Železar (1954) - Janez Krušic: Po okrepčilu ob Gandeg koči, ki naju je zelo poživilo sva z Jankom živahne je nastopala po zvijugani stezi vse do naše izhodiščne koče nad Zermattom.

Po 31 urni neprekinjeni, naporni hoji in plezi sva bila spet »doma«. Tovarišev, ki so šli na Monte Roso še ni bilo nazaj. Kljub krasnemu dnevu sta si želela počitka. Spravila sva se v spalni vreči in se prepustila po tolikih naporih potrebnemu odmoru. O pravem spanju seveda ni bilo govora. Tako naju je okrog poldneva zbudilo iz dremavice ropotanje tovarišev okrog bajte, ki so se srečno vrnili iz Dofourspitze. Povedati smo si imeli o doživetjih okoli obeh osvojenih »štiritisočakov« toliko, da za počitek sploh ni bilo več časa.
Po obisku Gorner-grebena (3102 m) so tovariši sestopili do Gorner ledenika, kjer so postavili šotora in dobro prespali noč. Vzpon na najvišji vrh v skupini Waliških Alp, ki je le za 200 m nižji od Mont Blancka sicer ne zahtevna posebnih tehničnih sposobnosti, pač pa je vsled razsežnosti zelo naporen. Nekaterih se je lotila tudi »višinska bolezen « tako, da jim je le z naporom vseh sil uspelo doseči vrh. Jakca so kot edinega lastnika »Univerzal« derez ostali temeljilo »obdelovali«, ker jih ni znal dobro pritrditi na okovanke, s čemer so izgubili precej časa. Na povratku sta bila posebno Slavkotu »Dvojčka« Kastor in Polux tako všeč, da ju je želel na vsak način obiskati. Komaj so ga prepričali ostali, da naj si »dvojčka« raje naroči — kar doma: v tujini zanju ni časa, ker smo imeli druge važnejše načrte.

Preostanek dneva je vsa naša druščina posvetila uničevanju zalog v nahrbtnikih in umivanju. Ta večer smo bili kmalu na ležiščih saj smo določili »budnico« že ob 23 uri, kar ni prezgodaj, če smo hoteli biti v zgodnjih dopoldanskih urah že na vrhu Matterhorna (4505 m). Normalno prespijo vsi obiskovalci Zermattskega orjaka v Hoernli koči na višini 3298 m, od koder imajo do vrha komaj 1200 m višinske razlike. Mi pa si tega vsled drage prenočnine nismo mogli privoščiti. Zato smo bili prikrajšani za 4 ure spanja, višinska razlika pa se je povečala skoraj na 3000 m. To predstavlja precejšen fizični napor — toda spali bomo lahko doma, v dragi Švici je zato zelo malo časa.
Napol v dremavici smo nato prtili vkreber po dobro izpeljani stezi vse do hotela ob Črnem jezeru (2588 m). Za lepote, ki so nam jih nudile gore iskreče se v polni mesečini nismo imeli posebnega smisla — manjkalo nam je spanja. Steza preide v sekundarni skalnati greben na katerem so zgradili švicarski vodniki udobno Hoernli kočo poleg stare kočice, ki nikakor ni bila več kos ogromnemu tujskemu prometu. Nekaj osvetljenih oken nas je prepričalo, da se današnji kandidati Matterhorna ravno pripravljajo na odhod. Pred kočo je stal ogromen daljnogled za opazovanje gornikov, ki se vzpenjajo po Hoernli grebenu na Matterhorn. Slavko je izrabil edinstveno priložnost, da je usmeril »kukalo« na Jupitra in Venero in nam navdušeno razlagal o ozvezdju — za kar pa ostali nismo kazali posebnega zanimanja. Ljubši nam je bil sod z vodo, katere smo v Švici ogromno popili — tako, da se je po našem mnenju to moralo opaziti pri vodostajih ob švicarskih hidrocentralah. Jakec ni bil dobro razpoložen, zato se je odpovedal vzponu na vrh. Mi pa smo jo ubrali za prvo vodniško skupino, da vsaj do dneva ne bi motovilili po neznanem pečevju. Vodniki namreč principijelno ne pustijo, da bi se smer obeležila z markacijami, kar bi znatno — znižalo njihov zaslužek. Žal so nam pobegnili naprej še preden se pravi vzpon začne. Tako smo bili prepuščeni spet našemu orientacijskemu čutu. V temi smo tipali po zglajenih skalah — pa ni šlo dobro. Zaradi sigurnosti smo se raje navezali. Midva s Stanetom spredaj, Janko z Zebkotom za nama, Slavko s Petrom pa kot zadnja naveza. Te priprave in spodnje pečevje nas je toliko zaposlilo, da se je medtem zazorilo. Rodilo se je krasno jutro, ki je zelo dvignilo našo borbenost in voljo po dejavnosti v roben. Raztreskano pečevje nam ni stavljalo posebnih zaprek. Rumenkasto sivi skladi in bolvani iz gnajsa in škrivljevca ne nudijo iz bližine nobenih lepot. Kako drugačen je pogled na tolike opevani Matterhorn iz daljeve ...

