Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Potek odprave

Tien Šan ’85 - vodja odprave Marija Frantar: Iz Ljubljane smo odšli na pot z vlakom, in sicer 18. 6. 1985 ob 4h zjutraj.

Dva dni kasneje smo prišli v Moskvo, kjer so nas na železniški postaji pričakali Viktor Nikolajev, načelnik alpinizma SZ, njegov tajnik Ferdinand Kropf in vodja latvijske skupine alpinistov Valerjan Kokorejevič. Odprava je namreč imela značaj izmenjave, »upravljanje alpinizma« v Moskvi pa je določilo Latvijo, da se menja z nami.

Naslednji dan, 21. 6., smo poleteli z letališča Domemedovo v Frunze, glavno mesto Kirgizije. Ob 23h po lokalnem času smo pristali. Avtobus tabora Ala Arča je že čakal, da nas zapelje v 40 km oddaljeni tabor. Vendar se je med potjo pokvaril, poiskati je bilo treba drug prevoz in v tabor smo prišli šele zgodaj zjutraj.

V taboru smo se potem lahko opremili z višinsko hrano, sposoditi pa si je bilo mogoče tudi opremo, od čevljev do vrvi in klinov. Sposodili smo si 4 šotorčke, ker jih od doma nismo prinesli, saj smo računali, da je od tabora do sten vsaj pol manj hoda, kot je v resnici bilo. Pri vodstvu tabora je bilo treba izpolniti vse obveznosti pred odhodom ne ture, se domeniti za kontrolne roke, katere smeri, kdaj, kako, kdo ...

23. 6. smo prvič odšli na Ak-Sai. Nosili smo zelo težko, na višini 3700 m, na bočni moreni ledenika, smo postavili šotorčke. Tu smo potem imeli izhodišče za vzpone.

24. 6. smo vsi odšli na ture, imeli smo kar nekaj težav, ker nismo bili aklimatizirani. Nato smo se zaradi boljše aklimatizacije vrnili v dolino; prinesti smo morali še kaj hrane.

V naslednjih 2 dneh smo se vsi vrnili na Ak-Sai. Tu smo ostali 5 dni, potem smo spet odšli v dolino. Tudi vreme se je močno pokvarilo in je bilo zelo slabo nekaj dni. Šele 4. 7. smo se vrnili na Ak-Sai, kjer smo ostali nekateri 4 do 5 dni. Vmes je bilo nekaj slabega vremena, ki nam je pokvarilo in zmešalo načrte.

8. 7. zjutraj je imel Rejc v smeri H. Barberja v Piku Svobodne Koreje nesrečo. Na srečo se je 80-metrski padec kolikor toliko srečno končal. Celo sam je sestopil do naših šotorčkov. Berčiču se je nekaj dni za tem vnel slepič; moral je na operacijo.

4 člani smo bili 11., 12. in 13. 7. še na Ak-Sai. Opravili smo še vzpon na Pik Simona Tienšanskega.

Z 10. 7. so nam Sovjeti zaprli vse glavne stene. Pripravljalo se je namreč tekmovanje alpinistov v tehničnem razredu in stene naj bi bile popolnoma brez sledi. Tudi to je, vsej nekaterim, še prekrižalo načrte.

16. 7. smo zapustili Ala Arčo. Ogledali smo si še Frunze, prenočili v mestu, v prostorih, ki so last tabora Ala Arča.

17. 7. smo zapustili Frunze, 18. 7. zvečer ob 24h pa Moskvo. V Ljubljano smo prispeli 21. 7- ob 1h.

 ZDRAVJE IN POČUTJE ČLANOV

Sprva je bilo kar v redu, proti koncu pa so se težave precej nakopičile.

Rejčev 80-metrski padec se je končal z zlomljeno roko, nekoliko poškodovanimi vratnimi vretenci in odrgninami. Berčič je moral na operacijo slepiča. Banič je imel zaradi neodgovornosti naše zobozdravniške službe hude težave z zobom. Bilo je nekaj težav z opeklinami, za katere zdravniške službe ni bilo treba iskati, vendar so nekaterim povzročile precej bolečin. Bilo je tudi nekaj manjših poškodb, ran, ki so nastale med vzponi.

