Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ozebnik v Baičečekeju

Tien Šan ’85 - Bojan Pollak: Prvič sem ga videl vitkega, belega med temnorjavimi skalnimi stolpi, kako izginja v snežišča in meglo nad njimi, ko smo šli iz dolinskega tabora v višinsko bazo.

Tam nekje v bližini koče, kjer me je neki ruski planinki uspelo posiliti s surovo ribo, ki je zaradi njene velike prijaznosti res nisem mogel odkloniti, sem opazil ozko, belo črto med temnimi skalami. Malo dlje, na moreni, se je ozebnik, ki je bil videti kot slap ledu, še lepše pokazal, da je nato, ko smo šli naprej, izginil za grebenom.

Ko sva se s Cenetom vračala v dolino, nama je obema pogled uhajal k vitkemu, belemu lepotcu in takrat sva tudi sklenila: Poskusila bova!

V dolinskem taboru smo morali pred vsako nameravano turo imeti posvetovanje z vodjo tabora oziroma za to določenimi člani vodstva. In ko sva s Cenetom povedala svojo namero, sva slišala celo vrsto pripomb, da je to prenevarno, da Rusi ne plezajo ozebnikov in še cel kup drugih pomislekov, vendar izrecne prepovedi ni bilo. Pa tudi če bi bila ... Saj smo prišli sem plezat in če bi zlezli še kakšno novo smer, bi bilo še toliko bolje. In po tem, kar so nama do takrat povedali Rusi, ta ozebnik še ni bil preplezan.

Pri ponovnem vzponu do višinske baze sva si ga še enkrat dobro ogledala. Popoldne sem šel še pogledat za najboljšim dostopom, da ne bi v temi izgubljala preveč časa z iskanjem poti. Iz višinske baze je bilo potrebno iti kakih 100 m navzgor na sedlo. Ko sem se dobro razgledal, sem lahko ugotovil, da ne bi smelo biti problemov: s te strani je vzpon enostaven, pa tudi spust do ledenika ni kazal nobenih ovir. Ledenik tudi ni bil videti težaven. Bil je gladek, brez razpok, na drugi strani so bila obširna melišča vse do grebena na levi, za katerim se je skrival ozebnik. Edino tik ob ledeniku je bilo nekaj manjših sten, ki pa se jim bi dalo brez težav izogniti.

Vstala sva ob 3h zjutraj po uradnem času, kar poceni ob 1h zjutraj po geografskem času. Geografski čas smo določili s kompasom po soncu. Nekaj malega sva pojedla, se opremila in čez kakih 40 minut v trdi temi, v soju čelnih svetilk zapustila tabor. Noč je bila jasna, vendar brez lune, tako da je bilo komaj dovolj vidljivosti za splošno orientacijo.

Vzpon na sedlo in spust z njega nama ni delal težav, čeprav je šlo bolj počasi. Ledenik tudi ni bil težaven. Razpok ni bilo, bile so pa zato morene precej labilne, da sva morala dobro paziti, da se nama ni kakšna skala podrla na glavo. Pa še nekaj je bilo zelo nerodno - ledeniški potoki. Poleg tega, da kopanje v ledeno mrzli vodi ob tako zgodnji uri ne bi bilo hudo prijetno, bi bil zelo velik problem priti iz gladke, globoke struge, katere bregovi so bili spolzki, kot da bi bili namazani z milom.

Na drugi strani ledenika naju je spet čakalo spotikanje po moreni navzgor. In ko se je morena položila, so se pojavile stene. Šla sva pod njimi navzdol ob robu morene, vendar se niso hotele odpreti. Zato sva, da ne bi izgubljala višine, izkoristila prvo priložnost in zavila po grušču pod steno navzgor, dokler se ni nadaljevanje zaprlo. Z baterijama nisva mogle odkriti pametnega prehoda, da bi pa v temi plezala V ali VI stopnjo, se nama ni niti najmanj dalo. Zato sva se usedla ne nahrbtnike, se pokrila z bivak vrečo in malo zadremala.

Kmalu se je začelo daniti. Z rame, na kateri sva počivala, se je odprl možen prehod po gredi in krajšem žlebu. Povsod drugod je bilo navpično ali previsno. Cene je šel naprej pogledat, kako je. Ko je lezel po žlebu navzgor, se je pod njim podiralo in močno sem se bal, da bo s skalami priletel dol. To se k sreči ni zgodilo in še kar hitro je izginil za robom, še prej pa mi je zaklical, da ni težko. Žleb res ni bil težak, zato pa toliko bolj krušljiv. Pripeljal naju je na rob stene in takrat sem ugotovil, kje sva naredila napako: Ko sva bila prišla čez ledenik, bi morala iti najprej na desno in nato šele levo navzgor, tako da bi lahko cel čas hodila po grušču in se tako izognila stenici, čez katero sva morala splezati, da sva prišla na isto mesto, ki bi ga dosegla lahko po mnogo lažji in hitrejši poti.

Grušč sicer ni bil sprehajalna pot, ker je bil zelo nestabilen, vendar sva brez večjih težav prišla do velike grape, ki vodi z leve strani na vrh Baičečekeja in s srede katerega naj bi se začel »najin« ozebnik. V grapi je bil sneg in ko si je Cene zavezoval dereze, se mu je strgala vez, tako da je imel kar nekaj težav, preden si jih je pritrdil na čevlje. Pa še zadrga na gamaši se mu je pokvarila, a mu jo je le nekako uspelo popraviti. Da, ta dan se res ni začel najbolje.

Po nekaj sto metrih široke grape so se stene na desni malo razmaknile in gledala sva v ozebnik, ki sva ga hotela splezati.

»Saj niti ni tako strašno strm! Spodaj še kar položen sneg, nato led in strma ledena stopnja. To mora iti brez težav!« sva si govorila. Zato sva začela kar nenavezana. Sneg je bil trd in se je le malo prediral, strmina je počasi naraščala. Še malo naprej se je sneg počasi umikal ledu, kateremu sem izmeril 50° naklonine. Šlo mi je zelo počasi. Ne vem, kaj mi je bilo, vendar nekaj ni bilo povsem v redu z menoj. Sopel sem kot meh in na 20 korakov sem moral počivati.

V skalno steno sem zabil dva klina in naredila sva stojišče. Razvila sva vrvi, pripravila opremo in se navezala. Do tu je bilo dobra dva raztežaja.

Vrsta je bila na meni, da začnem z ledom, ki niti ni bil tako hudo strm - izmeril sem mu od 50° do 55°. Vendar je bil izredno gladek in trd kot steklo, pa tudi skoraj enako krhek. Ozebnik je izpostavljen popoldanskemu soncu, ki je bilo že tako močno, da je stopilo vrhnjo plast, ki je nato ponoči
zmrznila, tako da je bilo vse gladko, gladko in trdo. In krhko. Pri prvem udarcu cepina je led počil, pri drugem se je zdrobil, šele tretji je prijel tako kot treba. Da mi ni bilo potrebno venomer močno suvati z derezami (ubogi prsti na nogah so se mi preveč smilili, saj bolelo bi tako ali tako mene), sem vsaka dva metra izkopal dobro stopinjo, da sem lahko počil. Če bi bil dobro navit in hotel veliko tvegati, bi šlo precej hitreje navzgor (lahko pa tudi še mnogo hitreje navzdol), tako pa sem napredoval grozno počasi. Tudi ledni vijaki, ki sem jih nekaj zavrtal za »boljše počutje in daljše življenje« so pobrali nekaj časa, tako da je trajalo kar precej dolgo, preden se je izteklo vseh 50 m vrvi in sem si spet uredil stojišče.

Cenetu je šlo dobro od nog in rok in je bil hitro pri meni. Malo se je odpočil, nato prevzel vodstvo. Tudi njemu ni bilo do prevelikega tveganja, zato je občasno kopal stopinje in zavrtal ledne vijake. Ozebnik je bil precej ozek, komaj nekaj metrov širok, pa še Cene je plezal tik ob skalni steni, tako da je vse, kar je odkopal, poletelo proti mojemu stojišču.

Tako sem stal, pripet na dva klina, na stojišču, varoval Ceneta in se bolj ali manj uspešno umikal ledenim izstrelkom. Počutil sem se kot križanec med dvema domačima živalima (zeblo me je kot psa in dihal sem kot konj), ki ga hočejo na vsak način živega zakopati. Nikakor se nisem mogel nadihati, pa tudi ne ubraniti mraza, čeprav sem bil oblečen v kar precej robe.

Cene je dobro zdeloval strmino, vendar se mi je zdelo, da vrv zelo, zelo počasi polzi skozi roke. Končno je le priplezal na stojišče, že nad strmo stopnjo, ki pa ga je urejal neskončno dolgo, vsaj tako se mi je zdelo, ker me je zeblo, zeblo. In končno je le prišlo povelje, da grem lahko naprej. Spet mi je šlo zelo počasi, posebno še čez strmi del, ki sem mu nameril dobrih 80°. Nisem in nisem se mogel nadihati.

