Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Odprava AO Jesenice v švicarske gore (3.)

Železar (1954) - Janez Krušic: Spet se je zazorilo krasno jutro. Kljub okrepčujočemu počitku nam je ostalo nekaj napora prejšnjih dni v kosteh.

Ker nismo imeli posebnih načrtov se nam ni mudilo iz spalnih vreč. Le Stane je tlačil svojo šaro v oprtnik, ker se mu je mudilo na jutranji vlak in domov. Službena dolžnost! Žal nam je bilo dobrega tovariša, ki se je moral sredi načrtov in dejanj vrniti. Peter se mu je udinjal kot nosač.

Precej kasno smo odšli na ogled Zermattskih zanimivosti. V alpinskem muzeju smo videli najrazličnejšo primitivno opremo s katero so klasični alpinisti osvajali gore. Imena slavnih mož Whymperja, Tindala, Reya, bra-tov Schmidtov in drugih so se vrstila na lističih pod raztrganimi vrvmi, kosi oblek, čevljev, cepinov itd. Koliko, zmag, koliko tragedij ... Še globlji vtis napravi na obiskovalca pokopalilišče. Skoro ne bi verjeli, da so te silne krasne gore, ki so nas obkrožale lahko tako krute, da so uničile že toliko življenj. Imena gornikov vseh narodnosti se vrstijo na spomenikih. Mnogo preveč jih je. Kar nekam zamišljeni smo se vračali skozi pisani direndaj. Celo temperamentni italijanski godbeniki, ki so igrali v hotelskem parku nas niso mogli popolnoma razvedriti. Zapustili smo modno revijo, ki se je razkazovala po glavni cesti in odšli nazaj v naš »glavni stan«. Na večer smo vsi razen Jakca, ki je imel le preveč motivov v okolici, težko obloženi prtili vkreber ob Zmuttskem potoku in ledeniku proti Schönbüchl koči. V severnem in zahodnem ostenju Matterhorna in Dent d'Herensa se je v zahajajočem soncu iskril čisti led.
Z Jankom sva spoznala, da bi bil nameravani vzpon v teh stenah v takih prilikah skrajno tvegan. Ob Arbem potoku, kjer je bila pripravna jasa, smo postavili oba šotora. Zaplapolal je ogenj, ki nam je uresničili dolinske sanje o potepuškem, svobodnem potikanju po gorah. Tako primitivno, brez udobnih koč in hotelov ter žičnic so osvajali prvi alpinisti neznane gore. Ogenj je umiral in ugasnil ...

S precejšnjim hruščem so naju z Jankom zbudili prebivalci sosednega šotora. Odgrnil sem vhod — bil je že svetel dan. Oj zaspanci! Poskrili smo šotore pod škriljaste plošče in se okrog sedme ure spravili na turo. Zebko in Slavko na Obergabelhorn (4073 m) po Arben grebenu, mi s Petrom in Jankom pa smo mahnili proti Dent Blanchu. Sirote! Ni nas še izučilo, da se v Centralnih Alpah za dolge ture vstaja zjutraj ob dveh. Da ta stara praksa ni zgrešena, smo se prepričali, ko smo v največji sončni pripeki prtili v strmal nad Schönbüchl kočo. Načrt za vzpon na Dent Blanche smo za danes že opustili. Zadovoljni bomo, če nam uspe, da dosežemo bližnji Pte de Zinal (3791 m). Vse pogostoje smo se ustavljali in nacejali s snežnico. S Petrom sva nazadnje zlezla še na silno krušljiv in strm greben, ki nama je vzel precej časa. Na sedelcu (3209 m), kjer naju je čakal Janko, mi je bilo današnjih »podvigov« dovolj. Poslovil sem se od tovarišev, ki sta kljub ubijajoči vročini nadaljevala vzpon in se vrnil nazaj. »Počitek v gorah je eno izmed najlepših poglavij v življenju planinca,« je dejal dr. Kugy. Ta dan sem se z njim popolnoma strinjal. Polegal sem ob šumljajočem potočku in strmel po mogočnem Matterhornu ter prisluškoval treskanju ledenih bolvanov, ki so se rušili v severni steni Dent d'Herensa. Kako mogočna in obenem grozna je pesem gora. Na večer so se tovariši vrnili. Veselil sem se z njimi njihovega današnjega uspeha, saj so izvedli vzpon na Obergabelhorn in Pte de Zinal. V taborišču je kmalu vse utihnilo.

