| Cenetu je šlo dobro od nog in rok in je bil hitro pri meni. Malo se je odpočil, nato prevzel vodstvo. Tudi njemu ni bilo do prevelikega tveganja, zato je občasno kopal stopinje in zavrtal ledne vijake. Ozebnik je bil precej ozek, komaj nekaj metrov širok, pa še Cene je plezal tik ob skalni steni, tako da je vse, kar je odkopal, poletelo proti mojemu stojišču.
Tako sem stal, pripet na dva klina, na stojišču, varoval Ceneta in se bolj ali manj uspešno umikal ledenim izstrelkom. Počutil sem se kot križanec med dvema domačima živalima (zeblo me je kot psa in dihal sem kot konj), ki ga hočejo na vsak način živega zakopati. Nikakor se nisem mogel nadihati, pa tudi ne ubraniti mraza, čeprav sem bil oblečen v kar precej robe.
Cene je dobro zdeloval strmino, vendar se mi je zdelo, da vrv zelo, zelo počasi polzi skozi roke. Končno je le priplezal na stojišče, že nad strmo stopnjo, ki pa ga je urejal neskončno dolgo, vsaj tako se mi je zdelo, ker me je zeblo, zeblo. In končno je le prišlo povelje, da grem lahko naprej. Spet mi je šlo zelo počasi, posebno še čez strmi del, ki sem mu nameril dobrih 80°. Nisem in nisem se mogel nadihati.
Ko sem se končno le priplazil do Ceneta, sem ga prosil, naj gre on naprej. Jaz sem imel očitno slab dan. Cenetu ni bilo treba dvakrat reči. Strmina sicer ni bila več tako huda, izmeril sem samo 55°, vendar sem bil preveč utrujen, da bi lahko varno vodil.
Ne stojišče je posijalo sonce, tako da me vsaj zeblo ni več. Vendar je bilo na srečo še vedno tako mraz, da ni po ozebniku letelo ničesar dol, pa tudi stena nad menoj se še ni začela obletavati. Vsega skupaj ste prifrčala samo dva kamenčka, kar pa je bilo manj kot nič v primerjavi s tem, s čimer so naju strašili Rusi.
Imel sem čas in sem se ogledoval okoli. Gledal sem v dolino, kjer je ob moreni stala koča, pa na drugo stran v ostenje Boksa in v svetlo rjave, od sonce obsijane skalne stolpe na drugi strani grape. Ledeniki, temne gore, zelene doline, navpični stebri, stene, sneg, vse to sem gledal pa tega sploh nisem videl. Neskončno sem si zaželel, da bi bilo vsega tega že enkrat konec, da bi jo čim prej odkurili domov.
Vendar sem bil tu, sredi ozebnika in tu nisem mogel odstopiti. Odstop bi bil smrt. Stisnil sem zobe in ko me je Cene poklical, sem splezal do njega. In za čuda mi je šlo že bolje, tako da sem naslednji raztežaj spet plezal naprej. Še kakšnih 25 m je bilo ozko in strmo, nato pa se je odprl širok lijak. Desno in naravnost je bil strm sneg, levo je bilo malo manj strmo pobočje do grebena, zato sem šel tja. Še en raztežaj je potegnil Cene, nakar sva se razvezala, nekaj popila in malo počila. Vreme se je začelo že prej kvariti, vendar tega nisva opazila, tako da sva bila kar malo presenečena, ko sva videla, da so vsi vrhovi zaviti v meglo. Odšla sva naprej. Pobočje sicer ni bilo preveč strmo, vendar sem imel neprijeten občutek, da je prisotna možnost plazu. No, ta možnost se ni uresničila.
|