Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Najlepši Silvester

Jutro (1924): Poznaš li naše planine pozimi? Poznaš jih, ko je v njih doma največja lepota?

Tu je tisoč nepoznanih rok v srebrnem filigranu dovršilo nepojmljiv okras stotinam dreves, ki rastejo v modro in bleščeče nebo. Ali pa te temne, neprodorne megle zavijejo in v njih grmi čez stene uničujoči plaz; ali pa sije z neba, črnega kakor kitajski tuš, na milijardo zvezdic, ki so mirneje, bolj zlate in bolj domače, kakor one, ki jih vidiš v mestni noči. Okrog tebe diha mir in v ušesih zveni tišina, ki je absolutna. Temperatura do 30 stopinj pod ničlo te ne trapi, marveč ti je nekaj samoumevnega. Šele čez čas te prisili, da stopiš zopet v zavetje.

Da, Bohinjci se ti več ne čudijo. Le Ljubljančan še včasih debelo gleda in z glavo zmajuje, ko sreča smučarja na poti na postajo. Ven iz ozke izbe in temačne ulice! Res, da je Ljubljana te dni lepša, ko je res bela, toda koliko lepše je zunaj!
Strmo štrle okrog Ukanc stene Peršivca, Komarča, bastije Komne in Mokrega vrha, mrke so s svojimi sivimi in belimi progami. Od daleč grmi Savica. Sneg je trd in škriplje. Mraz pritiska.

V soboto je četica smučarjev odšla na Komno, na planino na Kraju. V torek se je vrnila. Kaj je bilo vmes? Športnik, smučar, ki gre tudi na novo leto v naše planine, ve, da se ta kras opisati ne da. Niti fotograf ne more od daleč podati tega krasu, čigar glavni stebri so zrak, svetloba, sneg, mir. Kdor pa nima za prirodo smisla, temu bi bilo odveč, če bi pesnik pesnikov mogel podati iz najglobljih glubin to, kar le doživel tu gori.

Šuma, - je li si naša stara znanka? Smreke štrle navzgor, toda njihovi vršiči ne šume; po vejah se ne glase tice; voda ne žubori. Na ledenih perutih je zavelo, gozd le otrpnil. Dobil pa je srebrn oklep, veje se šibe. Od nikoder ni glasu, ki bi motil sveti mir začarane katedrale. Molče se vzpenjamo po vedno bolj strmih enoličnih serpentinah, do zareze, potem dalje po brdih vedno višje, do cilja.

Drugo jutro: Pred nami v prvem solnčnem svitu vsa veriga od Črne prsti do Vogla. Podrta gora s Škrbino, oba Bogatina, Lanševica, Čelo, Vrata, Vogal, Levpa špica, obe Tičarici, obe Kopici, Debeli vrh, Greda, daleč na iztoku Savinske planine, Storžič, vsa Jelovica, Ratitovec, Možic, Blegaš, pod nami Bohinj. — okrog in okrog »zemlja je naša zahrepenela, zakipela«, dvignila se kakor val proti nebu. Na ogonu stojimo in gledamo pod se in okrog, nad nami je nebo kakor ribje oko ...

Planina na Kraju molči. Začarano mesto, zakleta vas. Na vratih poedinih zgradb še govore napisi: »Mannschaftsküche, Marodenzimmer, 81 Mann«, s pokopališča štrli križ, nekateri visoki dimniki slepo gledalo v nebo. Vojakov ni, ni več granat in aeroplanov, ni planšaric Češnjank niti sirarjev niti njihovih rjavo-belo lisastih krav. Razdrapane doline so pokrite z belim kobrcem. Pod Podrto goro spi junak Roko Rodanović - Ime je bilo lani še čitljivo na polomljenem lesenem križu, — in poleg njega tisoči nepoznanih vojakov. Mi pa gledamo z Bogatinovega sedla na naš Krn, na naš Rdeči rob, doli v naš Tolmin. Mejniki so pod snegom. Italijanska mejna stražnica se je pod njegovo težo podrla. Meje ni in vse to je naše ... Daleč naokrog ni živega bitja. Pač, dva črno bela večja ptiča sfrfotata nekam medlo v dolino. Tovariš mi pove, da sta nekakšne kokoši kali, - jaz nisem lovec in kmalu pozabim celo na ime. Pogled na začarano kraljestvo Zlatoroga ne dopušča poleg sebe še misli na druge interese.

Nazaj nas neso zveste »diljce«, ozko smučino rišejo v sneg in pojejo pod nogami, tebi se pa zdi, da so ti s hrbta zrasle peroti, ki te sigurno in lahno nosijo in obenem pokorno slede vsaki tvoji misli in volji.
Ob šestih zvečer se okrepčamo, postavimo smrečico na mizo, specialist nam zvari Silvestrovo bovlo in zmeša vino, slivovko, oranže, limone in še druge sestavine. Ne mnogo, po pol vroče skodelice pride na vsakega. Boljšega punča ta dan ni imela vsa Ljubljana. Ob osmih zvečer smo si želeli veselo novo leto in zlezli pod svoje seboj prinesene »koce«. Za seboj smo imeli enega najlepših dni leta in življenja.

Novoletni dan je bil dan povratka. Zopet so smučke zarisale ozke svoje smučine, toda serpentine so navzdol so prehitro minevale. Popoldan nas je vrnil civilizaciji. Britev, topla voda in milo so stopili v akcijo, v Boh. Bistrici smo se pozdravili s številnimi skupinami drugih, čeprav večinoma dolinskih smučarjev in njihovo inferlorno, čeprav sorodno species, s sankači. Noro zakurjeni vlak nas je vrnil Ljubljani. Obljubili smo, da jo pri prvi purgarsko mogoči priliki zopet zapustimo, izvršujoč svoje geslo: »Nazaj v planinski raj«. To pesem bi vlada morala pevskim in pivskim društvom zabraniti. Poj jo samo, kdor jo razume, ne poj je pijanega grla, marveč iz veselega srca. Nikdar ni planinski raj res tako rajski, ko sedaj od novega leta do srede marca. Napram tej krasoti je najlepše poletje reven zmrazek in bled odsev tega, kar priroda premore po zimskem kresu.

Jutro, 3. januar 1924

 

 03.01.1924

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti