Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tien-Šan - 85

Naš čas (1958) - Ivč Kotnik: Zdi se mi, da ga samo še zmrzal drži skupaj. Morava se preobuti in potem čisto potiho, da ja zbudiva čim manj kamenja, zmoreva tudi to zelo težko in izpostavljeno mesto v steni.

Spet so nama »Friendi« oziroma metulji resnični prijatelji in pripomočki, brez katerih bi le težko prišla tu skozi.
Kmalu nad previsom svet nenadoma popusti, strmine zmanjkuje in po nekaj lažjih raztežajih sva na vrhu stebra. Tudi vreme se, kot da bi se veselilo z nama, popravi ih težki oblaki se selijo nad vrhove ob drugem koncu doline. Nad nama je še dolgo snežišče in greben, ki naju pripelje neposredno na vrh iz katerega spet opazujeva enkratno panoramo mogočnih, nebeških gora.

VOLNA ali SVOBODNA KOREJA Že pred prihodom v ta skrivnostni in od Sovjetske zveze tako ljubosumno čuvani Tien-Šan, smo vedeli, da je Svobodna Koreja najmarkantnejša gora nad ledenikom Ak-Sai. S svojo skoraj 1000 metrov visoko, mračno severno steno, si to nedvomno tudi zasluži. Na hitro je celo podobna masivu Grandess Jorasses v francoskih Alpah, kar tudi pove, da je tudi to stena, ki se je običajno lotiš le enkrat v življenju. Seveda je severna stena Koreje tudi naš cilj, ki ga hranimo za vrhunec, ko bomo najbolj aklimatizirani in pripravljeni na hiter vzpon preko te gore navpičnega ledu in kamenja.
Ker je spodnji del stene leden, se plezanje prične že ponoči, tako, da te jutranje sonce, ki že zgodaj obsije vršni del stene, dobi čim višje in te tako obvaruje smrtonosnega kamenja, ki potem čez dan kar naprej para strma ledišča v spodnjem delu stene. Če si takrat tam ti skoraj ni pomoči. Tu je leta 1976 sloviti ameriški alpinist Barbier speljal drzno smer, ki do danes še ni imela ponovitve. Odločimo se zanjo.
Tako se zgodnjega julijskega jutra navezujemo pod severno steno in vršimo še zadnje priprave pred plezanjem, primorska in velenjska naveza slovenske Tienšanske odprave.
Rejc prepleza krajno poč in se spopade s prvimi metri strmega ledišča, ki se v bistvu konča šele na robu stene. Vrv, ki jo dela vidno le ozek pramen moje svetilke, nemoteno teče med Edijevimi prsti. Že jo zmanjkuje, ko nenadoma zdrsne nazaj in hip za tem že slišimo Rejčev krik in nato mimo nas čez krajno poč švigne pramen svetilke, ki se z nejasno gmoto vred izgubi v temi pod nami. Sunek, tišina. Pramen svetilke še vedno reže temo pod nami.
Umiri se šele čisto pod steno, kjer dela mali krogec v sneg in ta drobcena packa svetlobe tam spodaj naredi prizor še bolj grozljiv. Le kje je Rejc ali visi na vrvi ali je odšel s svojo lampo do konca na ledenik, se mu ja ni kaj zgodilo!?
Edi je privit k snegu in tudi sam, saj stojim tik ob njem, mu pomagam držati cepin, na katerega je ujel soplezalca in seveda tudi sebe. Nemo zremo v temo pod nami. Čelna svetilka še vedno brli pod steno. Očitno je nadaljevala padec brez lastnika do konca.
Kličemo Rejca, ki pa se zaenkrat ne oglaša. Ko me že oblije »kurja polt«, ko že pomislim, da se mu je morda le zgodilo kaj hudega, pa se le oglasi. Le težko bi opisal, kako vesel sem tega glasu iz teme, obenem pa se mi zdi, da prihaja iz drugega sveta.
Ker je še vedno popolnoma temno so ti trenutki še bolj moreči in polni najrazličnejših vprašanj, pa čeprav se vse odvija z bliskovito naglico. Spustijo me do Rejca in ko ga v siju svoje svetilke najdem, si kar oddahnem, saj je 80 metrski padec z derezami, ki so v taki situaciji lahko usodne, dobro prestal. Ves je sicer popraskan in krvav, pa zapestje ene roke je mrtvo, vse ostalo pa čuti in premika. Pomagam mu, da se nekoliko uredi in potem sledi posvet v temi. Padec na samem začetku vzpona me popolnoma preseneti in naseli vame nek čuden nemir in negotovost občutek majhnosti, mogočnost gore nad mano še poveča in sedaj še padec na začetku. Smo mar premajhni, da bi lahko prišli tu preko. Zgubili smo nekaj dragocenega časa, ki ga bomo zgoraj še kako potrebovali.
Pa kaj bi to, da je le prijatelj cel. Želja po tej steni je le močnejša od padca in občutka majhnosti.
Torej tudi to mejo prestopimo, sedaj je pot nazaj odprta le še preko vrha, ki si ga tako želim.
Rejc se vrne, malce me je strah, ko ga samega spustimo nazaj k šotorom na drugi strani ledenika, toda zatrjuje, da je z njim vse v redu in da se nimamo kaj bati. Počasi bo že prišel sam nazaj.
