Dosti je bilo čakanja, dosti spanja in poležavanja po šotorih. Res pa je, da mi je kar prav prišlo malo slabega vremena, toda skoraj bi pozabil, po kaj smo prišli v te daljne kraje.
Tako smo se že sredi noči štirje odpravili proti markantni steni, katere obrisi so se strmo dvigovali nad ledenikom. Pri veliki razpoki sredi snežišča smo s navezali in Ivan je začel s plezanjem po navpični ledeni steni razpoke. Po nekaj metrih je dosegel položnejši svet in izginil za robom. Vrv je hitro tekla in že smo pričakovali, da bo uredil stojišče. Tokrat se pa zasliši nek oddaljen klic, vrv se začne pomikati nazaj in nabirati - naslednji trenutek pa prileti čez razpoko mimo nas temna senca. S strahom sem se pritisnil k snegu in se močno oklenil cepina, čeprav nisem bil na isti vrvi kot Ivan. A Edo ga je zadržal. Morečo tišino je pretrgal Ivč in se zadri: »Ivan! Ivan!« Čez nekaj dolgih sekund se zasliši brundanje tam daleč spodaj in oddahnili smo si. Ivč je skočil pogledat, kaj je z njim in nama povedal, da ni kaj hujšega. Imel je poškodovano zapestje in iz nosa mu je tekla kri. Pa tako si je želel splezati to smer! A imel je še veliko srečo v svoji nesreči - taki padci z derezami in cepinom se ponavadi težje končajo.
Bili smo kar pretreseni. Čeprav si vedno pripravljen na najhujše, te vseeno pretrese, kako malo je potrebno, da ugasne človeško življenje. Trenutek nepazljivosti - in ena osmrtnica več v časopisu.
Ker je Ivan lahko sam odšel proti taboru, se je Edo odločil, da gre z nama. Navezal sem se še na njegovo vrv in potem smo pohiteli. Seveda smo se dobro varovali, ker je vsak imel pred očmi Ivanov padec. Edo je šel prvi, ker je bil že pripravljen, Ivč je kot tretji žemaril. Tako smo hitro napredovali po široki, strmi grapi in kmalu je bil že lep pogled na dolino, na mesto Frunze v lučkah. Kako prijeten je pogled iz tega divjega sveta na civilizacijo, na udobje in varnost, na vse, kar nam nudi. Šele v teh strmih ledenih pobočjih znam ceniti vse dobrote civilizacije.
Hitimo dalje, daleč je še do vrha. Dan se prebuja, mi pa nimamo časa, da bi uživali v lepotah jutranje zarje. Ko so nas obsijali prvi sončni žarki, smo bili že precej visoko. Nad nami so bile opasti, a še vseeno se je grozno vleklo do ledenega žleba, ki nas je pripeljal na rob stene. Edo je krempil naprej, kar dobro mu je šlo in ker je Ivča bolelo koleno, je plezal vso smer kot prvi v navezi, predlagal sem, da grem naprej še teh nekaj raztežajev, pa me je Ivč »rešil« in rekel naj ne kompliciramo z vrvmi. Led je bil trd in krhek, a za plezanje še kar ugoden. Toda nerodno je bilo, ker se je razbijal in moral sem se umikati kosom ledu, ki so leteli na vse strani pri skoraj vsakem Edovem udarcu. Drugače si nisem mogel pomagati, kot da sem zatulil, če me je zadel kak večji kos.
|