Matija Turk: Julius Kugy v svojih delih pogosto omenja Vladimirja Dougana, tržaškega alpinista slovenskega rodu. Dougan je bil eden vidnejših tržaških alpinistov iz časa med obema svetovnima vojnama.
Dougan je pripadal generaciji plezalcev, katere jedro so tvorili Emilio Comici, Riccardo Deffar in Giordano Bruno Fabjan. Težko razumljivo je, da ga je alpinistično zgodovinopisje povsem spregledalo. Vsesplošni pozabi je Dougana nedavno otel Dario Marini, ki je ob petdeseti obletnici njegove smrti v listu Alpinismo goriziano, prvič izčrpno predstavil lik tega velikega gornika.
Vladimir Dougan je bil rojen v Trstu 16. marca 1891 očetu Antonu in materi Luisi, rojeni Debelak. Njegovo gorniško pot je zaznamovalo srečanje z Juliusom Kugyjem. Bilo je pozimi leta 1909, ko se je Kugy v globokem snegu namenil iz Podbrda na Črno prst. Zaradi predirajočega snega se je na gozdni meji obrnil in med sestopom srečal mladeniča, ki se je vzpenjal po njegovih stopinjah. Povabil ga je, da skupaj sestopita, a je le ta odločno odklonil in sam nadaljeval do vrha. Zvečer sta se v vaški gostilni ponovno srečala. Ta fant je bil Vladimir Dougan. Kot je Kugyju zaupal kasneje, se je za njim na Črno prst odpravil prav zaradi želje, da bi ga spoznal. Dogodek na Črni prsti je pomenil začetek njunega dolgoletnega prijateljstva, ki je trajalo vse do Kugyjeve smrti leta 1944.
Kugy, ki je takrat že začenjal čutiti težo let, je želel svoje znanje, izkušnje in ideje prenesti na mlade. Svojega najzvestejšega poslušalca in učenca je našel prav v Douganu. Postopno ga je uvedel v svet visokega gorništva, preko Karavank in Julijskih Alp vse do Dauphinéje. Med njunimi pohodi po Zahodnih Julijcih je Dougan spoznal Osvalda Pesamosco, divjega lovca, drvarja in gorskega vodnika iz doline Reklanice. Kugyja in Dougana je vodil na Ciuc di Vallisetto, strmi in težko dostopni vrh zahodno od Strme peči.
Z Osvaldom Pesamosco na Božjih policah
Poleti 1914 je bil izbruh svetovne vojne le še vprašanje časa. V zatišju pred viharjem sta Dougan in Pesamosca stopila na veličastno pot, po kateri "se sprehajajo bogovi". Podala sta se na Božje police na severni strani Viševe skupine, ki so za vedno ostale ene izmed Kugyjevih velikih in neizpolnjenih hrepenenj. Od Krniške škrbine sta jih prečila do Severovzhodne debri. Nadaljne napredovanje jima je preprečila prekinitev police. Že čez dobro leto ju je ločila vojna. Dougan je oblekel avstro-ogrsko uniformo, Pesamosca pa je postal gorski vodnik italijanske vojske. Ni trajalo dolgo, ko je med njima prišlo do skoraj usodnega srečanja. V poletju 1915, ko Avstrijci še niso imeli povsem zasedenih vseh gorskih prehodov, se je italijanska patrulja preko Nabojseve škrbine izmuznila na avstrijsko stran in se po Severovzhodni debri povzpela na Božje police. Istega dne se je za njimi po debri povzpela trojica avstrijskih vojakov. Eden izmed njih je bil Dougan. Ko so opazili nič hudega slutečo italijansko patruljo, ki je prihajala po policah iz smeri Divje koze, sta njegova tovariša poprijela za puško. Dougan ju je odvrnil od streljanja in prikriti so počakali, da je patrulja odšla mimo. Zavedal se je namreč, da je sovražno patruljo lahko vodil le Pesamosca, ki je edini na italijanski strani poznal dostop do Božjih polic.
V uniformi avstro-ogrske armade
Ob začetku vojne z Italijo se je Kugy prostovoljno javil v avstro-ogrsko armado kot alpinski referent. Ob sebi si je prizadeval zbrati vso svojo planinsko mladino in Dougan je postal eden izmed gorskih vodnikov v vojaški plezalni šoli v Tinjem Logu pri Žabnicah. Avgusta 1917 je bil v skupini vojakov, ki se je s Kugyem na čelu povzpela na Viš po tedaj že nadelani in zavarovani smeri čez Severovzhodno deber. Na vrhu so se ob Scottijevi koči postrojili pred fotografsko kamero in nastala je ena redkih ohranjenih fotografij, na kateri je upodobljen Vladimir Dougan.
