ostali pa na Primorsko. Ampak s tem so se sprijaznili in čeprav so se med seboj prav radi spričkali, je bilo to sprejemljivo, kakor med sorodniki. Da pa bi se sedaj nekdo pritepel sem in jih vsiljeval Bohinjcem? Ne, to pa že ne bo šlo! Bohinjci naj kar imajo svoje krave, Trentarji svoje ovce, Zgornjesavci svoje žičnice in skakalnice, Ljubljančani pa svoje neumne ideje! Ne potrebujejo prav nobenih pametnjakovičev, da bi jim razdirali ustaljeni vsakdan in težave katerih so bili od nekdaj vajeni, nadomeščali z novimi.
Pridem mogoče spet - čez 100 let ...
Grozeče so začeli gledati tujca, ki pa je med tem že dojel, da tudi pomoč, ki pade človeku z neba, ne pade vedno na hvaležna tla. Počasi in korakoma se je pričel umikati, vse dokler se dva ali trije najbolj razgreti niso pognali proti njemu. Tedaj se je urno obrnil in stekel navzgor, po poti mimo planinskega doma in poniknil v bohotno ruševje. Možje so se zaman podili za njim, saj so bili mnogo krajše sape kakor urni tujec. Ko so prvi od njih dosegli vrh vzpetine, bežečega ni bilo več nikjer na spregled. Opazili so le velikega splašenega gamsa, ki si je z dolgimi skoki utiral pot po policah napihanega snega v Prisojniku. In kmalu jim je tudi ta izginil izpred oči.
Dušan Škodič