Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Barberjev ozebnik v Svobodni Koreji

Tien Šan ’85 - Vid Preložnik: Po dveh dneh slabega vremena se je zvečer zjasnilo in odločili smo se, da gremo v steno Svobodne Koreje.

Dosti je bilo čakanja, dosti spanja in poležavanja po šotorih. Res pa je, da mi je kar prav prišlo malo slabega vremena, toda skoraj bi pozabil, po kaj smo prišli v te daljne kraje.

Tako smo se že sredi noči štirje odpravili proti markantni steni, katere obrisi so se strmo dvigovali nad ledenikom. Pri veliki razpoki sredi snežišča smo s navezali in Ivan je začel s plezanjem po navpični ledeni steni razpoke. Po nekaj metrih je dosegel položnejši svet in izginil za robom. Vrv je hitro tekla in že smo pričakovali, da bo uredil stojišče. Tokrat se pa zasliši nek oddaljen klic, vrv se začne pomikati nazaj in nabirati - naslednji trenutek pa prileti čez razpoko mimo nas temna senca. S strahom sem se pritisnil k snegu in se močno oklenil cepina, čeprav nisem bil na isti vrvi kot Ivan. A Edo ga je zadržal. Morečo tišino je pretrgal Ivč in se zadri: »Ivan! Ivan!« Čez nekaj dolgih sekund se zasliši brundanje tam daleč spodaj in oddahnili smo si. Ivč je skočil pogledat, kaj je z njim in nama povedal, da ni kaj hujšega. Imel je poškodovano zapestje in iz nosa mu je tekla kri. Pa tako si je želel splezati to smer! A imel je še veliko srečo v svoji nesreči - taki padci z derezami in cepinom se ponavadi težje končajo.

Bili smo kar pretreseni. Čeprav si vedno pripravljen na najhujše, te vseeno pretrese, kako malo je potrebno, da ugasne človeško življenje. Trenutek nepazljivosti - in ena osmrtnica več v časopisu.

Ker je Ivan lahko sam odšel proti taboru, se je Edo odločil, da gre z nama. Navezal sem se še na njegovo vrv in potem smo pohiteli. Seveda smo se dobro varovali, ker je vsak imel pred očmi Ivanov padec. Edo je šel prvi, ker je bil že pripravljen, Ivč je kot tretji žemaril. Tako smo hitro napredovali po široki, strmi grapi in kmalu je bil že lep pogled na dolino, na mesto Frunze v lučkah. Kako prijeten je pogled iz tega divjega sveta na civilizacijo, na udobje in varnost, na vse, kar nam nudi. Šele v teh strmih ledenih pobočjih znam ceniti vse dobrote civilizacije.

Hitimo dalje, daleč je še do vrha. Dan se prebuja, mi pa nimamo časa, da bi uživali v lepotah jutranje zarje. Ko so nas obsijali prvi sončni žarki, smo bili že precej visoko. Nad nami so bile opasti, a še vseeno se je grozno vleklo do ledenega žleba, ki nas je pripeljal na rob stene. Edo je krempil naprej, kar dobro mu je šlo in ker je Ivča bolelo koleno, je plezal vso smer kot prvi v navezi, predlagal sem, da grem naprej še teh nekaj raztežajev, pa me je Ivč »rešil« in rekel naj ne kompliciramo z vrvmi. Led je bil trd in krhek, a za plezanje še kar ugoden. Toda nerodno je bilo, ker se je razbijal in moral sem se umikati kosom ledu, ki so leteli na vse strani pri skoraj vsakem Edovem udarcu. Drugače si nisem mogel pomagati, kot da sem zatulil, če me je zadel kak večji kos.

Z olajšanjem sem se potegnil čez rob in vrgel nahrbtnik s sebe. To so bili najlepši trenutki vzpona - dali smo si roke in svečano popili pivo. Prvič ta dan smo dali nekaj poštenega v usta in potem spet na pot. Kako sovražim take sestope! Malo po snegu, potem pa samo kamenje in spet kamenje. Vlekel sem se za njima in si rekel, da bom drugič več treniral. Sestopamo z morene na moreno, nobene poti nikjer - le vsake toliko časa najdemo kakega možica. Ko se končno prebijemo še čez ledeniško reko, nas čaka le dober konec poti po dolini.

Zadnji sončni žarki so obsijali razbite vrhove za nami. Edo, ki je hodil pred mano, se je obrnil in rekel: »Kako je vse krušljivo!« Ko sem se zazrl v to skladnost barv - v rjavo rdeče divje vršace, v modro nebo in v temnozelene vitke smreke, niti pomislil nisem na krušljivost. Nisem videl sten kot plezalec, ampak kot človek, ki mu narava redkokdaj odpre oči in pokaže svoja skrita bogastva. Spoznal sem- so še lepše stvari od plezanja na svetu.

Lovila nas je že noč in hiteli smo proti taboru. Boleli so me že prsti od nenehnega sestopanja v teh težkih, dvojnih usnjenih čevljih, a sem stisnil zobe in »šibal« za Ivčem. Ko smo prispeli v tabor, sem se počutil kot doma. Vrgel sem s sebe vso kramo. Naš ruski spremljevalec Valerijan nam je ponudil božansko večerjo, potem smo se še stuširali in v hipu, ko sem skočil na posteljo, sem že spal.

Vid Preložnik

 

Tien Šan ’85


Za G-L pripravil Genadij Štupar (brošura osebni arhiv)

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave
Značke:
novosti VTG

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti