Revija Kras - Vojko Čeligoj: Snežnik (1796 m) je samosvoj tudi v geološkem, še posebej pa v botaničnem pogledu. Ponuja množico izjemnih kraških pojavov z brezni in jamami, s kraškimi izviri, z mrazišči in z vidnimi sledovi poledenitev.
... Haljo vedno klenih borovcev,
slečev rdečih in belih planik,
splele za goro so vile gorjanke,
dedje so dali ime ji Snežnik ...
(Drago Karolin, 1977]
Snežnik je najvišji vrh slovenskega Krasa, hkrati p« je tudi najvišja slovenski gora zunaj alpskih gora. S svojimi tremi vrhovi, obloženimi s snegom, se dolgo V pomlad izstopa s svojo belino na jugozahodnem obzorju naše države. Snežnik je viden z večine drugih slovenskih vrhov pa tudi z vrhov Hrvaške in Bosne. S svojega vrha ponuja izjemen razgled po večjem delu domovine, po Istri ter Kvarnerskem in Tržaškem zalivu.
Že pred dvema tisočletjema so goro s snežno belim vrhom poznali kronisti rimskih osvajanj proti vzhodu in jo imenovali Mons Albins - Bela gora.
Janez Vajkard Valvasor je razgledu s Snežnika namenil slikovit zapis: "Ta gora, ki se na splošno Snežnik imenuje, je s svojim koničastim vrhom res pravi prebijat oblakov. Dvigne te tako visoko, da se z njenega vrha lahko tvoje oko sprehaja po vsej deželi daleč naokrog in da lahko tvoji vidni žarki poletij o tudi prek morja v Italijo, Dalmacijo, Hrvaško, Turčijo in vsepovsod naokoli. Gora leži ob hrvaško-dalmatinski meji in jo obdaja strašna gozdna divjina ..."
Potopisu so skozi stoletja k imenu Snežnika dodajali razne pridevke. Imenovali so Loški Snežnik, Ilirski Snežnik, Notranjski Snežnik, Velikanski Snežnik, Veliki Snežnik; na Hrvaškem ga poznajo tudi kot Kranjski, Slovenski ali celo Kastavski Snežnik, saj ga vidijo z morja prav nad starodavnim mestom Kastav.
Po svoje so ga imenovali rudi tujci: Italijani sprva Monte Albio, pozneje Monte Nevoso; za Nemce je bila naša gora Schneeberg - enako kot stoletni grad pod njim. Kljub vsemu je Snežnik ostal slovenska gora s slovenskim imenom, mogočen branik na jugozahodnem obrobju domovine.
Obsega največji gozdni kompleks na Slovenskem. Redke botanične zvrsti so bile razlog, da so njegov temenski del razglasili za botanični rezervat (1964). Botanične raziskave Snežnika segajo v leto 1827. Za Henrikom Freyerjem je snežniško floro raziskovala še vrsta priznanih botanikov: Ginzberger, Tregubov, dr. Tone Wraber in več mlajših. Njim gre zahvala, daje bogata naravna dediščina Snežnika dobro poznana. Posebnost snežniškega rastlinstva je, da tod najdemo rastline, ki so značilne za alpsko območje, in ne rastline, značilne za gorovja Balkanskega polotoka.
Primorska sekcija Nemško avstrijskega planinskega društva iz Trsta je 19. julija 1874 na vzhodni strani Snežnika zgradila planinsko kočo, prvo planinsko postojanko na Slovenskem, ki sojo imenovali Koča pod Kranjskim Snežnikom. Pri gradnji koče je dejavno sodeloval tudi nemški pesnik Rudolf Baumbach, avtor upesnitve znamenite trentarske legende o Zlatorogu. Navdušen nad Snežnikom - izjemno goro - ji je namenil verze:
»Živi naj gora s krono snežnobelo in gozd duhtečih jelk pod njo.
Ko dvigneš se na njeno strmo čelo v daljavo splava ti oko.«
(Prevod Drago Karolin)
Dr. Miha Potočnik, častni predsednik Planinske zveze Slovenije, je izjemnost Snežnika visoko cenil in to potrdil z mislijo: "Snežnik ni le gora; Snežnik je veličastno kraljestvo!" Snežnik je domačinom na obeh njegovih straneh starodavni simbol in vse svoje življenje in delo povezujejo s svojo goro.
Snežnik je bil ustvarjalni navdih tudi številnim umetnikom - slikarjem: Francetu Pavlovcu, Lojzetu Perku, Jožetu Šajnu; pesnikom: Miroslavu Vilharju, Otonu Zupančiču, Marički Žnidaršič, Dragu Karolinu; fotografom Bogumilu Brinšku, Ivanu Bičku, Silvestru in Emilu Maražu, Hinku Poročniku ter mnogim mlajšim, pa še številnim veščakom pisane besede in glasbe.
