Gorenjski Glas - Jelena Justin: Rombon (2208 m) - Ostanki svetovne morije, ki izpričujejo vojni nesmisel. Gora je vredna obiska zaradi razgleda in zgodovine, ki jo govorijo ostaline. Tura, ki zahteva kar nekaj fizične kondicije.
Danes se bomo povzpeli na goro, ki je rahlo odmaknjena; kljub temu pa je gora, kjer se je pisala krvava zgodovina prve svetovne vojne. Dve leti in pol so na njenih pobočjih potekale bitke med italijanskimi alpini in avstroogrsko vojsko, obenem pa so vojaki bili bitko za preživetje tudi z naravo, ki je v ledenih zimah pokazala vso svojo moč. Obiskali bomo Rombon, goro, ki dominira nad Bovcem. Nanjo se bomo povzpeli od trdnjave Kluže, mimo Kote 1313 do vrha.
Zapeljemo se proti Trbižu in skoraj tik pred njim zavijemo levo proti Predelu in Bovcu. Zapeljemo se na Predel in se skozi vas Strmec in Log pod Mangartom spustimo do odcepa za Bavšico, kjer je v bližini lepo obnovljena trdnjava Kluže.
Parkiramo na primernem mestu in na skali zagledamo smerokaz za Rombon in Koto 1313. Po široki mulatjeri se sprehodimo do predora; priporočam čelno svetilko, čeprav je predor po novem osvetljen in se luč prižge na senzor. Na koncu predora se strmo povzpnemo do zgornje mulatjere, ki nas pripelje do trdnjave Hermann. Pri vojaški utrdbi zavijemo desno v gozd na staro avstroogrsko oskrbovalno pot. Pot se začne v okljukih strmo vzpenjati. Kmalu sledita dve razpotji; na obeh nadaljujemo v smeri Na robu 1313. V tem spodnjem delu pot poteka skozi gozd, in šele nekje na višini 1100 metrov, ko se približujemo Koti 1313, se nam odpre razgled proti vrhovom Loške stene, Mangarta in Jerebice. Smerokaz nas usmeri na Koto 1313 levo, mi pa proti Rombonu nadaljujemo desno. Sledi krajši položen odsek poti, ko dosežemo gorski travnik, kjer vztrajno pridobivamo višino. Pot preči travnato pobočje, potrebna je pazljivost. Na naši levi strani se pokaže greben Svinjaka proti Bavškemu Grintavcu, vidimo tudi Krn itd. Dosežemo staro vojaško mulatjero, pod katero je utrjeno obzidje. Kmalu dosežemo stene, pot katerimi je pas ruševja, in skozenj je speljana naša markirana pot. Sledi območje, imenovano Vršiči. V tem delu vzpona je videti, kot bi se čas ustavil; povezovalni jarki, zidovi, kaverne, stopnišča. Tukaj je bilo avstrijsko zaledje, prva frontna linija pa le malce zahodneje. V labirintu vojaških ostankov sledimo markacijam, ki nas pripeljejo izven zalednega naselja. Pod nami se odpre celotno rombonsko bojišče in bližnja travnata Čuklja, kjer so imeli Italijani svoje utrjene položaje. Nadaljujemo proti Rombonu in hitro dosežemo rob grebena, kjer se srečamo s potjo, ki čez Čukljo pripelje iz Bovca. Sledi približno štirimetrski skalni skok, ki ga brez težav premagamo. Do vrha nas loči še približno dvajset minut. Prostoren vrh Rombona nas nagradi s čudovitim razgledom; na zahodu se nam pokažejo Strma peč pa Montaž in Viš in vsi njuni sosedje, pa Velika Črnelska špica, Lopa, Prestreljenik, Kanin. Če pogledamo na jug, se vidi Kobariški Stol, pa Matajur, jugovzhodno je Svinjak, Ostri rob, Vrh Ovčje planje, Vrh Brda, Bavški Grintavec. Če pogledamo na sever, nam Jerebica zakrije pogled.
Ker nas avto čaka pri trdnjavi Kluže, je najbolje, da sestopimo po poti vzpona, najlepši krog pa naredimo, če sestopimo proti Bovcu in se čez Čukljo in Mrtvaško glavo spustimo do planine Goričice in od tam v Bovec. A ta pot zahteva še dodatno logistiko, saj nas sicer čaka pešačenje po glavni cesti iz Bovca do trdnjave Kluže, a verjetno nam tak zaključek ne bo ravno po godu.
Nadmorska višina: 2208 m
Višinska razlika: 1700 m
Trajanje: 8 do 9 ur
Zahtevnost: 4 zvezdice
Jelena Justin