Vem, da nismo storili prav, toda tudi tu je želja po tej mogočni steni zmagala, oprosti Rejc, vem da si in da boš razumel, saj si si je tudi sam tako zelo želel. Pa kaj ko sta usoda in sreča naši stalni spremljevalki. Da bi bilo vedno vsaj tako!
Zato potem iz dveh navez sestavimo eno trojko in nadaljujemo komaj začeti vzpon. Izgubljeni čas pa nam kljub temu povzroča težave v zgornjem delu stene.
Kako je severna stena Svobodne Koreje mogočna, se kaže tudi potem, ko se kot majhni, čisto majhni zagriženi možički, vzpenjamo kvišku. En raztežaj, pa čeprav ga je skoraj petdeset metrov, v tej mogočni steni ne pomeni skoraj ničesar.
Ko nad sabo zagledam sonce vem, da moramo biti že kar visoko, pa imam kljub temu občutek, da smo še vedno nekje pri dnu.
Ko dosežemo vrhnji del stene je gornja plast novega snega že tako segreta, da ne zdrži več niti naših izmozganih teles. Ponekod je potrebno skoraj do pasu razkopati sipek snega, da prideš do pravega ledu, ki te potem drži in ti daje vsaj malo občutka varnosti. Mimo nas vedno pogosteje kraguljčki smrti, ki pa se jih lahko branimo le s tem, da čim bolj hitimo proti robu stene. Hitrosti pa so v tem navpičnem svetu seveda polževe. Le nebogljeno in proseče opazujem ogromne sklade nad nami in si želim, da ne bi na nas nič priletelo. Nad nami pa se leskeče ponekod tudi skoraj navpičen zeleni led. Tudi preko njega bomo morali, če hočemo doseči rob stene, ki pa je še visoko nad nami.
Dohitimo tudi sonce, ki nam poleg vseh ostalih nevšečnosti, prinese še vročino. Čim hitreje kvišku, je tukaj edino geslo, ki lahko pomaga.
Tu in tam se s spoštovanjem ozrem k sosednji Koroni, kjer sva pred dnevi z Vidom zelo garala in si zagrizeno želela sonca.
Takrat, ko sva ga tako zelo potrebovala ga ni bilo, danes pa nam je tu, tako željen vir toplote velika ovira in preteča nevarnost. Le kdo bi vedel koliko kamenja in ledu čaka samo nanj, da ga z svojo toploto zvabi v dolino. In na svoji zadnji poti v dolino lahko v trenutku poruši vse, kar je človek pravkar tako težko prigaral. Postane tudi morilec, ki mu ne more nihče soditi. Toda takšna je pač narava in pot ljudi, ki plezamo. Če se alpinist tudi tega resnično zaveda, je nekaj na tej poti k zmagi, ki je kot ogromen mozaik ugank, že pridobil.
Tudi tokrat je naša tiha spremljevalka sreča. Ko smo v najstrmejšem ledu pod robom stene, leti večji del kamenja že za nami in briše šele pred kratkim spočete sledi. Z svojim predirljivim piskanjem pa nas še vedno spominja, da smo še pred kratkim bili na njegovi poti.
Pozno popoldan smo na robu stene, ki je naš šele ko se prekobalimo čez rob, saj strmina do samega sonca ne popusti niti za trenutek. Tesnoba, negotovost, krči v želodcu zaradi nevarnosti, ter silna strmina, ki ne popusti vse do konca, so naenkrat za nami.
Kako enostavno se je prevaliti čez rob stene na drugo stran, kjer je naenkrat vse veliko bolj prijazno. Ko na vrhu odpremo še pločevinko laškega piva, je skladnost in mogočnost trenutka popolna.
Nekaj požirkov grenke tekočine, ki smo jo tako previdno tovorili od doma do sem, me v trenutku napolni z prijetno utrujenostjo, ki pa jo žal, brž prepodi misel na dolg sestop v dolino. Šele potem bo tudi ta vzpon res za nami.
Koreja je stena, ki smo jo tudi zaradi naše velike oddaljenosti lahko doživljali le enkrat. Škoda, da je življenje kar prekratko, da bi ga lahko tod še kdaj ponavljal. Preveč je tudi gora, ki tako zapeljivo vabijo.
Pozabiti je potrebno prijetno utrujenost in potešenost ob osvojeni steni, saj je pred nami še dolg in naporen sestop, ki je zaradi utrujenosti in sreče na vrhu lahko še bolj zahrbten. Pa zmoremo tudi to in ko že v globoki temi v dolini najdemo še zadnji prehod čez deročo Arčo, si oddahnemo. Skozi redek gozdiček nas že vabijo lučke alplagerja Ala-Arča in čeprav ni nič posebnega, smo ga v teh trenutkih otročje veseli. Še posebno zato, ker je sedaj za nami res mogočen vzpon, zaradi katerega smo pravzaprav prišli v Tien-Šan.

Ivč Kotnik
Naš čas, 5. december 1985

 05.12.1985

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave
Značke:
novosti VTG

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45945

Novosti