Narodnoobrambni razlogi so spodbudili domačine, da so v Ilirski Bistrici že leta 1907 ustanovili Ilirskobistriško podružnico Slovenskega planinskega društva in že leta 1914 zgradili svojo prvo slovensko planinsko postojanko - Vilharjevo kočo - v Črnem Dolu pod Snežnikom. Bila je zadnja planinska koča na Slovenskem pred prvo svetovno vojno.
Italijanska okupacija je slovenskemu planinstvu naredila veliko škodo. Planinsko društvo so prepovedali, zaplenili društveno imovino, čez mejo pregnali kar tri predsednike društva in domačine silili v italijansko planinsko organizacijo. V pripravah na drugo svetovno vojno je italijanska vojska zgradila na Snežniku protiletalsko opazovalnico, ki je konec druge vojne dočakala v ruševinah.
Pridne planinske roke iz vrst domačih planinskih navdušencev so do leta 1961 pozidale skromno zavetišče. V naslednjih desedetjih so vztrajni planinci kočo povečali, jo nadgradili ter jo poimenovali po njenem prvem graditelju prof. Dragu Karolinu. Živahno planinsko društvo v Ilirski Bistrici od leta 1982 nosi ime po tej svoji lepi gori - PD Snežnik. Z organiziranjem mnogih planinskih poti in akcij, katerih izhodišče ali cilj je prav Veliki Snežnik, je privabilo na Snežnik na desettisoče obiskovalcev. Planinska koča na vrhu gore jim je s prijaznimi oskrbniki vsem na stežaj odprta in gostoljubna. Nekateri snežniški oskrbniki so s svojimi družinami ostali v spominu mnogih obiskovalcev kot vzor pravih planinskih oskrbniških legend, tako na primer: Jože Delost, Jože Mateta, Edvard Gregorčič, Jože in Vojko Žnidaršič, Majda Ferlež in še drugi.
Leta 1997 je pošta Slovenije izdala poštno znamko z zimsko podobo Snežnika po izjemni fotografiji domačina Hinka Potočnika. Znamka je bila razglašena za najlepšo slovensko poštno znamko v tistem letu in prejela je obilo mednarodnih priznanj. Istega leta je TV Slovenija posnela film o Snežniku v seriji gorskih filmov s skupnim naslovom "Razgledi slovenskih gora".
Leta 2000 je domače Planinsko društvo Snežnik izdalo pomembno monografsko delo Knjiga o Snežniku (urednik Vojko Čeligoj). V letu 2007, ob 100. obletnici domačega planinskega društva, pa je izdalo knjigo z opisom tridesetih množičnih zimskih pohodov na Snežnikov vrh z naslovom Sneženi izzivi bele gore in s podnaslovom 30 zimskih vzponov na Snežnik (urednik Tomo Šajn).
Zadnja desetletja obišče Snežnik več kot deset tisoč ljudi na leto. Čez njegov vrh vodijo številne planinske poti: Evropska peš pot Baltik-Jadran (E-6 SLO), ki se v slovenskem delu prav na Snežniku povzpne najvišje. Snežnik je izhodišče in cilj planinske poti Snežnik-Snježnik na Hrvaškem. Čezenj poteka slovensko-hrvaška planinska pot, ki povezuje pobrateni mesti Ljubljano in Reko (Rijeko). Snežnik je obvezna točka slovenske razširjene poti in je najvišja točka transverzale kurirjev in vezistov Slovenije. Snežnik je priljubljen kraj srečevanja slovenskih planincev in je bil tri desetletja cilj znamenitih "Zimskih pohodov na Snežnik", ki so v skoraj treh desetletjih privabili na njegov zasneženi vrh več kot stotisoč planincev iz vse Slovenije, iz sosednjih držav in iz drugih južnoslovanskih dežel.
Na gori in pod njo so tri prijetna planinska domovanja: Koča Draga Karolina na Snežniku (1796 m), Planinski dom na Sviščakih (1242 m), ki je običajno izhodišče za vzpon na vrh. In nižje, na obrobju snežniških gozdov, še Koča na Kozleku (997 m).
Od leta 1975 deluje na Snežniku ob večjih prireditvah tudi snežniška pošta "6259 SNEŽNIK", ki še vedno velja za najvišje ležečo zimsko pošto v Sloveniji.
Razlogov je torej dovolj za obisk stoletnih snežniških gozdov in samega vrha Velikega Snežnika - ponosnega prvaka slovenskega Krasa. Tod je mogoče zajeti naravo za svojo dušo in telo z veliko žlico ... Pridite, ne bo Vam žal!
Vojko Čeligoj, predmetni učitelj v.p.
ljubiteljski raziskovalec domače preteklosti, Ilirska Bistrica.