Ko sem se končno le priplazil do Ceneta, sem ga prosil, naj gre on naprej. Jaz sem imel očitno slab dan. Cenetu ni bilo treba dvakrat reči. Strmina sicer ni bila več tako huda, izmeril sem samo 55°, vendar sem bil preveč utrujen, da bi lahko varno vodil.

Ne stojišče je posijalo sonce, tako da me vsaj zeblo ni več. Vendar je bilo na srečo še vedno tako mraz, da ni po ozebniku letelo ničesar dol, pa tudi stena nad menoj se še ni začela obletavati. Vsega skupaj ste prifrčala samo dva kamenčka, kar pa je bilo manj kot nič v primerjavi s tem, s čimer so naju strašili Rusi.

Imel sem čas in sem se ogledoval okoli. Gledal sem v dolino, kjer je ob moreni stala koča, pa na drugo stran v ostenje Boksa in v svetlo rjave, od sonce obsijane skalne stolpe na drugi strani grape. Ledeniki, temne gore, zelene doline, navpični stebri, stene, sneg, vse to sem gledal pa tega sploh nisem videl. Neskončno sem si zaželel, da bi bilo vsega tega že enkrat konec, da bi jo čim prej odkurili domov.

Vendar sem bil tu, sredi ozebnika in tu nisem mogel odstopiti. Odstop bi bil smrt. Stisnil sem zobe in ko me je Cene poklical, sem splezal do njega. In za čuda mi je šlo že bolje, tako da sem naslednji raztežaj spet plezal naprej. Še kakšnih 25 m je bilo ozko in strmo, nato pa se je odprl širok lijak. Desno in naravnost je bil strm sneg, levo je bilo malo manj strmo pobočje do grebena, zato sem šel tja. Še en raztežaj je potegnil Cene, nakar sva se razvezala, nekaj popila in malo počila. Vreme se je začelo že prej kvariti, vendar tega nisva opazila, tako da sva bila kar malo presenečena, ko sva videla, da so vsi vrhovi zaviti v meglo. Odšla sva naprej. Pobočje sicer ni bilo preveč strmo, vendar sem imel neprijeten občutek, da je prisotna možnost plazu. No, ta možnost se ni uresničila.

Na grebenčku, ki je prišel z desne, sva naletela na sledi, ki so se kmalu izgubile. Ker je bilo vse v megli in še snežiti je začelo, sva začela razmišljati, da ne bi šla na vrh, čeprav je bilo do njega še 250 m višine, vsaj tako je pokazal višinomer. Prečila sva nekaj časa po polički v desno in nekaj časa čakala pod previsom na izboljšanje. Toda le močneje je snežilo. Zato sva sklenila sestopiti. Kakšne navade ime tu vreme, nisva še dobro vedela, bala sva se, da ne bi prišlo do kakšnega večjega poslabšanja. Pa tudi sestopa nisva dobro poznala, saj sva bila tu prvič, opis, ki so nam ga dali Rusi, pa je bil tudi za malo lepše vreme.

Prečila sva do izrazitega stolpa. Ker so se delale cokle, sva snela dereze. Zopet so se pojavile sledi, vendar nisva vedela, če vodijo prav, ker so šle nazaj navzdol. Vseeno sva šla po njih. Bilo je prav. To sva ugotovila, ko sva že nekaj časa sestopala in se je megla razkadila, pa tudi snežiti je nehalo. Čez čas se je celo vreme izboljšalo, vendar so bili vrhovi še vedno v megli.

Sestop po grušču, ledeniku in grušču se je vlekel, saj je bilo kamenje robato in precej neprimerno za sestop. Na spodnjem ledeniku sva srečala dva Rusa, ki ste šla plezat v Korono.

Še malo hoje čez spodnji ledenik, nato vzpon na sedlo in spust navzdol in bile sva še pred večerom spet v taboru, ki sva ge zapustile pred dobrimi dvanajstimi urami.

Opomba: Pozneje smo v taboru izvedeli, da so ta ozebnik že enkrat preplezali alpinisti iz Frunzeja, tako da sva s Cenetom naredila »samo« prvo ponovitev.

Bojan Pollak

 

Tien Šan ’85


Za G-L pripravil Genadij Štupar (brošura osebni arhiv)

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave
Značke:
novosti VTG

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46047

Novosti