Pred avstrijsko-nemško ofenzivo v Posočju so Kugya sredi septembra 1917 s koroške fronte premestili v vas Sočo, da bi tam vodil gorniško usposabljanje za preboj določenih enot. Za pomočnika si je pri poveljstvu izprosil Dougana in preko Kranjske gore sta peš odšla čez Vršič v Trento. V stenah nad Vrsnikom sta v alpinističnih veščinah urila vojake in jih vodila na pohode po okoliških gorah. Na enem izmed njih so prespali na planini Zapotok. Naslednji dan so odšli na Bavški Grintavec po smeri, ki je Kugyju ostala v spominu kot nezahtevna in kot taka primerna za začetnike. Ker mu je smer že malo ušla iz spomina, so se hitro znašli v nevarno krušljivem svetu, kjer je vse zagate uspešno rešil Dougan. Po preboju fronte sta skupaj iz Soče preko planine Golobar in Kobarida sledila napadalnim četam naprej v Italijo.
Od Strme peči do Elbrusa
Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila zlato obdobje Douganove alpinistične kariere. V Zahodnih Julijcih je rešil večino problemov, ki jih Kugy ni več utegnil. Bil je učenec, ki je prerasel učitelja. Greben Poliških špikov in Strma peč s svojimi vazali so postali njegov svet. Načrtno je iskal prehode preko sten, raziskoval in se vračal, dokler mu ni uspelo. Osemkrat je poskušal preplezati severno steno Strme peči, preden mu je uspelo. In ko jo je prvič preplezal, jo je preplezal z vrha navzdol. Pri zadnjem neuspelem poskusu je s prijateljem Albertom Hessejem obrnil 150 metrov pod vrhom, kjer sta naletela na nepremostljive težave. Pri plezanju z vrha, pri katerem je sodeloval še lovec na gamse Orlando Pezzana iz Reklanice, so očitno našli prave prehode. Trojica se je kasneje podpisala še pod prvo smer preko južne stene Strme peči, ki jim jo je uspelo preplezati v prvem poskusu. Dougan jo je označil kot zelo težko in izredno izpostavljeno.
Povzpel se je na vse vrhove zahodno od Strme peči, ki so tako odročni in
težko dostopni, da mu za vse niti domačini niso znali povedati imena: Jof di Miezdi, Ciastelat, Jovet in Jovet Blanc. Srečanja z domačini iz odročnih dolin pod Montažem in Strmo pečjo so v njem vzbudila zanimanje za stare pripovedi in izročilo gorjanov. Od njih je izvedel za skrite in pozabljene gorske poti in prehode, ki jih je potem poiskal in prehodil. Stare pastirske prehode in poti kot sta Forca de la Puartate in danes že mitske "Semide dei Agnei" je znova odkril svetu. Iskal in našel je prehode preko divjih škrbin med Poliškimi špiki in Strmo pečjo, ki so obstajali le v pripovedkah in jih iz legend obudil v resničnost. Pri vzponu čez Forco della Val sta se mu pridružila Stanko Tominšek in Jože Čop. Prvotno sta bila namenjena na Montaž čez severno steno. Srečali so se pri Kugyju v Ovčji vasi pa ju je povabil zraven. Najbolj divjo škrbino Zahodnih Julijcev, Forco Vandul, so Dougan, Hesse in Pezzana preplezali z vrha navzdol. Po visečih, gladkih ploščah, ki so jih nad prepadi vodile v dno globeli so plezali bosi. Ko so dosegli dno so se še istega dne po njej vrnili nazaj. Ob Forci Vandul je Kugy zapisal: "Če sem Hesseju in Douganu lahko za kaj nevoščljiv, sem jima za Forco del Palone, Forco della Val in Forco Vandul. Kajti te tri čudovite, najbolj nenavadne škrbine štrle sem čez obdane z nimbom nepremagljivosti iz blišča starih, klasičnih julijskih časov, s pisanimi spomini in legendarnim pomenom". V grebenu Poliških Špikov sta mu bila posebej pri srcu Špik nad Špranjo in Špik nad Nosom. Na oba se je iz Špranje povzpel po novi smeri preko severne stene. Z Riccardom Deffarjem je bil v navezi, ki je zmogla severno steno Curtissonov, skupaj pa sta opravila še prve zimske pristope na Monte Sernio, Creto Grauzario in na Divjo kozo.
Leta 1929 se je s prijateljem Andreo Pollitzerjem podal na Kavkaz. To je bila prva odprava tržaških alpinistov v gore izven Evrope. Po mrzlem bivaku na višini 5300 m je v viharnem vremenu sam dosegel vrh. Zaradi orkanskega vetra je zadnji del vzpona od sedla na vrh hodil vzratno. Kasneje je o svojem vzponu pripovedoval profesorju Oskarju Reyi, ki je leta 1934 kot prvi Slovenec stopil na Elbrus. Reya je o njem zapisal: "Dougana sem prvič videl v Mojstrani pri Rabičevih. On mi je dal prva navodila za turo na Elbrus. Pravil mi je, da je tura na Mont Blanc težja, le dolga hoja in razredčeni zrak utrujata človeka na Elbrus ter morda mraz ob slabem vremenu. Dougan je sicer tržaški Italijan, govori pa precej dobro slovensko".