Velik problem so bile prebavne motnje, ki so bile na dnevnem redu, zlasti ko smo se vrnili v dolino in proti koncu odprave. Hrana v baznem taboru je bila enolična, nevitaminska, meso je že imelo močan vonj in okus po trohnobi. O sadju in zelenjavi ni bilo ne duha ne sluha. Taka hrana je seveda botrovala vsakodnevnim driskam, pomanjkanju vitaminov ...

Na srečo smo precej hrane prinesli s seboj, zlasti višinsko. Ta nam je do neke mere dopolnila skromno in po okusu nič kaj prijetno sovjetsko hrano.

ČLANI ODPRAVE

MATEJ BANIČ (1963) - AO Celje
Je študent na VŠTK v Mariboru, doma iz Celja. Bil je najmlajši član odprave, pleza 4 leta. Zunaj še ni plezal, pri nas pa ima nekaj prav težkih prvenstvenih vzponov, kot so Sanjsko potovanje v Štruci ... Ima tudi vrsto težavnih prostih ponovitev nad VI tež. stopnjo, nekatere tudi kot prvi: Helbo v Triglavu, Čihulovo v Široki peči, …

CENE BERČIČ (1959) - AO Kamnik
Zaposlen je v Stol Kamnik, doma je iz Komende blizu Kamnika. Pleza že okoli 12 let, v tem času pa je opravil blizu 350 vzponov. Udeležil se je odprave v Hindukuš, kjer se je po vzhodnem grebenu povzpel na Tirič Mir, tri leta kasneje pa še v Himalajo, kjer so, kot prvi zmogli mogočno južno steno Daulagirija. Pri nas je kot prvi pozimi preplezal Jakovo smer v Rzeniku in Raz Mojstranških veveric v Triglavu. V Centralnih Alpah je v Grand Pilier de Angleju opravil 1.YU pon. smeri Cechinel - Nominne.

MARIJA FRANTAR - MARIČA (1956) - AO Rašica
Po poklicu je geograf, je poročena, stanuje v Ljubljani. Pleza 9 let, v tem času je opravila okoli 320 vzponov. Bila je že dvakrat v Pamirju, prvič je tu preplezala tri prvenstvene (Spominska D. Bregarja v Ljap Nazarju, Slovensko v Pariški Komuni in Ledeni slap v Piku Revolucije), drugič pa je kot članica 1. ženske odprave preplezala Borodkin steber v Piku Komunizma. Kot prva je pozimi ponovila Desno v Trapezu v Vel. Draškem vrhu in Srednjo Nemško v Triglavu, ima pa še več zimskih pon. Poleti je ponovila številne smeri v Julijcih, Kamniških in Paklenici. Plezala je še v Dolomitih, kjer je preplezala steno Sass Maorja, v Wilder Kaiserju in Francoskih Alpah.

SLAVKO FRANTAR - ČOPEK (1955) - AO Rašica
Je poročen, po poklicu je strojni ključavničar. Pleza že 14 let, v tem času je opravil okoli 460 vzponov. Udeležil se je odprav: Kavkaz '78, Pamir '79 (tu je prav tako kot Mariča preplezal tri prvenstvene), Lhotse 81, Andi 83 (Salcantay - Japonski greben). Pri nas je opravil številne zimske ponovitve, med njimi tudi 1. ZP: Peternela s Čopom v Triglavu, Belač - Zupan v Šitah, Jugov steber in Dolgo Nemško s S grebenom v Triglavu, v Franciji pa Doufan - Frechel v Grand Pilier de Angle. Poleti je pri nas ponovil veliko težjih klasičnih smeri, nekatere tudi kot prvi. Zunaj pa precej smeri v Dolomitih, Wilder Kaiserju, Rili v Bolgariji, Zahodnih Alpah (Eiger, Brenva ...).