Plezali smo vse višje in prisluškovali udarcem vpadnega kamenja v vzhodni steni. Za nami so se začele pojavljati druge vodniške partije, katerim se je zelo mudilo. Staremu vodniku, ki nas je dohitel nikakor ni šlo v račun, da hodimo na tako turo iz Zermatta brez uporabe vmesnih planinskih koč. Naših finančnih problemov mu pa nismo hoteli pojasnjevati. Vse več je bilo za nami turistov. V Moseley-plošči, ki je tik pod Solvay kočo in predstavlja do sem edino resnejšo oviro, se je skoro »zabasalo«. Pred menoj sta bila dva »gospoda« z vodnikom, ki sta se primerno motovilila preko gladke peči. Razumljivo, da nisem mogel nadaljevati vzpona, ker je bila peč že »zasedena «. Tedaj pripleza do mene sila nevljuden vodnik, ki se mu je neverjetno mudilo. Zahteval je naj se umaknem iz poči, da bo lahko nadaljeval s plezarijo. Ker je naletel na moj odločen protest se je godrnjaje umaknil levo in plezal poleg poči. Sploh gleda večina vodnikov zelo zviška na naveze brez vodnikov. Če bi mogli, bi jim verjetno prepovedali vzpone po »znamenitih« smereh, ki spadajo v njihov delokrog. Iz plošče priplezaš naravnost na ozko teraso pred Solvay kočo (4000 m), kjer je lovilo sapo že precej, gornikov, katere so prignali do sem trenirani vodniki. Še vse zasople in utrujene so nato spet odgnali dalje proti vrhu. Nas ni nihče priganjal. Časa smo imeli dovolj, zato smo si privoščili daljši počitek. Med zadnjimi skupinami smo nato nadaljevali vzpon preko Gornje Moseley-plošče in prešli na snežno vesino, kjer smo si navezali dereze. Železni drogovi olajšujejo varovanje vse do markantne Rame odkoder je mogočen in divji pogled v ustromljeno severno steno vso vkovano v led in sneg. Nad Ramo pa se skoraj previsno dvigujejo drzne vršne Rdeče skale preko katerih so pritrjene debele ko-nopljene vrvi, ki omogočajo vzpon. Za vzdrževanje teh vrvi skrbi CAS (Švicarski alpinistični klub), ki plačuje vodniški zvezi 200 do 300 švic. fr. letno.
Nekje v sredini je prav tedaj zabingljal turist, ki so mu pošle moči, oprimki in stopi. Seveda je obvisel na vodnikovi vrvi, ki je bil višje gori dobro zasiguran za železnim drogom. Prebrisani vodniki pustijo včasih svojega varovanca, da se muči na kritičnem mestu dokler mu ne odpovedo moči. Ko zabinglja na vrvi so v očeh hvaležnega rešenca — »rešitelji« za katere ni škoda na zaključku ture primakniti poleg mastne vodniške tarife še krepak »bagšič«.
Nam telovadba po navpičnih nihajočih vrveh ni povzročila nobenih preglavic, vendar je v taki višini (4300 m) dviganje lastne teže zelo naporno in utrudljivo. Prav na teh nerodnih mestih smo se morali na malih stojiščih umakniti prvim skupinam — ki so se že vračale. Ko strmina znatno popusti smo bili na Strehi preko katere so bile napravljene globoke stopinje vse do švicarskega vrha Matterhorna. Tu smo imeli priliko opazovati vodniške »žrtve«, ki so bile še vse posinele od napora in »višinske«, kako so morale na zahtevo vodnikov že po nekaj minutah zapuščati vrh. Zadrževanje na vrhu imajo vodniki zelo racionalno preračunano. Program: Obvezno formalno čestitanje, nujno slikanje, morda požirek pijače in — povratek. Najbolj potrpežljiv vodnik ti bo morda utegnil še na brzino našteti imena nekaterih okoliških gora. Gornik od take »dirke« ko se vrne v dolino nima ničesar drugega kot, da so lahko pobaha z Matterhornom in da čuti precejšnjo »vrzel« v denarnici. Vodniki se hočejo vrniti z »gospodom« vsaj do poldneva v Hoernli kočo, kjer se njihovo vodništvo neha. Nato oddrvijo v Zermatt, kjer po možnosti pri popoldanskem vlaku poiščejo novo »žrtev« za naslednji dan. »Profesionalno planinstvo« je ta — borba za zaslužek, kar je daleč od pravega, idealnega gorništva …