Leta 1932 se je s Pollitzerjem odpravil na raziskovanje Visokega Atlasa v Maroko. Naslednje leto sta s kanujem prečila Laponsko od Belega morja do Baltika. Vsi ti podvigi nam govorijo, da je bil Dougan po duši raziskovalec in pustolovec, ki se je raje kot preizkušanju v skrajnih težavah velikih sten posvečal odkrivanju neznanega. V gorah ni iskal plezalnih odrov, iskal je njihovo dušo. Zato ga je Kugy upravičeno štel za svojega naslednika. O njem je zapisal: "Kadar se Dougan vrne in mi poroča, kako je bilo, imam vselej občutek, kot da sem bil poleg in vse doživel tudi sam. Prinese mi jutranjo svežino višin in vso lepoto gora. Del mene je. Enako dober je v skali, snegu in ledu in previden, kakor sem bil sam".
Zaton v pozabo
Douganovi najtežji vzponi dosegajo V. težavnostno stopnjo. Mnogi zaradi krušljivosti niso bili nikoli ponovljeni, marsikaterega pa je verjetno obdržal zase. Zavračal je vsakršno nasilje nad goro. Plezal je brez uporabe klinov, tako kot njegov učitelj. Pri vzponih ga je poleg Hesseja in Pezzane pogosto spremljala žena Teja. V svojih opisih jo vedno omenja le kot »mia moglie«
(moja žena). Skupaj so pred vzponi ob tabornem ognju in pogovorih prebili nešteto noči, ob vznožju sten v Špranji, v gozdovih Reklanice, na planini Sotgoliz pod Strmo pečjo... Svoje podvige je vestno objavljal v reviji Alpi Giulie. Iz njih veje romantično navdušenje nad gorsko naravo. Opazi drobcenega pajka ob kapljicah rose, cvetlice v steni... Na koncu opisa prečenja od Viša proti Montažu napiše: »Od tedaj je minilo že mnogo let... a spomin je še vedno enak. Verjamem, da me ne bo zapustil in da bo ostal v meni kot eden najhvaležnejših spominov na gore, kjer sem preživel tako lep del mojega življenja«.Leta 1932 je napisal vodnik Guida del Gruppo del Montasio. V njem je opisal prehojene poti, misleč, da jih je rešil pozabe. Ironično je, da je danes ta vodnik širši zainteresirani publiki prav tako neznan kot on sam.
Po izidu njegovega vodnika ime Vladimirja Dougana izgine iz alpinistične literature. Edina razlaga za to je, da je za fašistični režim, ki mu je povsem podlegel tudi Italijanski alpinistični klub (CAI), postal moteč. Razloga sta bila vsaj dva: slovensko poreklo in dejstvo, da se je med prvo svetovno vojno boril proti Italiji. Ne vemo, ali se je sicer čutil Slovenca, vendar njegov neobremenjen odnos do slovenskih alpinistov kaže, da se ga fašistična indoktrinacija ni prijela. Bolan in obubožan je umrl 7. aprila 1955, star 64 let. V težkih časih mu je zvesto stal ob strani prijatelj Pollitzer, ki je njega in ženo podpiral tudi finančno.
Od leta 2005 stoji na sedlu Buinz ob poti Ceria - Merlone nad kaverno iz prve svetovne vojne majhna spominska plošča. Italijanski alpinisti so jo postavili na kraju, kjer je tržaški rojak v družbi zvezd preživel nešteto samotnih noči med gorami, ki so mu bile drage.
Viri:
Enrico Mazzoli, Kugy v prvi svetovni vojni, Mladika 2007
Karl Pallasmann, Vladimir Dougan - Kugys Nachfolger?, Alpenverein Villach Heft 4, 2012
Julius Kugy, Vojne podobe iz Julijskih Alp, Založba Kres Ljubljana, 1995
Julius Kugy, Julijske Alpe v podobi, Založba Obzorja Maribor, 1971
Julius Kugy, Iz minulih dni, Založba Obzorja Maribor, 1971
Julius Kugy, Delo, glasba, gore, Založba Obzorja Maribor, 1966
Ingomar Pust, Die steinerne Front, Leopold Stocker Verlag Graz - Stuttgart, 1980
Norbert Nau, Der Krieg in der Wischberggruppe, Leykam Verlag Graz, 1937
Dario Marini, Miro Dougan, discepolo dimenticato di Kugy, Alpinismo goriziano 2, 2005
Oskar Reya, Prvi slovenski vzpon na Elbrus (5629 m), Planinski zbornik 1945
Vladimir Dougan, Il Gruppo del Cimone, Alpi Giulie 1 in 2, 1929
Vladimir Dougan, Nuove salite nel gruppo del Montasio, Alpi Giulie 1-3, 1927
Vladimir Dougan, Forca del Val, Alpi Giulie 4-6, 1927
Besedilo in fotografije: Matija Turk
Članek je bil objavljen leta 2013 v reviji Planinski vestnik št. 5 pod naslovom Odkritelj poslednjih skrivnosti Zahodnih Julijcev. Vladimir Dougan (1891-1955).