IVAN KOTNIK - IVČ (1951) - Šaleški AO
Zaposlen je v Fermin - DO Inženiring v Titovem Velenju, kjer tudi stanuje. Je poročen in oče dveh otrok. Med njegovimi številnimi vzponi izstopajo predvsem Slovenska v Romsdalshornu na Norveškem, vzpon na Makalu, Japonska diretissima v Eigerju, vzpon na Dru, Matterhorn, Everest, Lhotse, Angleška, v Trolltindu, JV greben Huascarana ter še mnogo drugih vzponov pri nas in v tujini.

EDO KOZOROG - ROG (1962) - Soški AO
Študent gozdarstva, doma je iz Tolmina. Med svoje važnejše vzpone šteje predvsem svoje prvenstvene Steber Vršaca, Stečina v Bavhu, Klic samote v Maselniku ... Prosto je ponovil več klasičnih smeri pri nas, nekatere tudi kot prvi. Ime tudi nekaj krajših prvenstvenih VII stopnje. Opravil je nekaj prvih vzponov prek zaledenelih slapov. Zunaj je plezal v Dolomitih, kjer je med drugim preplezal steno Sass Maorja, v Centralnih Alpah (Bonattijev steber v Druju) ...

ACO PEPEVNIK - AC (1958) - AO Celje
Zaposlen v Zlatarni Celje. Je poročen in srečni očka. Pleza že dvanajst let, v tem času je preplezal že 15 prvenstvenih, vse skupaj pa okoli 400 vzponov. Bil je član treh odprav: v Ande, na Norveško in v Himalajo (Gaurishankar). Njegovi pomembnejši vzponi: Nemška diretissima v zah. Cini, Francoska v Huascaranu, Jugoslovanske v Trolltindu, Jugoslovanska v Grands Chamozu, Švicarska v Curtih. Pri nas pa prv. Obraz Planje, 1. ZP Celjske v Turski gori in več solo ponovitev težjih klasičnih smeri v Julijcih in Paklenici.

BOJAN POLLAK - BOJČ (1943) - AO Kamnik
Dipl. ing. ladjedelstva, zaposlen v DO Titan v Kamniku. Je poročen in oče dveh hčera, z alpinizmom se ukvarja od leta 1966. V letu 1984 je dosegel naziv Zaslužni športnik Jugoslavije, 1985 pa je dosegel zvezni razred. Opravil je že 1043 alpinističnih tur, od katerih je 79 prvenstvenih in 40 prvih zimskih ponovitev. Udeležil se je odprav: Kangbačen 74, Everest 79, dvakrat je bil v jugoslovanski šoli za nepalske gorske vodnike v Manangu, od tega enkrat kot vodja šole. Plezal je še v Alpah, Dinaridih in Tatrah.

VID PRELOŽNIK (1962) - Šaleški AO
Študent gozdarstva, doma iz Titovega Velenja. Pleza od 1981, v alpinista so ga sprejeli dve leti kasneje. Opravil je že preko 150 vzponov v domačih in tujih gorah. Plezal je že v Dolomitih in Centralnih Alpah, kjer je preplezal steno Druja in Hochschwaba. Med važnejše vzpone pri nas šteje predvsem prv. var. v Križevniku, Lubadarska v Jerebici in več težavnih ponovitev v Paklenici.

IVAN REJC (1955) - Soški AO
Zaposlen je v Meblo Kneža, v Kneži tudi stanuje. Pleza že od leta 1978, v tem času je obiskal Ekvador, Argentino in dvakrat Kavkaz. Med svoje težje vzpone šteje svoje prvenstvene Puntarsko v Vršacu, Proletarsko in Gruzijski steber v Jerebici in ponovitev smeri Mladosti. V tujini pa Italijansko v El Altaru, Jugoslovansko v Aconcagui in smer Gabrijeli v Ušbi.

Marija Frantar

 

Tien Šan ’85


Za G-L pripravil Genadij Štupar (brošura osebni arhiv)

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46074

Novosti