Ker sem bil mnogo bolj spočit od tovarišev mi ni bilo težko zmetati še Jankota in Petra ob eni zjutraj iz ležišč. Cilj naše trojke je bil danes oddaljeni Dent Blanche. Tokrat pa zares. Sivina, ki je delno zatirala zvezdnato nebo, nam je obetala poslabšanje vremena. Molče smo obirali pot proti višje ležeči koči, ki je čumela še v globokem snu. Prešli smo na sesutine ob Schönbüchl ledeniku in nato preko strmali na gornjo ploščad ledenika samega.
Duškali in pozajtrkovali smo ob veliki delno zavetni skali in čakali jutra. Šele takrat smo prečkali ledenik, v katerem so se črtale zahrbtne razpoke. Iz strmega plaznega stožca z globokimi drčami smo prešli v krušljivo vzhodno steno Wandflucha. Plezanje nam ni nudilo posebnih težkoč pa tudi ne užitkov. Na sedlu od koder se začne južni greben Dent Blancha smo se šele utegnili razgledovati. Vsepovsod neznane gore, ki so vabile in s svojimi strmimi stenami odbijale obenem. Tako majhni smo bili kot muhe eno-dnevnice v večnih gorah. Nadaljevali smo vzpon po zelo izpostavljenem in težkem grebenu, kjer so se težkoče kar vrstile in podžigale našo borbenost. Komaj smo se izmotali iz ledene vesine, smo bili že pred navpičnim granitnim stolpom ali na ostri grebenski rezi. Svetel, kovinast križ na plateh nas je opomnil, da je tam omahnil v smrt neznani gornik, ki je pravtako ljubil gore kot mi. Ure so hitele nezadržno, toda neskončno dolgega grebena ni hotelo biti konec. Obirali smo stolpe zdaj na vzhodni, zdaj na zahodni strani. Včasih se nam je pokazal vrh zelo blizu, toda pozneje se je še bolj oddaljil. Doumeli smo zakaj sta se že pred leti vrnila brez zmage iz tega grebena Modec in Režek. Končno je bila naša volja nagrajena z uspehom. Dosegli smo vrh Dent Blancha (4364 m). Kar veliko storitev so opravili Gardiner, Peter in Hans Knubel, ko so leta 1876 prvič povzpeli po tem grebenu na vrh. Počivali smo in opazovali nove rajde gora, katerih so se že začele oprijemati cunjaste megle. Poslabšanje vremena!
Vračali smo se po istem grebenu. Sestop je bil še težji od vzpona — zato smo postali previdnejši. V jutranjih urah tako mirne stene so sedaj kar oživele. Vsepovsod je treskalo kamenje in led. Taleča snežnica je tvorila pravcate slapove. Gore so grozile, kajti prevzeli smo se od uspeha. Bili smo sredi njihovih sil. Tako malo je bilo treba, le nekaj skal, kos ledu ali snežni plaz pa bi ugasnili kot brleče svetilke. Toda gore so nam bile prizanesljive. Vrnili smo se skromnejši. Blizu koče smo preplašili družino prijaznih svizcev, da so se piskajoč umaknili v svoje škriljaste sklade. V taborišču smo pobrali preostalo opremo, katero sta pustila tovariša in odšli v dolino. Poslavljali smo se od Waliških gora.

V naši bajti nad Zermattom sta nam tovariša pripovedovala o njunem vzponu na Spodnji Gabelhorn (3391 m), Jakec pa o svojih podvigih na foto-grafskem polju. Naslednji in zadnji dan Valiških gora je bil namenjen le počitku, urejevanju opreme, pisanju in prodajanju »zijal« ob izložbah in stojnicah Zermatta. Jakec se je odpeljal že zjutraj do Interlackna, ker mu je tu že zmanjkalo »motivov«.

Z ogromnimi oprtniki, ki so se prav malo skrčili, smo naslednje jutro tiščali v male vagone zermattske železnice. Zadnji pogledi so veljali razoranim obličjem naših novih znancev Monte Rosi, Breithornu in Matterhornu, katerih najbrže ne bomo videli tako kmalu. Vlak je divjal po skalnih soteskah, strmih pobočjih in neštetih predorih skozi slikovite pokrajine ob Thunskem jezeru vse do Interlackna. Komaj smo imeli čas, da smo prebasali na ozkotirno železnico, ki nas bo privedla v osrčje Bernskih Alp. Iz Lauterbrunnena je vožnja z zobčasto železnico, ki se pne v silno strmino, pravi užitek. Nič čudnega, da so bili vlaki prenapolnjeni s petičnimi izletniki. Jungfrauska železnica uživa upravičeno svetovni sloves. Vreme se je v Bernskih Alpah kar vidno slabšalo. Jungfrau se je sramežljivo zastirala z meglo pred našimi radovednimi pogledi. Le od časa do časa smo skozi raztrgane koprene opazili dele njenih ledenih pobočij. Strahovito pa so rohneli preko strmih serakov ledeni plazovi, da nas je celo v varni daljavi kar mrazilo.