Mi smo telovadil še dalje po silno ostrem in izpostavljenem grebenu do italijanskega vrha na katerem stoji križ. Prostora tu ni nobenega — zato smo zajahali greben in uživali v prijetni zavesti zmage in vse lepote, ki nam jih je nudil ta kamniti svet. Koliko bolj so morali biti zadovoljni in srečni Whymper, Hudson, Hadow, Douglas, Croz in Taugwalderja ko so l. 1865 prvi prispeli na teme ponosnega orjaka. Žal predraga je bila takrat njihova zmaga — saj so jo štirje udeleženci morali plačati na povratku z življenjem. Po tej prvi zmagi obiskujejo vsako leto Matterhorn trume planincev. Orjaški moloh je postal svetovnoznana, modna gora, ki zahteva vsako leto svoj veliki krvavi tribut o čigar obilnosti se lahko prepričaš na zermattskem pokopališču.
Že davno so zapustile vrh vse vodniške naveze, ko smo tudi mi začeli s sestopom. Nad rdečimi skalami smo srečali dva mlada fanta za katera smo zvedeli šele pozneje pri Solvay koči, da sta indijska študenta. Bila sta brez vodnika, mladostno zagnana in temu primerno slabo opremljena. Sestopanje ob nihajočih vrveh nad silno globino nam je bil pravi užitek. Za vrtoglave ljudi taki manevri niso priporočljivi. Na Rami smo se pridno nacejali s snežnico, katera je curljala izpod talečega se snega. Preko okopnelih, od okovank zglajenih plošč smo bili kmalu pri Solvay koči, kjer smo dolgo počivali. V tej mali kočici se sme prenočevati le v skrajni sili — v slučaju izčrpanosti, nezgode ali slabega vremena. Ko smo brskali po vpisni knjigi smo naleteli tudi na podpise kamniških alpinistov, ki so obiskali Matterhorn nekaj dni pred nami. Toda lenarjenje pred kočo odkoder imaš tako obširen in nepozaben razgled je bilo prijetnejše. Prav tedaj je prizvonil po vzhodni steni cepin, ki se je ustavil na polički v naši višini. Kdo ga je zgubil? Kmalu smo zagledali pri sestopu po vzhodni steni lastnika cepina — enega od indijskih študentov. Obnašal se je skrajno nepremišljeno, saj je plezal nenavezan. Res, da stena ni tako strma, je pa zelo krušljiva in izpostavljena vpadnemu kamenju. Fant je cepin našel in srečno prilezel do nas. Medtem je tudi njegov tovariš priplezal z derezami na skalni prag nad kočo. Iz praga na teraso je skočil tako nerodno, da bi zgrmel preko vse vzhodne stene v globino, Če bi ga ne prestregel naš Zebko. Takoj sta bila prijatelja — saj sta Indijca Zebkovo polomljeno angleščino celo za silo razumela. Fanta sta bila temeljito strgana, eden od njiju je imel celo vsak čevelj drugačen. Sploh bi s svojo opremo zaslužila, da prideta v alpinski muzej v Zermattu ali pa vsaj za kakšno ptičje strašilo. Problem gladkih, neprimernih čevljev sta rešila z derezami, katerih nista snela pri sestopu po kopnem pečevju vse do Hoernli koče. Res prava planinska vagabunda, kar se da opravičiti s pomanjkanjem denarja in velikim hrepenenjem po gorah ...

Sestop po krušljivem pečevju nam ni delalo težkoč, vendar je sila zamuden in vse prej kot prijeten. Kar oddahnili smo se ko smo bili spet ob Hoernli koči, kjer ji bilo vse pisano turistov in izletnikov vseh narodnosti. Tu smo bili odveč, zato smo sestopili navzdol po gruščnatem pobočju vse do zelenih jas nad planino Staffelalp. Ob malem potočku smo se pridno napajala z vodo, lenarili in opazovali mogočno severno steno Matterhorna preko katere sta l. 1932 izpeljala brata Schmidta svojo najdrznejšo in najbolj tvegano smer. Storitev, katere se lotijo še danes le alpinisti svetovnega formata.
Na večer smo se vračali mimo hotela Staffelalp in prešli preko Zmuttskega potopa, ki se divje peni, na stezo, ki vodi proti Zermattu. Vso plezalno opremo smo poskrili v grmovju, ker sme imeli za naslednji dan v načrtu, da se seznanimo z drugimi gorskimi velikani v tem okolišu. Kot bi se dogovorili je priromal prav tedaj naš večni popotnik Jakec od Schönbühl koče, kjer je prišel s svojo foto »mišnico« popolno na svoj račun. Mimo tipične planinske vasice Zmutt nas je vodila pot ob gladki tesni Zmuttskega potoka vse do našega »glavnega stana«. Bili smo utrujeni saj je bilo okrog 6000 m enodnevnega vzpona in sestopa za nami. Toda bili smo srečni in zadovoljni saj so se naše dolgoletne sanje izpolnile. Bili smo na Matterhornu ...

(Se nadaljuje)

Janez Krušic
Železar, januar 1954