Na postaji Kleine Scheidegg se je sredi popoldneva naša vožnja končala. Sila slovesno nas je sprejel naš večni popotnik Jakec, ki je že od jutra tu v gosteh. Dosti ni bilo pokazati: velik hotel, postaja, par manjših hiš, namesto Eigerja, Möncha in Jungfraua, pa meglo — in konec. Za zavetnim gričkom smo kar na hitro postavili naše šotore. Za prenočišče smo bili preskrbljeni. Ob tabornem ognju smo nato obujali spomine preteklih dni v sončnih robeh.
Jutro nas je presenetilo. Vreme se je proti pričakovanju zelo izboljšalo. Toda bili smo pozni za resnejše podvige. Vsi (razen Jakca) smo mahnili proti Mönchu, ki je kazal v zgornjem delu kaj malo prijazen obraz. Preko razdrapanih pečevij smo prišli do Goggi koče (2798 m), ki je bila odprta, a neoskrbovana. Čudili smo se popolni opremi v koči, ki je prepuščena izključno poštenju obiskovalcev. Cenik na steni nas je poučil koliko stane prenočnina, poraba drv, razglednic itd. Za nami so prišli domači planinci iz Grindelwalda, s katerimi smo dolgo kramljali o gorah in gornikih. Zanimalo nas je ali imajo v neoskrbovani koči kaj primanjkljaja na inventarju, kar so odločno zanikali. Kolikšna poštenost! Nehote sem se spomnil Planinskega društva Radovljica, ki je v prošlem letu dalo na vrhu Stola ob požgani Prešernovi koči hranilnik in škatlo z razglednicami. Po izjavi lovca v tem revirju se je še celo nekaj denarja nabralo v hranilnik — nato pa je izginilo vse skupaj ...

O nadaljevanju ture po poledenelih grebenih ni bilo misliti. Zato smo se vrnili po isti poti nazaj v taborišče. Eigerjeva stena je bila sedaj pred nami kot na dlani. To je torej tisti zadnji največji problem, ki je bil rešen šele l. 1938 po znanih alpinistih Heckmaierju, Kaspareku, Harrerju in Wörgu. Pred zmagovalci pa je ugasnilo v steni 9 mladih življenj. V tej steni so se odigravale največje tragedije in večdnevne borbe na življenje in smrt z zmago poslednje ... Tam na drugem snežišču sta zmrznila Sedelmayer in Mehringer spodaj na levo od Hinterstoisserjeve prečke pa je par metrov nad glavami reševalcev omahnil v smrt s popolnoma zmrzlimi rokami Toni Kurz. Koliko življenjske sile je moralo biti v njem, da se je boril s snežnim metežem v steni še ves dan in vso noč, torej več kot kot ostali trije tovariši, ki so ugasnili že prve dni.
Tudi letos komaj mesec dni pred našim obiskom je stena Eigerja uničila življenje dvema Avstrijcema. In vendar alpinisti še vedno posečajo prav te najbolj tvegane smeri.

Sredi noči smo prtili vsi razen Jakca proti postaji Eigergletscher nad katero se vzpenja zahodna stena Eigerja (3974 m) — naš današnji cilj. 1500 m visoka črna stena nam kljub strmim pragovom in platem ni nudila posebnih težkoč. Že sredi dopoldneva smo si na vrhu krepko stisnili roke. Zadnja storitev naše letošnje odprave v Švici. Brskali smo pa stari vpisni knjigi, ki sameva na vrhu že pol stoletja, v kateri smo našli komaj prostora za prve slovenske podpise na tej gori.
Sestopili smo po isti smeri nazaj na Kleine Scheidegg, kjer so kljub neposredni bližini gora pravi alpinisti — bele vrane. Vsi letoviščarji so v modnih oblekah pripravljeni le za ples, pitje in lenarjenje.

Podrli smo šotore in se popoldne odpeljali tik pod severno steno Eigerja preko Grindelwalda v Interlacken. Iz mesta ob Brinzer jezeru smo na Camping prostoru našli mesto za naše šotore. Zvečer se nam je zelo prilegla kopel v toplih božajočih valovih jezera. Naslednji dan smo se preko Luzerna in Zuricha vračali iz lepe a silno drage Švice nazaj proti domovini. Res, za mnoga nepozabna doživetja bogatejši smo se vrnili iz Waliških in Bernskih Alp. Ko pa je vlak prihropel iz tujine skozi karavanški predor smo se zazrli v naše večno lepe martuljške gore, za katerimi je pravkar tonilo zahajajoče sonce. Veseli do prešernosti smo jih vriskajoč pozdravljati, kot stare, dobre znance in zdelo se nam je, da se nismo videli z njimi že tako dolgo, dolgo ...

Janez Krušic
Železar, februar-marec 1954

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti